Priča smo razmeram, ko na več delih sveta obstaja resna grožnja civilistom, njihovi varnosti in njihovim življenjem, predvsem zaradi njihovega spola ter njihove etnične in verske pripadnosti," je povedala Flavia Pansieri.
V zadnjih nekaj mesecih je Islamska država (IS, prej poznana kot ISIS ali ISIL, Islamska država Iraka in Levante), ki se je začela krepiti v Siriji, v Iraku hitro napredovala in prevzela nadzor nad večjimi predeli na severu in zahodu države. Pri tem so ubili več tisoč ljudi, večino civilistov, več kot milijon ljudi pa je v strahu za svoje življenje zapustilo domove. Na kršitve človekovih pravic se je na izrednem zasedanju odzvala tudi namestnica visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice, Flavia Pansieri.
"Islamska država izvaja sistematične in namerne napade na civiliste v Iraku. Ti napadi vključujejo namenske umore, prisilna spreobrnjenja v islam, suženjstvo, spolne zlorabe in zasedo celotnih skupnosti," je v ponedeljek povedala Pansierijeva. Dejala je, da imajo sicer še nepotrjene dokaze, da je na tisoče otrok, starejših ljudi in invalidov umrlo zaradi izčrpanosti in pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin. Pansierijeva je mednarodno skupnost pozvala, naj okrepi svoja prizadevanja za zaščito vseh Iračanov in zagotovi, da bodo vsi posamezniki, ki so sodelovali ali podpirajo zločine proti človečnosti in vojne zločine, odgovarjali za svoja dejanja. Na podlagi tega poročila je Svet Združenih narodov za človekove pravice v Irak napotil preiskovalno misijo, ki bo ugotavljala, ali smo v Iraku resnično priča vojnim zločinom in zločinom proti človečnosti.
O razmerah na področju zaščite človekovih pravic, trenutno predvsem v Siriji in Iraku, smo se s Pansierijevo, ki je v svoji 30 let trajajoči karieri pri Združenih narodih zasedala že več pomembnih položajev v številnih agencijah mednarodne organizacije ter delovala v več državah po vsem svetu, pogovarjali ob robu strateškega foruma, ki je na začetku tedna potekal na Bledu.

Zdi se, da je svet, kar se tiče človekovih pravic, trenutno v zelo slabem stanju. Mediji so polni zgodb o spopadih, kršitvah človekovih pravic, trpljenju nedolžnih civilistov. Ali kot družba dosegamo napredek pri zaščiti človekovih pravic ali smo zgrešili pravo pot?
Ne, ne delamo vsega narobe, a smo soočeni s številnimi izzivi. Najprej naj povem, da je dejstvo, da je toliko pozornosti usmerjene na kršitve človekovih pravic, ki se danes dogajajo v svetu, predvsem posledica spoznanja, kako pomembne so človekove pravice in njihova zaščita. Ne bi govorili o njih, če to ne bi bila težava. S tega stališča je to pozitivno. Obenem pa smo priča naraščajočemu številu konfliktov, kjer oblike kršitev postajajo vse krutejše. Če pogledamo, kaj se trenutno dogaja v Iraku, kjer imamo namerne umore in so ljudje tarča napadalcev predvsem zaradi svojih etničnih ali verskih prepričanj, in ko primerjamo to z nasilnimi dejanji in kršitvami, ki so se dogajale skozi vso zgodovino, je nasilje, ki smo mu priča danes, nepredstavljivo.

V svetu, kjer dominirajo konflikti, so človekove pravice prepogosto prva žrtev. Če pogledamo na današnje razmere v Iraku, Siriji, Gazi, Ukrajini, Afriki, je to tudi res. Se vam zdi, da so civilisti v oboroženih spopadih vse prepogosto kolateralna škoda držav in njihovih interesov?
Človekove pravice niso prva žrtev v spopadih, pogosto se kršitve človekovih pravic dogajajo, še preden se spopad dejansko začne. Pravzaprav se ne morem spomniti primera, kjer se na skupnostni ravni zaradi dostopa do pitne vode, znotraj države ali med državami spopad ni začel s kršitvijo pravic določenih posameznikov. Človekove pravice so tako neke vrste kanarček v rudniku oz. so kazalnik dogajanja, kjer se razmere poslabšujejo in vodijo proti resničnemu oboroženemu in nasilnemu spopadu, kjer je še posebej potrebno ukrepanje in ustrezno delovanje. Rekla bi, da so kršitve človekovih pravic - če so človekove pravice prva žrtev spopadov - pogosto tudi kazalnik težav in kažejo na ukrepe, ki jih je treba sprejeti, da se spopad ne stopnjuje oz. da ga preprečimo.

Ob vseh teh današnjih spopadih in kršitvah človekovih pravic, kje je po vašem mnenju mednarodna skupnost naredila največjo napako? Je mednarodno humanitarno pravo le neke vrste mrtva črka na papirju, ki se jo prekrši oz. pozabi vsakič, ko se pojavi nov spopad?
Ko se spopad pojavi in vodi v kršitve človekovih pravic, je to poraz vseh prizadevanj za preprečevanje kršitev, ki so spodbudile napetosti, torej je tukaj še veliko prostora za ukrepanje. A ne bi rekla, da je to kazalnik tega, da mednarodno pravo človekovih pravic in humanitarno pravo nista pomembna. Prav nasprotno, prav zato, ker ju imamo, lahko prepoznamo kršitve in ker imamo pravne in drugačne instrumente, lahko ukrepamo. Noben spor ne more biti dokončno rešen, če kršitev temeljito ne preučimo in storilcev ne preganjamo ter tam, kjer je potrebno, zaukažemo odškodnin. To so pomembni elementi celotnega procesa izgrajevanja miru in premika družbe iz spopadov do razmer, kjer se družbeno ravnotežje znova vzpostavlja. Da lahko to dosežemo, pa sta najpomembnejša elementa ponovna vzpostavitev medsebojnega zaupanja in prepoznavanje kršitev, ki so se zgodile.

Ali Združeni narodi kot mednarodna organizacija izgubljajo svojo moč? Varnostni svet je pogosto blokiran zaradi posameznih interesov petih stalnih članic s pravico do veta, njihov odgovor na aktualno dogajanje pa je pogosto premedel in ne tako odločen, kot bi moral biti.
Poglejmo na zadevo iz širšega zgodovinskega konteksta. Dejstvo je, da Varnostni svet težko pride do skupnega stališča, to je del razprave med suverenimi državami, ki lahko ali pa tudi ne privede do soglasja. A obenem vidimo vedno večje obveze sistema Združenih narodov in njegovih članic pri spodbujanju mirovnih procesov, mirovnih sporazumov in njihovo podporo pri mirovnih misijah in izgradnji miru, kar vse pripomore k postopni izgradnji miroljubnih družb. Tako da ne mislim, da je to znak manjše pomembnosti ali manjše zmožnosti vpliva na razmere.

Če pogledamo razmere v Siriji, kjer mednarodna skupnost ni bila sposobna doseči dogovora. Brala sem intervju z visoko komisarko za človekove pravice Navi Pillay, kjer je dejala, da bi večja zmožnost odgovora na krizo v Siriji lahko rešila na stotisoče življenj. Bi to lahko pripomoglo tudi k temu, da se Islamska država (IS) ne bi tako okrepila, kot se je v zadnjem času?
Mislim, da bi bila večja zmožnost odgovora nujno potrebna in je še vedno potrebna zdaj, ko vidimo, kaj se dogaja v Iraku. Morali bi se ukvarjati s temeljnimi vzroki razmer, da odgovorimo na legitimne krivice, ki so jih bile deležne izključene komponente družbe. Dejstvo, da so se metastazirale v obliki Islamske države, je absolutno nesprejemljivo. A podpora, ki jo Islamska država dobi od določenih delov družbe, je le odziv na njihovo izključenost iz družbe in aktivne participacije. In oblikovanje bolj vključujoče in participativne vlade v Iraku je pomemben korak na poti v boju proti Islamski državi.

V ponedeljek ste imeli izredno zasedanje zaradi IS-ja, kjer ste opozorili, da pripadniki Islamske države izvajajo obsežno versko in etnično čiščenje. Kako bi lahko najbolje zaščitili civiliste, za katere se zdi, da so ostali prepuščeni sami sebi?
Niso brez pomoči, res je, da je do nekaterih težko priti, a niso ostali sami. Treba je poudariti, da ima vsaka država dolžnost zaščititi svoje državljane, in to velja tudi za Irak. A iraška vlada nima nadzora nad svojim celotnim ozemljem, tam, kjer delujejo druge oborožene skupine - IS je le eden izmed primerov -, je odgovornost za zaščito civilistov njihova. Imamo konvencije, imamo mednarodno humanitarno pravo, ki jasno določajo, kakšna je odgovornost za zaščito civilistov v primerih oboroženih spopadov. Vse strani bi morale biti k temu zavezane. To, da ne spoštujejo teh zavez, je vojni zločin oz. zločin proti človečnosti, ki bi ga morali temeljito preiskati in storilce kaznovati. Mednarodna skupnost si prizadeva to izboljšati, upam, da bodo naše partnerske agencije, ki se ukvarjajo z odgovorom na humanitarno krizo, prejele od mednarodne skupnosti pomoč, ki jo potrebujejo, da bodo pomagali tistim, ki so morali zapustiti svoje domove, da ne bodo živeli v krutih okoliščinah in da se ne bodo bali za svoja življenja, kot se bojijo zdaj.

Ali lahko na primeru skupnosti jezidov že govorimo o genocidu?
Ta primer mora biti še primerno preiskan, preden lahko delamo tovrstne sklepe. Zagotovo so prisotni znaki, ki kažejo na vojne zločine in zločine proti človečnosti ter na možnost etničnega ali verskega čiščenja. A da bi to z gotovostjo trdili, moramo najprej počakati na izsledke temeljite preiskave.

Svet Združenih narodov za človekove pravice je prav zdaj odobril tudi preiskovalno misijo, ki se bo ukvarjala z zločini, ki jih je IS zagrešil v Iraku. Kako boste zaščitili preiskovalce, saj skrajneži, kot smo videli, nimajo nobenih zadržkov?
Tukaj ni vprašanja, to bo zelo zahtevna misija. So deli države, kjer bo dostop zelo otežen, če ne celo nemogoč. Naš urad ima izdelano dovolj trdno metodologijo, ki nam omogoča zbiranje, potrjevanje in ocenjevanje podatkov iz različnih virov, tako da dobimo, tudi če nam vedno ne uspe, da smo na točnem mestu dogajanja, dovolj podatkov in dokazov, da lahko pridemo do trdnih zaključkov.

Kako pa pridete do vseh teh podatkov?
Obstajajo številni načini, kot sem rekla, imamo razvito precej kompleksno metodologijo, vedno pa smo tudi zelo previdni, da zaščitimo svoje vire. Ne bom vam torej izdala preveč podrobnosti, lahko rečem le, da vedno upoštevamo to, da je treba pridobljene podatke neodvisno preveriti in zagotoviti, da nobena izmed prič ni podvržena kakršnim koli povračilnim ukrepom.

Pri Združenih narodih ste že več kot 30 let. Ali lahko opazite kakšno razliko med preiskovalnimi in opazovalnimi misijami včasih in zdaj, v sodobnem času? Kako se je spremenil odnos do teh misij?
Nihče izmed nas nima vseh odgovorov in vsi se učimo skozi vse življenje. To velja tudi za mednarodne organizacije. Če primerjam z obdobjem pred desetimi leti, lahko rečem, da je metodologija preiskovanja postala precej bolj sofisticirana, veliko zanesljivejša in ima zato večji vpliv. Možnost, da se naslonimo na dodatne dokaze družbenih medijev in drugih virov, zagotovo pripomore, zato sem prepričana, da imamo trdne temelje, ki nam omogočajo, da pridemo do dokazljivih zaključkov.

Islamska država se iz Iraka in Sirije že širi tudi v Afriko. Nigerijska milica Boko Haram je del kalifata že razglasila tudi v Nigeriji. Ali mislite, da se bodo nasilje Islamske države in kršitve človekovih pravic, ki smo jim priča, razširile v nepredstavljive širine?
Nimam kristalne krogle in ne morem ugibati o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Kar bi rada povedala je, da smo v tem trenutku priča razmeram, ko na več delih sveta obstaja resna grožnja civilistom, njihovi varnosti in njihovim življenjem, predvsem zaradi njihovega spola ter njihove etnične in verske pripadnosti. Na te kršitve moramo jasno opozoriti in pridobiti pozornost mednarodne skupnosti, pri tem pa bo potreben skupen odgovor. To ne pomeni nujno samo vojaškega posredovanja, saj je pomembno, da zagotovimo, da so civilisti zaščiteni, da so jim v spopadih priznane pravice do preživetja in sobivanja ter da se spoštujejo pravice vseh.

Tudi v Gazi smo priča kršitvam človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, tako od izraelske vojske kot palestinskega gibanja Hamas. Ob tem imamo občutek, da je mednarodna skupnost stisnjena v kot zaradi ameriške podpore Izraelu. Kako bi lahko presegli to več let trajajočo blokado, ki je ljudem prinesla samo trpljenje?
Tudi na tem območju trenutno poteka preiskava, ki naj bi ugotovila, kje leži odgovornost za dogajanje v Gazi. Urad visokega komisarja za človekove pravice je že večkrat pozval k takojšnjemu premirju, k iskanju dolgoročne rešitve in k preiskavi vseh kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava, s tem pa naj bi tudi prepoznali odgovornost, kjer koli že ta leži.

A vaši in pozivi Združenih narodov na splošno pogosto naletijo na gluha ušesa ali zaprta vrata, nasilje pa se nadaljuje. Menite, da bodo storilci kdaj le prišli pred roko pravice?
Iz izkušenj lahko povem, da res traja nekaj časa, da je zadoščeno pravici, a še vedno trdno verjamem, da je mogoče skozi različne procese, predvsem s pomočjo resnice, priznanja in na koncu sprave, prepoznati pretekle kršitve. Nekaznovanje ni nobena osnova, na kateri bi lahko gradili mir, in o tem moramo govoriti. Šele potem lahko začnemo ponovno graditi zaupanje in družbe.