Tako pravi nekdanji ameriški veleposlanik pri Natu in svoj čas namestnik generalnega sekretarja Severnoatlantskega zavezništva Alexander Vershbow in dodaja, da je danes položaj popolnoma drugačen.

Vershbow in doktor Hans Binnendijk, raziskovalec pri Središču za čezatlantske odnose (Center for Transatlantic Relations), sta o izzivih, s katerimi se soočajo Natove članice, na washingtonskem sedežu Foreign Press Centra, ki spada pod okrilje ameriškega zunanjega ministrstva, govorila 15 novinarjem iz držav članic zavezništva.

Konec hladne vojne Severnoatlantskim zaveznicam ni prinesel zgolj olajšanja. Z izginotjem neposredne sovjetske grožnje je nastopila praznina, ki je dala članicam Nata zagon za prevpraševanje smisla lastnega obstoja in delovanja. A ne takoj. Najprej so si zaveznice dovolile izplačati tako imenovano "dividendo miru" in sredstva, svoj čas namenjena obrambi, namenjale drugim resorjem. In to na obeh straneh Atlantskega oceana. Kar pa je imelo svojo ceno. Račun so brž izstavile ruska aneksija Krima, vojna v Ukrajini in plapolanje zastave Islamske države. Razširjeno severnoatlantsko zavezništvo ga je sklenilo poravnati z zavezo, formalno dogovorjeno na vrhu Nata septembra 2014 v Newportu v Welsu, da za začetek ustavijo trend zmanjševanja investiranja v obrambo, nato pa v desetih letih obrambni proračun dvignejo na dva odstotka bruto domačega proizvoda, in si tako skupaj delijo breme stroškov in naporov lastne obrambe.

Nato je od ruske aneksije Krima in vojne v Ukrajini ter od vzpona Islamske države strnil svoje vrste. A na svojem južnem in vzhodnem krilu ga čaka še vrsta izzivov, ki pa med drugim terjajo finančne vire. Številne članice zavezništva pa imajo pri tem še vedno težave, da bi dosegle v Walesu dorečen dogovor, da do leta 2024 za obrambo namenijo dva odstotka svojega bruto domačega proizvoda, od tega pa petino sredstev namenijo vlaganju v opremo.

Trump lani Putinu naklonjen
Danes marsikdo z olajšanjem opaža kontinuiteto ameriške drže do Severnoatlantskega zavezništva. Zakaj? "Še pred letom dni se je zdelo zelo negotovo, kako bo postopala administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Trump je izražal zelo distopični pogled na svet, svet je bil po njegovem mnenju v popolnem kaosu, govoril je severnoatlantskih zaveznicah kot o nehvaležnih slepih potnikih, ki varno plujejo na ameriški račun," je poudaril Vershbow. Spomnil je, da je Trump o Natu je govoril kot o zastareli organizaciji, poudarjal je, da znotraj zavezništva vlada nepravična delitev bremen, kjer največjo finančno težo nase prevzemajo Združene države Amerike. Nato je po njegovem mnenju imel vedno bolj postransko vlogo v boju zoper terorizem. Kritičen je bil do zaveznic, naklonjen pa ruskemu predsedniku Vladimiru Putinu kot braniku konservativnih vrednot.

Z zanimanjem se je pričakovalo, kaj bo Trump lani maja povedal na vrhunskem srečanju v Bruslju. Zelo kritičen je bil do tistih članic, ki imajo nizke obrambne izdatke. "Pomenljivo in za marsikoga skrb vzbujajoče je bilo, ker Trump ni poudaril pomena petega člena Severnoatlantske pogodbe, po katerem Pogodbenice soglašajo, da se oboroženi napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice. Za številne moje kolege je bil Trumpov obisk v Bruslju hujši od dvournega obiska pri zobozdravniku," se je lanskega vrha spominjal nekdanji namestnik generalnega sekretarja Nata.

Pomen petega člena
Zadeve so se postopoma umirile in šle v drugo smer. Zahvaljujoč najtesnejšim Trumpovim sodelavcem in kongresu. Julija je ameriški predsednik v Varšavi končno storil to, kar so zaveznice od njega pričakovale – poudaril je pomen petega člena. Še več, predanost zavezniškemu projektu je potrdil s povečanjem finančnih sredstev za Evropsko pobudo za pomiritev, v okviru katere ZDA krepijo prisotnost na vzhodnem krilu zavezništva, v Estoniji, Litvi, Latviji, na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji. "Proračun za to projekt je okrepil na 6 milijard dolarjev in pol in si prislužil oceno generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga, da Trumpova dejanja govorijo glasneje od besed. Z ameriško prisotnostjo v Evropi je v Rusijo poslano močno sporočilo, da lahko v primeru agresije računa na močan odpor tudi z one strani Atlantike in ne zgolj na regionalni odziv."

Poleg poviševanja obrambnih izdatkov čaka še en ključen izziv, o katerem bo razprava tekla na prihodnjem vrhunskem zasedanju Severnoatlantskega zavezništva. To pa je vojaška mobilnost. Za hitre premike vojske in opreme je treba urediti infrastrukturo od pristanišč do železnic, veliko pa je tudi birokratskega dela, denimo ureditev področja carin in pravil, ki narekujejo prečkanje meja.

Trumpova administracija potrdila svojo zavezniško vlogo
Binnendijk, raziskovalec pri Središču za čezatlantske odnose, postavlja širši kontekst. Tudi on priznava, da je po vihravi Trumpovi kampanji na njegovi poti proti Beli hiši prišla pomiritev. "Nova administracija je postopoma potrdila svojo zavezniško vlogo, kljub drastičnemu dvigu obrambnih izdatkov pa ZDA, tudi zaradi drugih varnostnih interesov drugod po svetu, nimajo neskončnih finančnih virov. In zato skušajo k višjim vlaganjem oziroma spoštovanju danih zavez opogumiti preostale članice zavezništva." Obljubljena dva odstotka BDP-ja po Binnendijkovem mnenju predstavljata pomemben korak k temu, da članice za lastno varnost same storijo več, obenem pa je prav izpolnjevanje te obljube najbolj vidno merilo, do katere mere posamezne države nase prevzemajo skupno breme.

Spomnil je, da je po koncu hladne vojne vrsta držav znižala sredstva za obrambo in jih pretakala v druge resorje. In to na obeh straneh Atlantika. Zgodil se je 11. september, sledili sta vojni v Iraku in Afganistanu. Odziv zaveznic s finančnega vidika pa je bil različen. Medtem ko je v ZDA sledil občuten dvig obrambnega proračuna, česa takega na evropski strani ni bilo opaziti. Kljub vključenosti evropskih držav v omenjeni vojni pa so številne države več naporov vlagale v misije za stabilizacijo razmer, v protiteroristične operacije. Manjše vlaganje v obrambo pa je upočasnilo tudi razvoj posameznih vojska.

Pa vendar. Evropski obrambni proračuni so zdaj težji. Pri tem pa velja poudariti, da je trenutno samo pet članic, ki že namenjajo dva odstotka BDP-ja za obrambo. "Šest članic je preseglo odstotek in pol, potem pa je vrsta problematičnih držav, ki s težavo dosežejo 1,2 odstotka ali pa še manj." Med njimi je Binnendijk izpostavil Nizozemsko, Italijo, Španijo, še posebej pa Nemčijo.

Nemški sogovorniku mu pojasnjujejo, zakaj Nemčija tega še ne bo storila. "Najprej navedejo zgodovinske razloge, spominjajo na nemško vlogo v drugi svetovni vojni. Drugič, po njihovi oceni okolje ni nevarno do te mere, da bi bilo treba tako močno povišati obrambne izdatke, čeprav so s podpisom deklaracije v Welsu priznali prav nasprotno. Tretjič, slišim, da bi morda lahko bili deležni popusta, glede na to, da prispevajo ogromno mednarodnih razvojnih sredstev. In naprej - v Berlinu poudarjajo, da bo velika koalicija zelo težko dosegla dogovor o tem." Binnendijka prepriča zgolj slednji argument.

Tudi Binnendijk poudarja, da višji obrambni proračuni niso edini izziv. Eno tistih področij, kjer bo Severnoatlansko zavezništvo po njegovem mnenju moralo storiti več, je pripravljenost. Gre za ambicijo, da bo zavezništvo zmožno 30 bataljonov v roku desetih dni prerazporediti na katero koli lokacijo.