To je del razlage vzpona radikalnega, militantnega islamizma zadnjih let, ki je kulminiral v brutalnostih borcev islamske države (IS). Prav o tej zaostritvi političnega islamizma in o njegovem zgodovinskem ozadju smo govorili s politologom dr. Primožem Šterbencem.

"Dokler bodo vaše rakete pobijale naše ljudi, bodo naši noži rezali vratove vaših ljudi." To je med drugim povedal krvnik ameriškega novinarja Stevena Sotloffa, izvajalec gnusnega umora, obglavljenja drugega ameriškega novinarja v zadnjih tednih. Njegova angleščina naj bi izdajala njegov britanski izvor. Le nekaj dni prej je David Cameron, zaskrbljen zaradi odhajanja britanskih muslimanov v vrste vojske Islamske države, predlagal zakon, ki naj bi otežil odhajanje Britancev, potencialnih svetih borcev, iz države. Obenem je izrazil tudi zaskrbljenost glede britanskih borcev, ki bi se vrnili domov.
Po podatkih obveščevalnih služb naj bi bilo na ozemlju Sirije in Iraka okrog 7.000 tujih borcev, od tega vsaj 500 Britancev. V promocijskih spotih za IS nastopajo borci, ki kot svoj izvor navajajo Avstralijo, JAR, Nizozemsko, Veliko Britanijo, Nemčijo, celo Vietnam in Kambodžo ter še nekaj držav. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kakšno je zaledje tega vzpona radikalizacije muslimanov, ki živijo zunaj arabskih držav. Obenem pa tudi, kako je mogoče, da so na Bližnjem vzhodu, za katerega je sredi 20. stoletja že kazalo, da hodi po poti evropske sekularne družbe, vzniknila militantna gibanja z (vsaj na videz) predmoderno politično filozofijo.
Čeprav sta zaostritev radikalizacije evropskih muslimanov in brutalni boj za vrnitev svete države (kalifata) novost, pa sta proces novega dviga islama in krepitev religijske identitete muslimanov že nekaj desetletij stara fenomena. Kot v uvodu v knjigo Zahod in muslimanski svet – Akcije in reakcije (2011) piše dr. Primož Šterbenc, potekata že od sedemdesetih let. S politologom dr. Šterbencem, docentom Univerze na Primorskem, ki se je s temo islama in njegovimi političnimi konotacijami ukvarjal tudi v znanstveni monografiji Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti (2005), smo govorili o vzrokih za radikalizacijo muslimanov in drugih z najnovejšimi zaostritvami napetosti na Bližnjem vzhodu povezanih temah. Pa tudi križarskim vojnam kot ultimativnemu začetku napetosti med krščanskim zahodom in muslimanskim svetom se nismo mogli ogniti.

Kakšno razlago za radikalizacijo muslimanov in pripravljenost za odhod muslimanov, živečih na Zahodu, ki pripadajo celo drugi ali tretji generaciji priseljencev, v vrste borcev za kalifat bi vi ponudili?
Mislim, da lahko postavimo tezo, da je islamska država na neki način zamenjala Al Kaido kot simbolno operativna točka, s katero se jezni muslimani, živeči na Zahodu, identificirajo. Seveda je bistveno vprašanje, kaj povzroča to, da so se pripravljeni pridružiti tako brutalni organizaciji, kot je Islamska država. Mislim, da moramo v tem pogledu razlikovati štiri kategorije dejavnikov. Prvi sta vsekakor zunanja in varnostna politika zahodnih držav. Drugi je naraščajoč sunitsko-šiitski konflikt oziroma trenutna situacija, ki krepi protišiitska stališča med sunitskimi muslimani, ki tvorijo večino muslimanov, živečih na Zahodu. Tretji dejavnik je družbeno-ekonomski položaj muslimanov na Zahodu in njihov odnos do ekonomske paradigme, ki vlada na Zahodu, to je neoliberalizem. Četrti dejavnik pa je privlačnost islamskega ideala vzpostavljanja univerzalne muslimanske skupnosti v svetu, kar implicira razglasitev kalifata s strani Islamske države. Koncept univerzalne muslimanske skupnosti ali ume pa implicira neko enotnost in moč muslimanov v svetu.
Tudi podatki o brezposelnosti mladih muslimanov govorijo v prid tezi, da je prav občutek družbene in ekonomske izključenosti ali potisnjenosti na rob eden glavnih povodov za odločitev mladih v Evropi za odhod v vrste Islamske države. Zanimivi so podatki, da se je v Nemčiji - njena kanclerka je nekaj let entuziastično razglašala, da zdaj tudi islam pripada Nemčiji (Der Islam ist ein Teil von Deutschland. (2012)) - brezposelnost med mladimi muslimani od 80. let nenehno zviševala, v Veliki Britaniji pa kljub prav z namenom zagotavljanja enakopravnega nastopa na trgu delovne sile leta 1976 vzpostavljeni Svet za enakopravnost ras ni dosegel želenega učinka. Skoraj katastrofalna pa je tudi na Kosovu, ki je nekoč veljalo za vzoren primer sekularne muslimanske skupnosti, v kateri je tudi 70-odstotna brezposelnost med mladimi veliko pripomogla k vzponu vere in k temu, da naj bi se po podatkih obveščevalnih služb v vrstah IS borilo med 100 in 200 Kosovcev, skoraj 20 pa naj bi jih že ubili. Je IS torej privlačen tudi zaradi svojega programa socialne politike?
Kot vem, IS še ni postavil nekih konkretnih programskih temeljev, kar zadeva socialni red. Pri tem je pomembno opozoriti na tradicionalni muslimanski pogled na ekonomijo in družbo. Lahko rečemo, da je družbeno-ekonomski sistem, ki obstaja v Evropi in ZDA vsaj od konca sedemdesetih let, torej neoliberalizem, popolnoma drugačen kot islamski družbeno-ekonomski sistem. Prvi sistem, ki je prevladujoč tudi v Veliki Britaniji, od koder prihaja največ borcev v Sirijo in Irak, vzpostavlja visoko stopnjo socialne nepravičnosti in neenakosti in v tem smislu je popolnoma nasproten idealu socialne pravičnosti, ki ga poudarja islam. Ne pozabimo, da je beseda adl, ki pomeni pravičnost in ki implicira socialno pravičnost, tretja najpogostejša beseda v Koranu, za besedo Alah (Bog) in besedo ilm (vedenje, znanje).

Moramo razumeti, da muslimanom na Zahodu verjetno ni všeč, da se toliko poudarja vlogo trga v družbi. Islam je zelo skeptičen do trga, saj pravi, da morajo biti v ospredju tako imenovane večne, moralne vrednote, izhajajoče iz Korana, ne pa učinkovitost, kot jo narekuje trg. Pomembno je tudi, da je islam skupnostna religija, ki poudarja imperativ ohranjanja socialne kohezivnosti, medtem ko je neoliberalna ideologija izrazito individualistična. Ne nazadnje, medtem ko prevladujoča paradigma pravi, da pohlep pozitivno vpliva na razvoj gospodarstva, islam izrazito nasprotuje pohlepu. 59. sura, 9. aja pravi: Tisti, ki se branijo pred svojim lastnim pohlepom, so uspešni. Torej v tem smislu so muslimani na Zahodu, ki so sami žrtve tega tekmovalnega sistema, obenem pa tudi kulturnih predsodkov, dovzetni za radikalne ideje, ki prihajajo iz Islamske države.

Omenili ste zunanjo in varnostno politiko Zahoda kot dejavnik radikalizacije muslimanov. Predvsem v zvezi z Irakom se zdi, da ZDA zasledujejo idejo razkosanja in posledične dolgoročne oslabitve te potencialno zaradi njenih naravnih virov močne države, kar spominja tudi na strategijo takrat še kolonialnih sil Velike Britanije in Francije po prvi svetovni vojni. Takrat je tudi šlo za drobitev Bližnjega vzhoda in ozemlja nekdanje osmanske države.
Ko govorimo o zunanji in varnostni politiki Zahoda, moramo vedeti, da večina muslimanov, ki živijo na Zahodu, prihaja iz dežel, ki so okoli 150 let trpele pod jarmom kolonialnih držav, predvsem Velike Britanije in Francije, pa tudi Italije in Nizozemske. V kolonialnem obdobju so evropske sile generirale mnogo procesov in institucij, ki so izjemno negativno vplivali na dežele z večinskim muslimanskim prebivalstvom. Tako na primer še danes ne moremo razumeti polarizacije v Egiptu na islamiste in protiislamiste, če ne vemo, da so kolonialni gospodarji prinesli ideologijo sekularizma; z uveljavljanjem liberalnega ekonomskega sistema so ustvarili socialno zelo nepravične razmere. Večkrat so tudi politično prevarali ta ljudstva – naj omenim le neizpolnjeno britansko obljubo, da bodo Arabci dobili neodvisno državo, če se bodo v prvi svetovni vojni z Britanci borili proti Osmanom.
Muslimani, ki živijo na Zahodu, na primer v Veliki Britaniji, kamor so prišli predvsem iz Pakistana in Indije, so zato nastrojeni, lahko bi rekli celo alergični na vsakršen agresivni zahodni poseg v muslimanski svet, ki ga obravnavajo kot neokolonialno dejanje. Vemo, da so ZDA leta 2003 napadle Irak in nato še osem let izvajale okupacijo, da so vse od leta 2001 v Afganistanu, kjer povzročajo veliko žrtev, večinoma civilnih, in da so v zadnjem času vpeljale novo paradigmo izvajanja napadov z brezpilotnimi letali, s katerimi z varne razdalje terorizirajo cele muslimanske pokrajine.

Ampak poleg aktivnega velja opozoriti tudi na – če se lahko tako izrazim – pasivno nasilje. V zadnjih dveh desetletjih je bilo več kriznih razmer, v katerih Zahod ni pokazal volje za posredovanje in za zaščito muslimanov. Najočitnejši primer v naši bližini je vojna v Bosni in Hercegovini med letoma 1992 in 1995. Je treba omeniti še druge primere "mižanja" ob trpljenju muslimanov?
Imate prav glede Bosne in Hercegovine, kjer sta predvsem Francija in Velika Britanija pokazali izrazito nepripravljenost zaščititi tamkajšnje muslimane in sta celo kazali afiniteto do srbskih akterjev. Tako so se muslimani znašli na robu genocida. Svetovne muslimane je zelo zmotilo to, da je leto prej mednarodna skupnost zelo odločno nastopila proti Iraku, ki je zasedel Kuvajt. Res pa je, da so ZDA leta 1993 tiho dovolile prihod iranskega orožja v Bosno in da so končno leta 1995 vojaško posredovale v korist predvsem muslimanov. Po drugi strani se na primer zelo malo sliši o zatiranju muslimanov na Kitajskem, v provinci Sinkiang, pa v Indiji, v Kašmirju. Eden ključnih problemov pa ostaja Palestina. To, da zahodne države kažejo, da nočejo olajšati trpljenja muslimanov v pokrajinah, kjer trpijo, vsekakor ne dela muslimanov na Zahodu bolj zadovoljnih ali manj radikalnih.

Ko ste ravno omenili Palestino. Prav problem Palestine (oziroma razmerja Palestina-Izrael (ZDA)) se zdi eden ključnih za razumevanje sodobne svetovne politike. In če pomislimo na radikalizem borcev iz vrst IS, se morda velja spomniti, da je prav boj za Palestino generiral moderni terorizem. Prvo dejanje modernega terorizma naj bi se namreč zgodilo 22. julija 1968, ko so trije oboroženi teroristi, ki so pripadali PFLF (Ljudska fronta za osvoboditev Palestine), torej eni od skupin PLO (Palestinska osvobodilna organizacija), ugrabili letalo na komercialnem poletu izraelske letalske družbe El Al. Kako središčno je torej vprašanje Palestine glede na radikalizacijo muslimanov?
Razen zadnjega vala nasilja v Gazi je bila problematika Palestine v zadnjem času nekoliko potisnjena na stran; mediji so zrli predvsem v sirsko državljansko vojno in zdaj v Irak. Ampak zagotovo Palestina ostaja osrednja točka v zavesti muslimanov, saj je najbolj očiten ostanek kolonialnega obdobja. Gre namreč za problem, ki so ga ustvarili Britanci s svojim mandatom v Palestini med letoma 1923 in 1948. Leta 1967 je Izrael zasedel tretje najsvetejše mesto za sunitske, v svetovnem pogledu izrazito večinske muslimane, Haram al Šarif ali »plemenito svetišče« v Vzhodnem Jeruzalemu. Palestina je imela osrednje mesto pri nastanku kolektivne muslimanske in arabske identitete. Nedavno smo bili priče izraelskemu pomoru Palestincev. Izrael je izvajal vojne zločine in zločine proti človečnosti, zahodne sile pa proti temu niso naredile čisto nič. Čeprav so tako ZDA kot tudi članice EU obvezane udejanjati določila četrte ženevske konvencije, tega nikoli niso zares poskušale storiti. To seveda dodatno radikalizira muslimane na Zahodu. Ne pozabimo, da je Al Kaida muslimane v svoje vrste privabljala predvsem s sklicevanjem na Palestino.

Omenili ste zasedbo svetišča Haram al Šarif leta 1967. Istega leta je bila šestdnevna vojna, eden od spopadov med Izraelom in koalicijo arabskih držav, ki so močno zaznamovali zgodovino Bližnjega vzhoda po drugi svetovni vojni. So tudi te vojne vplivale na razvoj (politične) mentalitete in ideologije muslimanov v zadnjih desetletjih?
Prav šestdnevna vojna je bila ključna za tako imenovani ponovni dvig islama. Poraz v njej je povzročil, da so se muslimani začeli v prvi polovici sedemdesetih let vračati k religiji in se radikalizirati. Po porazu proti Izraelu leta 1967 so namreč ugotovili, da jih arabski nacionalizem kot sekularna ideologija ne more zaščititi pred agresivnostjo Izraela; ker pa Izrael velja za podaljšano roko Zahoda, je to tudi pomenilo, da jih niti ne more braniti pred agresivnostjo Zahoda. Zato so začeli islam dojemati kot ideologijo, ki naj bi jim omogočila enakopravnejši boj proti tej zahodno-izraelski navezi. V tem času so se na primer od egiptovskega Muslimanskega bratstva odcepile militantnejše skupine, ki so sledile ideologiji ideologa radikalnega islamizma Sajida Kutoba. Ena od njih, Islamski džihad, je na primer leta 1981 ubila egiptovskega predsednika Sadata.

Bi lahko o čem podobnem govorili tudi v povezavi z ne tako davnim dogajanjem na Balkanu? Že prej sem omenila primer Kosova, pred nekaj leti pa so bila dokaj odmevna tudi poročila o vahabitih v BiH-u in o posledični radikalizaciji nekaterih skupin bosanskih muslimanov.
Res smo tudi v Bosni zaznali delovanje tega fenomena, ki ga sociologija religije

označuje kot kulturno obrambo. Religijska identiteta bosanskih muslimanov, ki so pred vojno veljali za eno najbolj sekulariziranih muslimanskih populacij na svetu, se je v vojnih razmerah zelo krepila. Ne pozabimo, da so srbske, deloma pa tudi hrvaške enote izvajale genocid nad muslimani. To je privedlo do tega, da so slednji sprejemali neke islamske prvine, ki jim niso lastne. Pripadajo pravni šoli Hanafi, najbolj liberalni sunitski pravni šoli. Med vojno so v Bosno začele vdirati vahabitske tendence, tendence najbolj konservativne pravne šole Hanbali iz Savdske Arabije, kar je kazalo na to, da ko si v težkem položaju, ko se znajdeš na robu izginotja, se bistveno okrepi tvoja religijska identiteta, vključno s tem pa tudi religijske radikalne poteze. Ko se je po vojni položaj začel umirjati, je začel tudi vpliv vahabizma slabiti.
Ko govoriva o radikalizmu, je nemogoče neomeniti brutalnosti dogajanja v zvezi s silami IS. Pred dvema dnevoma nas je pretresel posnetek obglavljenja drugega ameriškega novinarja. Zdi se, da so takšne krutosti posledica vstopa religijskega argumenta v vojskovanje.
Omeniti moramo fenomen tako imenovane kozmične vojne, ki nastopi, ko začnejo bojevniki svoje tosvetno vojskovanje dojemati kot sveto bojevanje. Ko je enkrat v vojskovanje vključen Bog, postane vojna neizogibno bolj brutalna, divjaška in tudi težko rešljiva. Nastopijo absolutne dihotomizacije, na eni strani so mučeniki, na drugi demoni. Z demoni pač ne moreš sklepati kompromisov, lahko jih zgolj uničiš. Pri tem je treba imeti še nekaj védenja iz sociologije religije, ki govori o tem, da mora vsaka religija odgovoriti na vprašanje teodiceje, torej na to, kako opravičiti obstoj negativnih dejstev, kot so zlo, smrt, trpljenje, kljub obstoju dobrohotnega Boga.
Vsekakor lahko rečemo, da v muslimanskem svetu obstaja tendenca, v skladu s katero neki posameznik žrtvuje svoje življenje ter tako sprejme trpljenje in smrt, ker preseže svojo individualnost in se povsem identificira s skupnostjo. Na ta način lahko razložimo tudi samomorilske napade v vrstah Al Kaide, zdaj pa tudi vojske IS. Ker ti ljudje od ameriškega napada na Irak leta 2003 verjamejo, da branijo svojo kulturo in civilizacijo pred tujim napadom. V Iraku je šlo za percipirano obrambo pred ameriško-krščanskim agresorjem. Poleg tega pa so v Iraku sunitski muslimani menili in menijo, da branijo arabsko kulturo pred perzijskim napadom, ker so šiiti po letu 2003 prevzemali oblast. Arabski šiiti so namreč kljub arabski etničnosti povsod v arabskem svetu obravnavani kot nekakšna podaljšana roka perzijskega Irana. To je posledica tega, da je Iran v 16. in 17. stoletju postal prva država, v kateri se je šiizem trajno uveljavil kot državna religija, posledično pa je začel nastopati kot nekakšen voditelj vseh šiitov.

Omemba svete oziroma kozmične vojne seveda kar vabi k omembi križarskih vojn. Tudi zato, ker vemo, da je odhod v križarske vojne papež Urban II. ukazal, da bi naredil konec vojskovanju vitezov in plemičev v Evropi in da bi tako lahko usmeril njihovo bojevitost in negativno energijo navzven, v zunajevropski prostor. Pogosto se zdi, da tudi sodobne intervencije Zahoda na Bližnjem vzhodu sledijo zasledovanju drugih ciljev in seveda ne reševanju težav lokalnega prebivalstva; njihovemu branjenju pred samodržci in podobnimi negativnimi dejavniki. Ali so križarske vojne kot paradigmatske verske vojne še navzoče v kolektivnem spominu muslimanov?
Zagotovo. Dejansko so križarske vojne tista začetna točka, ki je povzročila nezaupanje in posledično tudi negativno dejavnost muslimanov proti krščanskemu svetu. V prvi križarski vojni so križarji 15. 7. 1099 zasedli Jeruzalem in v treh dneh poklali 30.000 muslimanov in Judov. To je bila začetna točka, na kateri so muslimani začeli Zahodnjake, torej kristjane, dojemati kot nosilce nekega križarskega duha, ruh salibija. To prepričanje se je ob vsaki agresivni intervenciji Zahoda proti muslimanom revitaliziralo in krepilo; naj je šlo za vdor Napoleona v Egipt v letih 1798-1801 ali dolgotrajno zasedbo kolonialnih sil v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja ali pa ko se je z ameriškim bombnim napadom na Irak januarja 1991 začela prva zalivska vojna.
Slednje dejanje, ki se je zgodilo komaj pred 23 leti, je muslimanski svet hitro označil za as salibija ali križarsko vojno. Tudi na spletnih omrežjih ta terminologija križarske vojne ves čas obstaja. Po terorističnem napadu v Madridu marca 2004 so muslimani, ki so prevzeli odgovornost za napad, sporočili, da so "kaznovali steber križarske moči". Španija je namreč sodelovala pri napadu na Irak. Po vsakem agresivnem dejanju muslimanu najlažje poveš, da gre za kontinuiteto zahodne agresivnosti, ko uporabiš izraz križarji.
Ampak pri sedanjem dogajanju, povezanem z vojsko, ki naj bi služila vzpostavljanju kalifata oziroma Islamske države, gre tudi za boj muslimanov proti muslimanom. Posledica česa konkretno je ta vojska, za katero se tudi zaradi njene brutalnosti in tudi zaradi religijskega argumenta vojskovanja zdi, da pripada nekemu prejšnjemu, predmodernemu času?
Enote ISIS oziroma IS, kot se govori zdaj, so rezultat dveh procesov. Prvi je že omenjeni napad ZDA na Irak in delovanje fenomena kulturne obrambe, ko sta se radikalizirala velik del iraške sunitske skupnosti in tudi del na Zahodu živečih muslimanov. Drugi proces, ki ga moramo razumeti, je sunitsko-šiitski spor. Gre za to, da je ameriška intervencija zrušila sunitsko dominirani režim Sadama Huseina. Suniti so vladali v Iraku od leta 1638 do 2003. Američani so z napadom omogočili šiitom, da so populacijsko premoč – tvorijo namreč 60 odstotkov iraškega prebivalstva – transformirali v formalno družbeno-politično moč. Januarja 2005 so na prvih parlamentarnih volitvah postali glavna politična sila v državi. Na vse to je pomembno opozoriti, ker je Irak za šiite najpomembnejša država.

Ne govorimo o katerih koli šiitih, ampak o šiitih dvanajstnikih. Ti so najštevilčnejša šiitska ločina. Dvanajstniki se imenujejo, ker častijo 12 zgodovinskih oseb, imamov, od katerih jih je kar 7 vezanih na ozemlje Iraka. Ker so šiiti v Iraku prevzeli oblast, je to pomenilo zelo veliko spodbudo preostalim šiitom v arabskem svetu, predvsem tam, kjer šiiti tvorijo večino, pa so politično deprivilegirani, to je v Jemnu, Bahrajnu in deloma Libanonu. Poleg tega se je vzpostavil neprekinjen pas šiitsko dominiranih entitet, segajoč od Irana, prek Iraka in Sirije, kjer vlada šiitsko-alavitski manjšinski režim, do juga Libanona. Ta tako imenovani šiitski polmesec je izrazito prestrašil in zmotil države, v katerih dominirajo suniti, predvsem pa zalivske države na čelu s Savdsko Arabijo. Prioritetno so si začele prizadevati za razbitje tega polmeseca in slabitev iranskega vpliva. To pa se je kazalo v tem, da je Savdska Arabija močno finančno in logistično podpirala razrast radikalnih sunitskih islamističnih skupin.
Brez tega pojava ne moremo razumeti velikega dotoka sunitskih radikalnih borcev v Sirijo po začetku upora proti režimu Bašarja al Asada in niti ne nastanka Islamske države. Zdaj je sicer Savdska Arabija v določenih težavah. Uvidela je, da je ustvarila neko pošast, ki je ne more več nadzorovati. Tudi v 80. letih prejšnjega stoletja so Savdi najprej posredno bistveno prispevali k nastanku Al Kaide, po letu 1990, ko so zavrnili predlog Osame bin Ladna, da bi izgnal iraške enote iz Kuvajta, in so namesto tega povabili več sto tisoč ameriških enot na sveto savdsko ozemlje, pa so izgubili nadzor nad radikalno organizacijo.
Ker sva govorila o sedemdesetih letih kot o desetletju vzpona radikalnosti muslimanov in nastanku političnega islamizma, bi vendar želela omeniti, da je vendar prav to desetletje ponudilo možnost skupnega nastopa muslimanskih držav proti Zahodu. Naftna kriza leta 1973 in še naftna in energetska kriza konec sedemdesetih sta vendar arabskim državam, bogatim z nafto, v roke položili orožje, s katerim bi se lahko uprle dominaciji Zahoda v svetovnem gospodarskem sistemu. Sledilo je obdobje, ko so te države "pobirale" tako imenovane ekstraprofite v obliki petrodolarjev. Vendar pa teh razmer in dobičkov te države očitno niso izkoristile, da bi zagnale premišljen razvoj domačega gospodarstva in da bi kaj pridobilo tudi ljudstvo.
Vloga elit v teh državah je seveda zelo pomembno vprašanje. Ob tem želim omeniti strukturalistično teorijo mednarodnih odnosov, ki pravi, da obstaja globalni kapitalistični sistem, ki je že v 17. in 18. stoletju poenotil svet. Vendar je to poenotenje obenem pomenilo tudi delitev na dominantno zahodno jedro (sem lahko v sodobnosti vključimo še Japonsko in morda Južno Korejo) na eni in pa podrejeno periferijo na drugi strani. Arabski svet je v kolonialnem obdobju postal del te podrejene periferije in zahodni svet na različne načine še vedno ohranja arabski svet kot periferijo.

Pomembno je razumeti, da je strukturna razlika med jedrom in periferijo ta, da jedro od periferije prejema le primarne proizvode, torej surovine (v kontekstu Bližnjega vzhoda je to nafta), medtem ko v periferijo pošilja svoje končne industrijske izdelke. Tako je periferija izrazito podrejena jedru; odvisna je od cen primarnih proizvodov, torej tudi nafte, na svetovnem trgu. Če se vrnemo k prvi naftni krizi, je treba omeniti, da je šel že tedaj (in gre še danes) velik del dobičkov od nafte, ki jih imajo Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in druge naftne proizvajalke, za nakup ogromnih količin zahodnega orožja, da se torej ti naftni dolarji reciklirajo oziroma gredo nazaj na Zahod. Seveda bi bila v zadnjem času potrebna določena prilagoditev te razlage, saj vedno večji delež arabske nafte pokupi Kitajska, ZDA pa iz škrilavcev producirajo vedno več svoje nafte.
Drugi del strukturalistične teorije pa govori o tem, da je Zahod v arabskem svetu vzpostavil klientske elite. Te so pripravljene delovati proti lastnemu prebivalstvu. Sodelujejo z zahodnimi elitami, s katerimi jih povezujejo ekonomski interesi in skupni svetovni nazor, ker so praviloma izobražene na Zahodu ali v zahodnih šolah na Bližnjem vzhodu. Bolj konkretno: ker je savdska vladarska hiša ogromne količine petrodolarjev vložila v posle na Zahodu in v zahodne banke in ker je savdska vladarska družina državo vpela v globalni neoliberalni sistem, je Savdska Arabija zainteresirana za relativno nizko ceno nafte in zato prek količine načrpane nafte skrbi za to, da se cena nafte niti med krizami ne poveča preveč. Tudi tako imenovane islamske banke, ki so v 70. letih prejšnjega stoletja obljubljale, da bodo pozitivno spremenile svetovni kapitalistični sistem, so same sprejele kapitalistično logiko in tudi prikrito delajo tisto, česar po islamu nikakor ne bi smele – zaračunavajo obresti.
Dejstvo je, da je mnogo Savdijcev nezadovoljnih s savdsko vladarsko hišo. Težko bi sicer govorili, da gre za absolutno deprivacijo, gre pa za nezadovoljstvo s tem, da so savdske elite v več pogledih zgolj podaljšana roka ZDA in da kršijo zapovedi islama. O tem, da savdska vladarska hiša ne ravna v skladu z islamom, govori najbolj stvarno to, da je dopustila, da so okoli svetišča v Meki zrasli nebotičniki. Nebotičniki so namreč kot simbol profitarskega kapitalizma v popolnem nasprotju s tistim, kar je prinesel prerok Mohamed. To je tisto, kar radikalizira tudi savdske muslimane in druge proti savdski vladarski hiši. Da ne omenjam dekadentnega načina življenja, ki ga živi ta vladarska hiša.

Če sva začela z vprašanjem glede radikalizacije muslimanov v Evropi in Severni Ameriki, končajva še z enim zanimivim fenomenom, ki ga še težje razumemo. Gre za to, da se v zadnjih letih v radikalni islam spreobračajo tudi mladi iz nemuslimanskih družin in odhajajo v "sveto vojno". Ne gre za množičen pojav, ampak bolj za osamljene primere, od katerih so nekateri prodrli v medije. Morda bi omenila nemškega mladinskega boksarskega prvaka Pierra Vogla, ki se je pri 22 letih menda tako rekoč čez noč in po le enem samem obisku mošeje spreobrnil v islam in je danes prava pridigarska zvezda.
Ob tem velja omeniti, da se je islam izjemno hitro širil in da je že v času omajadskega damaščanskega kalifata, ki je obstajal v letih 661-749, segal od Pirenejskega polotoka do Kitajske, kmalu pa se je razširil še na jugovzhodno Azijo. Protiislamski diskurz seveda govori o tem, da se je islam vedno širil z ognjem in mečem, a to ne bo držalo. Islam je bil po eni strani za vernike drugih religij privlačen, ker je prakticiral toleranco do tako imenovanih ljudstev knjige, torej kristjanov in Judov.
Naj opozorim le na en pojav. Islam je bil v Španiji prisoten med leti 711 in 1609, torej 900 let. V 9. stoletju je krščansko duhovščino v Španiji pograbila prava panika, ker je obstajala realna nevarnost, da bodo začeli obsežni segmenti krščanskega prebivalstva prestopati v islam. Obenem so kristjani začeli mnogo bolj kot latinsko govoriti arabsko. To se je zgodilo, ker so kristjani v Španiji v islamu videli zelo tolerantno religijo, ki pa je kot monoteistična religija tudi zelo podobna krščanstvu. Dodatno jih je prepričalo to, kar je prepričalo tudi ljudi v JV Aziji in drugje, in sicer da je islam izrazito socialna religija; da nenehno opozarja na imperativ socialne pravičnosti. Islam uči, da posameznik ne sme misliti zgolj nase, ampak mora vsa dejanja usmeriti k dobrobiti skupnosti. Islam na primer spodbuja podjetništvo, ampak obenem tudi uči, da biti uspešen podjetnik pomeni tudi delati za skupnost.
To je po mojem mnenju tisto, kar je omogočilo tako hiter razvoj islama skozi zgodovino in kar dela islam privlačen tudi danes, ko so družbeno-ekonomske razmere vedno bolj zaostrene; ko ima neka elita, ki obsega zgolj nekaj odstotkov prebivalstva, v rokah glavnino družbenega bogastva. Vsekakor je to sporočilo islama privlačno za izvorno marsikaterega nemuslimana. Krščanska duhovščina v Španiji je v 9. stoletju množično prestopanje v islam začela preprečevati z naslonitvijo na močno apokaliptično tradicijo in je v skladu z njo preroka Mohameda označevala za Antikrista. Danes vplivni akterji perverzno socialno situacijo želijo ohranjati tudi na takšen način, da poudarjajo nevarnost islama, pri čemer se lahko naslonijo na stoletja star protiislamski diskurz.