In nadaljeval: "Partnerstvo predstavlja za nas izziv v političnem, gospodarskem, socialnem in varnostnem smislu. Je razburljivo, a hkrati kompleksno. Ne sme nam spodleteti."

Putin leta 2006: Prihodnost Rusije in EU-ja kot partnerjev in zaveznikov
O partnerstvu in zavezništvu med obema vpletenima je leta 2006 govoril tudi tedanji in zdajšnji predsednik Ruske federacije Vladimir Putin: "Prepričan sem, da nas preteklost ne sme ločevati – zgodovine ni mogoče na novo napisati. Naloga današnjega dne je, da skupaj ustvarjamo prihodnost Rusije in EU-ja kot partnerjev in zaveznikov. Rusija je pripravljena na takšno sodelovanje. Upam, da bo takšno stališče prevladalo tudi v Evropski uniji."

Sodelovanje na štirih skupnih področjih
Formalnopravni okvir sodelovanja med EU-jem in Rusko federacijo predstavlja Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med Rusko federacijo in EU-jem. Sporazum je bil podpisan leta 1994, veljati pa je začel leta 1997. Njegov rok trajanja je bil sprva deset let, a se vsako leto samodejno podaljšuje. Veljal bo do oblikovanja novega, razen če ga katera od strani enostransko ne prekliče. Po tem sporazumu sta se strani dogovorili za sodelovanje na štirih skupnih področjih: (1) gospodarstvo in varstvo okolja, (2) svoboščine, notranja varnost in pravosodje, (3) zunanja varnost, vključno z obvladovanjem kriz in neširjenjem orožja za množično uničevanje in (4) raziskovalna dejavnost, izobraževanje in kultura. Pogajanja o novem sporazumu so bila večkrat odložena zaradi občasnih gospodarskih in političnih zapletov.

Sosedi EU in Rusija
EU in Rusija sta naravna partnerja. Ne samo zaradi geografske bližine (sta sosedi), zgodovine in (deloma) kulturne sorodnosti, ampak tudi zaradi gospodarske oziroma gospodarske komplementarnosti. Rusija je namreč bogata z naravnimi viri, ki jih EU potrebuje, po drugi strani pa je Rusija velik trg za evropske izdelke in storitve.

Je Rusija grožnja ali partner, ki se lahko "evropeizira"?
A kljub navedenim dejstvom je vzpostavljanje partnerstva med dvema političnima, vojaškima in tudi gospodarskima velikanoma naporno, z vzponi in padci. EU pač ni enotna država, je subjekt sui generis (posebne vrste) mednarodnih odnosov, in za zdaj še nima skupne zunanje politike oziroma je ta še v procesu oblikovanja. Zato je Evropska unija v svojem zunanjepolitičnem delovanju pogosto neenotna in razdeljena, kar je voda na mlin tekmecem. Kot sta v svoji obsežni študiji (2007) ugotavljala Mark Leonard in Nicu Popescu iz skupine strokovnjakov ECFR (European Council on Foreign Relations), znotraj držav EU-ja v bistvu prevladujeta dva pristopa oziroma dve doktrini do Rusije. Po prvi je Rusija dojemana kot grožnja, ki jo je treba obrzdati, po drugi pa Rusijo vidijo kot partnerja, ki ga je mogoče vključiti v "evropski sistem".

Pet skupin držav EU glede na odnose z Rusijo
Znotraj teh dveh pristopov sta Leonard in Popescu 27 držav EU-ja, Hrvaška takrat še ni bila članica povezave, glede na odnose do Rusije razdelila v pet skupin, ki sta jih poimenovala strateški partnerji, prijateljski pragmatiki, hladni pragmatiki, trojanski konji in novi vojščaki hladne vojne.

Strateški partnerji Nemčija, Italija, Francija in Španija
V skupino strateških partnerjev spadajo z izjemo Velike Britanije največje evropske države Nemčija, Italija, Francija in Španija. Zanje je značilno, da so spletle močne dvostranske vezi z Rusko federacijo, ki pogosto ogrožajo skupni evropski pristop na področjih, kot sta energetika in sosedska politika.

Slovenija med prijateljskimi pragmatiki
Naslednja skupina je poimenovana prijateljski pragmatiki. V to skupino so (bile) uvrščene Avstrija, Belgija, Bolgarija, Finska, Madžarska, Luksemburg, Malta, Slovaška, Slovenija in Portugalska. Za te srednje velike in majhne države velja, da pri vprašanjih v zvezi z Rusijo sledijo stališčem, ki jih zavzamejo velike države, kot sta Nemčija ali Francija. Kar jih združuje, je, da skušajo kar najbolje izkoristiti gospodarske priložnosti, ki se jim ponujajo v sodelovanju z Rusijo, izogibajo pa se nasprotovanju pri politično občutljivih temah.

Hladni pragmatiki: Posli pred spori
V skupino hladnih pragmatikov so uvrščene Češka, Danska, Estonija, Irska, Latvija, Nizozemska, Romunija, Švedska in Velika Britanija. Gre za države, ki sodelujejo oziroma si želijo sodelovati z Rusijo na gospodarskem področju, kljub temu pa jo velikokrat tudi kritizirajo, sploh ko gre vprašanja demokratičnih standardov in kršenja človekovih pravic. Poseben položaj v tej skupini zaseda Velika Britanija. Pred dobrim desetletjem jo je Moskva videla kot strateškega partnerja, a se je razmerje nato razvilo v popolnoma drugo smer. Odnosi so se zaostrili leta 2003, ko Velika Britanija Rusijii ni želela izročiti ruskega oligarha Borisa Berezovskega in enega od čečenskih vodij Ahmeda Zakajeva. Sledil je spor o deležu britanskih podjetij BP in Shell v plinskem projektu Sahalin 2 in Kovikta. Olja na ogenj slabim odnosom je prilil še umor nekdanjega uslužbenca KGB-ja, Aleksandra Litvinenka novembra 2006 v Londonu. Tudi sicer je skupna značilnost te skupine, da imajo – razen Irske – posamične spore z Rusijo, ki pa praviloma niso takšnih razsežnosti, da bi ogrozili posle.

Grčija in Ciper - ruska trojanska konja
Ruska trojanska konja v EU-ju sta Grčija in Ciper. Evropski diplomati so Grčijo opisali kot promotorja ruskih stališč znotraj EU-ja na celem spektru področij: od oblikovanja vzhodnega partnerstva do regulacije energetskega trga, medtem ko je bil Ciper do nedavnega oziroma do zloma bank uradno največji vlagatelj v Rusiji, saj je bilo na ciprskih bankah naloženo veliko ruskega kapitala.

Poljska in Litva - nova vojščaka hladne vojne
Zadnjo skupino tvorita Poljska in Litva, ki sta zaradi ostre drže do Rusije imenovani za nova vojščaka hladne vojne. Njuni dvostranski spori z Rusko federacijo so pogosto evropeizirani. Poljska je v preteklosti že preprečila začetek pogajanj EU-ja z Rusijo, medtem ko je Litva ob nedavni zmagi Donalda Trumpa na ameriških volitvah izrazila bojazen, da bi ZDA pod Trumpom Rusijo videle bolj partnerja kot grožnjo. "Rusija ni supersila, ampak superproblem," je dejal litovski zunanji minister Linas Linkevičius.

Kazalniki moči na strani EU-ju, kljub temu vtis o "asimetrični soodvisnosti"
EU je torej v odnosu do Rusije pogosto precej razdeljen, kar ga močno slabi, tako da Leonard in Popescu govorita o "asimetrični soodvisnosti". To pomeni, da skuša Rusija ustvariti razmere, v katerih EU bolj potrebuje Rusijo kot pa Rusija EU, pa čeprav je EU Po vseh kazalnikih tako mehke kot trde moči v občutni prednosti. Gospodarstvo EU-ja je desetkrat večje od ruskega, prebivalstva je triinpolkrat več, izdatki za vojsko so trikrat večji od ruskih, v Varnostnem svetu ZN-ja ima pet sedežev, od katerih sta dva stalna, medtem ko ima Rusija samo enega. Podobna premoč je vidna v trgovini. EU kupi 56 odstotkov ruskega izvoza in proizvede 44 odstotkov ruskega uvoza, medtem ko Rusija kupi le 6 odstotkov izvoza EU-ja, uvoz iz Rusije pa predstavlja le desetino celotnega uvoza. EU je največji vlagatelj v Rusiji in njen najpomembnejši trgovinski partner, medtem ko je Rusija tretja najpomembnejša partnerica za EU. Pred njo so ZDA in Kitajska.

Ukrajinska kriza: ohladitev odnosov
Ukrajinska kriza je leta 2014 prinesla novo epizodo v zapletenem evropsko-ruskem razmerju. Kljub omenjeni razdeljenosti so se namreč članice EU-ja zaradi ruske priključitve Krima in podpiranja proruskih upornikov v vzhodni Ukrajini sooglasno odločile za sankcije proti Rusiji. Te so uperjene predvsem v ruski bančni, obrambni in energetski sektor. "Dejanja Rusije so zamajala temelje evropske varnosti, suverenosti, enakosti, načela neuporabe sile in samega vprašanja teritorialne integritete. Tega ne moremo spregledati," je bilo sporočilo evropskih voditeljev. Rusija je odgovorila s protiukrepi in prepovedala uvoz kmetijskih in živil, sankcije pa označila za "kratkovidno politiko Bruslja, zaradi katere ne bo spreminjala svojih ravnanj". Odnosi so se ohladili, nezaupanje na obeh straneh poglobilo, največji pesimisti govorijo o tem, da je zadišalo po novi hladni vojni.

Premik od strateškega partnerja do strateškega izziva
Če je do priključitve Krima EU Rusijo označeval kot strateškega partnerja, pa je zdaj v novi strategiji EU-ja označena kot strateški izziv. EU je v odnosu do Rusije sprejel pet ključnih principov delovanja: izvajanje mirovnega sporazuma iz Minska kot ključni pogoj za otoplitev odnosov, okrepitev odnosov s članicami vzhodnega partnerstva, povečanje odpornosti pri energetski varnosti, selektivno sodelovanje z Rusko federacijo pri temah skupnega interesa (npr. vojna v Siriji) in podpora ruski civilni družbi.

Po stoletju vročih in hladnih vojn čas za mir in sodelovanje
Kakor koli, obdobje sankcij, ki škodijo tako EU-ju, še bolj pa Rusiji, se bo prej ko slej končalo. Logično in normalno je, da je po stoletju vročih in hladnih vojn na geografskem območju od Atlantskega oceana do Urala in še dlje (Tihega oceana), napočil čas za krepitev odnosov na vseh ravneh. Približevanje in sodelovanje je edina obojestransko zmagovita kombinacija za prihodnost. Pot dialoga in tudi — sprejemanja razlik — ni in ne bo lahka, a vsakršna drugačna od te, bi bila pogubna tako za EU kot tudi za Rusijo.

Aleš Vozel, @vozela1