Lionel Barber je svojo novinarsko pot začel leta 1978 kot poročevalec pri The Scotsmanu, od takrat pa ga je pot prek številnih štipendij, nagrad in knjig vodila v Washington, Bruselj, New York in London. Pri Financial Timesu je že od leta 1986, v svoji bogati novinarski karieri pa je pokrival konec hladne vojne, prvo zalivsko vojno in številne ameriške predsedniške kampanje.

Leta 2005 je postal urednik Financial Timesa, ki je letos praznoval 125 let, pod njegovim vodstvom pa je ta ugledna medijska hiša izpeljala nekaj pomembnih sprememb in postala znamka, ki popolnoma ustreza zahtevam digitalne dobe. Barber se zelo dobro zaveda pomembnosti spleta in družbenih omrežij, a vztraja, da je tiskana izdaja še vedno tista, ki ponudi več. "Časopis je modni dodatek, je tržniško orodje in je pomemben del dohodka. In ne glede na vse, ljudje še vedno radi berejo časopise," pravi.

Barberjev opis na Twitterju pravi: "vozi kolo, igra kriket, posluša opero, govori nemško in potuje z malo prtljage, velik oboževalec Spursov". Sam je družbeno omrežje začel uporabljati šele pred kratkim in čeprav priznava njegov velik pomen in vpliv, ostaja realist. Twitter je po njegovem mnenju zelo uporaben medij za podajanje novic in krepitev novinarstva in kot tak pomemben element, ni pa edini element in nikakor ne bo nadomestil resnega novinarstva, ki se trudi pojasniti in ponuja več.

Z izjemno karizmatičnim sogovornikom smo se pogovarjali ob robu strateškega foruma na Bledu, kjer je vodil panel o prihodnosti finančne in monetarne unije. Udeleženci panela so se strinjali, da je evrsko območje danes v precej boljšem položaju, kot je bilo pred nekaj leti, a da je nujno treba nadaljevati začrtane ukrepe in reforme, Barber pa je zanimivo razpravo povzel kot previdno optimistično, kar je povedal tudi v pogovoru za MMC.

Za vami je že zavidljiva novinarska kariera. Kaj je vaš najbolj dragocen spomin? Kaj je bil vrhunec vaše dosedanje kariere?
To je bil zagotovo intervju z ameriškim predsednikom Barackom Obamo v Beli hiši, saj smo bili prva zahodna medijska hiša, ki je dobila intervju s predsednikom Obamo, ko je bil na položaju le tri mesece in pol. To je bila prva priložnost videti človeka s čarobnim dotikom.

Je Obama takrat uresničil vaša pričakovanja?
Bil je zelo impresiven. Ko nekoga intervjuvam, se vedno sprašujem, ali človeka preizkušam ali ne, in mislim, da tega pri Obami nisem dosegel. Imel sem približno 28 minut, in mislim, da mi ga ni uspelo spraviti v višje obrate.

Vi ste bili tudi tisti, ki je nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha pripravil na njegov prvi obisk Evrope leta 2001. Srečal se je s številnimi evropskimi voditelji, ljudje pa njegovega obiska niso bili tako veseli, saj je že takrat veljal za sporno osebo. Kakšen je bil vaš vtis o njem?
Kot se spomnite, je Bush takrat obiskal tudi Slovenijo, kjer se je srečal z ruskim predsednikom Vladmirjem Putinom. Bilo nas je pet strokovnjakov in jaz sem bil tisti, ki sem ga podučil o Evropski uniji. Zavedal sem se, da je sporen, a je bil precej očarljiv, precej dobro obveščen in zelo odločen v svojih stališčih. To je bila zelo posebna priložnost, z njim sem preživel dve uri in takrat smo se morali vsi strokovnjaki zavezati k molčečnosti.

Nam lahko zdaj zaupate kakšno skrivnost?
Seveda, lahko bi povedal kar nekaj zadev. Presenetilo me je, kako je dajal izjemno velik pomen osebnim odnosom, če se je dobro razumel z voditelji in se dobro počutil v njihovi družbi. Velik vpliv nanj je naredil (tedanji britanski premier) Tony Blair, in spomnim se, da je bil zelo navdušen nad francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom, predvsem zato, ker je dobro govoril angleško.

Urednik Financial Timesa ste že osmo leto, in to je obdobje, ko so se mediji zelo spremenili, predvsem zaradi vse večjega pomena svetovnega spleta, pojava spletnih omrežij ter izuma tablic in pametnih telefonov. Kako ste se vi kot medijska hiša in uredništvo prilagodili tem spremembam?
Prilagodili smo se z evolucijo in treba je razumeti, da nismo skušali narediti revolucije, nismo vsega razbili in postavili na novo, saj smo bili prepričani, da smo nekatere stvari že delali prav. Vedeli smo, da bomo ohranili in zaščitili časopis, ki je še vedno pomemben vir dohodka, a smo se zavedali, da moramo prilagoditi svoj način poročanja, produkcijo in strukturo, da bi tako poudarili vse večjo pomembnost spleta. To pomeni, da se zdaj trudimo, da ljudje najprej poiščejo informacijo na spletu, ki je nato osnova za zgodbo v časopisu, prej pa je bilo ravno nasprotno. Druga stvar, ki smo jo naredili, tukaj smo prvi utirali pot, je bila, da smo zagotovili, da vsi v redakciji delajo tako za časopis kot za splet, tako produkcijska ekipa kot novinarji, kar pomeni več prilagodljivosti, več produktivnosti, ljudje pa razmišljajo kot obe strani možganov. Nazadnje pa si želimo zagotoviti, da tako za splet kot za časopis veljajo enaki uredniški standardi, da se ne bi dogajale norosti na spletu samo zato, ker ljudje mislijo, da si lahko privoščijo več, ker gre za drugačno obliko poročanja. Tu pa je pomembno še, o tem smo zelo veliko razmišljali, kako uporabljati družbena omrežja, kako dejavneje vključiti naše bralce. Tako razmišljanje v časopisu ali medijski hiši, kot je Financial Times, ni popolnoma naravno, saj smo navajeni govoriti ljudem, kako naj razmišljajo.

Vaša strategija se imenuje "najprej digitalno" (digital first). Gre za politiko, da zgodbo najprej objavite na spletu, nato pa zgodbo razvijate in jo objavite v časopisu. Pri tem pa je treba biti previden, želite si biti prvi in kar se da hitri, a je potrebno biti tudi pazljiv, da se ne osramotiš, da ne objaviš informacij, ki niso zanesljive ali celo napačne. Kako se spopadate s tem?
Kar vedno zagovarjam, je, da moramo imeti vedno najprej prav, preden smo lahko prvi. In če vedno sledite temu pravilu, se nikoli ne boste znašli v težavah. Nič ni tako pomembno, da bi objavili samo govorico. Tveganje je, in to smo lahko zelo dobro videli na primeru napada na bostonskem maratonu, kjer je televizija govorico objavila kot dejstvo. Pozabili so osnovno pravilo novinarstva, da je treba počakati na potrditev, ne smemo kar pograbiti priložnosti. In mislim, da če imate urednika, ki je odgovoren za novice, in nekoga pod njim, ki je odgovoren za posamezno zgodbo, in ta dva sedita drug ob drugem v istem uredništvu, lahko dobite enake standarde in enak pogled na zgodbo, kar je zelo pomembno za kredibilnost in za poklic.

Svojim bralcem ponujate več možnosti naročnin, predvsem se osredotočate na bralce na spletu in na tablicah, koliko poudarka še dajete na tiskano izdajo?
Tiskana izdaja je za nas zelo pomembna, a zdaj zadeve načrtujemo bolj vnaprej, novice pa delimo na hitre in počasne. Oblikovali smo nov princip, ki smo ga poimenovali "Fast FT" (hiter Financial Times) za spletno stran, kjer ponujamo strnjene in hitre poslovne informacije, te pa nato podrobneje razvijamo za časopis. Pri oblikovanju tiskane izdaje lahko razmišljamo tudi o dolgoročnem novinarstvu, predvsem ob koncih tedna, ko imajo ljudje več časa. Razmišljati moramo o tem, da bo novinarstvo še naprej obstajalo, a se bo razvilo v več različnih smeri, treba pa je upoštevati tudi to, da se splet vse bolj razvija tudi kot televizijski format, saj delamo 24 ur na dan. Financial Times je svetovna medijska hiša s pisarnami v Londonu, New Yorku in Hongkongu in dejansko oddajamo ves dan.

V 80. letih ste bili tudi sodelavec Washington Posta. Vas je novica, da bodo lastniki Washington Posta časopis prodali lastniku Amazona Jeffu Bezosu, presenetila? Kaj bo spremenil pri tako uglednem časopisu in kako se bodo oni prilagodili digitalizaciji, saj je bil to eden od glavnih razlogov, da se je družina Graham sploh odločila za prodajo?
Ja, zelo privilegiran sem bil, da sem lahko leta 1985 kot novinar delal pri Washington Postu, delal sem z Bobom Woodwardom, Benom Bradleyjem, ki je bil urednik v času afere Watergate, to je bila čudovita izkušnja. Sem bil presenečen nad prodajo? Da. So bili novinarji Washington Posta presenečeni? Da, še bolj. Mislim, da se je družina Graham odločila za prodajo, ker nimajo dovolj denarja, da bi vlagali v časopis in v spletno stran, ki je dobra, in ob tem še vedno vzdrževali standard, ki so si ga zadali. Za to so potrebovali nekoga z globljim žepom. Ni mi jasno, kaj bo Bezos naredil, mislim, da bo imel nekaj novih predlogov in idej za spletno stran in za prodajo dodatnih storitev ob sami novičarski vsebini, prepričan pa sem, da ne bo ukinil časopisa, saj ta še vedno prinaša velik del dohodka. Ljudje še vedno radi berejo časopis, zato bi lahko vanj vložil še več. Mislim, da niso naredili napake in Bezos je uspešen podjetnik, ki je tako dobil novo igračo in lahko bo dobil tudi nov ugled.

Prebrala sem zanimivo misel, da je globalna komunikacija naredila vojno, konflikte in njihovo reševanje vsakodnevno vprašanje ter da služi tudi kot pobudnik za družbene spremembe, kot smo videli tudi v arabskih revolucijah in v vstajah v Evropi. Mislite, da bi se dogodki drugače razvijali brez pomoči družbenih omrežij?
Družbeni mediji, na primer Twitter, so zagotovo spremenili naravo komunikacij in novic, saj gre za popolnoma nov novičarski medij. A mislim, da moramo biti previdni in ne pretiravati v poudarjanju njihovega pomena ali misliti, da je lahko samo pozitiven. Vsi novi mediji se razvijajo zelo hitro, novice potujejo izjemno hitro, a so lahko samo govorice. Ob tem pa imamo avtoritarne države, ki sprejemajo svoje ukrepe za nadzor teh medijev. Ko je Rupert Murdoch rekel, da je medmrežje nedvoumna grožnja avtoritarnim državam, je imel prav. Te države se zdaj bojujejo nazaj.

Mislite, da bi lahko Twitter v prihodnosti zamenjal ali nadomestil podajanje novic, kot jih poznamo zdaj? Že zdaj vidimo spremembe v načinu poročanja, saj vse velike medijske hiše prve informacije objavijo na Twitterju, politiki komunicirajo prek Twitterja. Je prihodnost v twitterskem novinarstvu?
Mislim, da bo to del prihodnosti, nikakor pa ne bo celota. Twitter izziva velike medijske hiše, kot sta AP ali Reuters, saj so bile včasih one tiste s prvimi informacijami. Twitter tekmuje z njimi, a še vedno bo obstajalo povpraševanje po resnem novinarstvu, novinarstvu, ki skuša pojasniti, ki stvari postavlja v kontekst, in to je zelo pomembno. Ne smemo misliti, da bo Twitter nadomestil novinarstvo, dopolnjevala se bosta. Včasih pa Twitter deluje tudi ravno nasprotno, če ljudje mislijo, da ima vedno prav.

Zdaj pa preidiva k malo drugačni tematiki. Vse oči Evrope so zdaj usmerjene v Nemčijo in prihajajoče parlamentarne volitve. Kako bo izid volitev vplival na Evropsko unijo in njeno fiskalno politiko? Bo zmagala Angela Merkel in nadaljevala svojo začrtano pot ali bo novi kancler postal njen nasprotnik Peer Steinbrück in lahko pričakujemo spremembe?
Kanclerka Merklova je sicer v prednosti, a vprašanje tu ni, ali bo zmagala Merklova ali Steinbrück, vprašanje je, kakšna bo narava koalicije. Bo to Merklova s svobodnimi demokrati ali bomo dobili veliko koalicijo? Bi Steinbrück v primeru zmage oblikoval koalicijo z levico ali s stranko Zelenih? V vsakem primeru sem zelo previden pri trditvah, da bi se lahko po volitvah vse spremenilo, saj je ključnega pomena tu nemško javno mnenje in nemški politiki zelo spoštujejo javno mnenje. Ljudje so trenutno zelo skeptični do pošiljanja denarja na jug, skeptični do reševanja držav, ni jim všeč, da Evropska centralna banka kar pošilja denar zadolženim državam, zato ostaja osnovna ideja ta, da so pripravljeni pomagati, a le če bodo države tudi same uredile svoje težave. Če se bo to uveljavilo kot pravilo, bo evropska monetarna unija v svoji trenutni obliki preživela.

Torej mislite, da reševalnih svežnjev, kot smo jih videli do zdaj, ne bo več?
Mislim, da bomo zagotovo videli nov reševalni sveženj za Grčijo, to je pred nekaj tedni nakazal tudi nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in tega se zavedajo tudi svetovni trgi. Lahko bi imeli nekaj podpornih ukrepov za Portugalsko, tudi Ciper se še ni izvil iz težav. A to so že v sistem vpete države, za druge pa velja ponudba: pomagali vam bomo, če boste tudi sami vpeljevali reforme in jemali zdravila.

Ko že govoriva o reševanju držav, kakšno pa je vaše mnenje o prihodnosti Slovenije? Vlada sprejema varčevalne ukrepe, da bi se izognila tuji pomoči, a napovedi niso optimistične. Država je še vedno globoko v krizi, BDP pada, brezposelnost raste ... Mislite, da nam bo uspelo, da se sami postavimo na noge ali je pomoč trojke neizogibna?
Mislim, da je še prezgodaj reči, ali bo Slovenija potrebovala pomoč. Ključno vprašanje je, ali bodo banke uspešno rešile svoje posojilne težave, Slovenija v tem ni sama, tudi druge banke po vsej Evropi bodo morale prestati pomembne teste, ne samo na jugu, tudi v Nemčiji. Slovenija je v tem primeru neke vrste poskusni zajček. A mislim, da je ključno vprašanje to, ali obstaja politična volja za gospodarske reforme, ali so slovenska javnost in politiki pripravljeni sprejeti dejstvo, da obstaja cena za članstvo v monetarni uniji, saj ni več take fleksibilnosti v ekonomski politiki, kot če Slovenija ne bi bila članica Unije.

A časa za to nam zmanjkuje.
Še vedno imate leto dni.

Kaj pa Evropska unija kot celota, se že lahko vidi luč na koncu predora ali se bo kriza še nadaljevala?
V primerjavi z obdobjem pred dvema letoma, ko je bila kriza res na vrhuncu, ko je bilo vprašanje, ali se bo monetarna unija sploh obdržala, če bo Grčija izstopila, če se bo to nadaljevalo v Španijo in Portugalsko, ko so bili donosi na obveznice zelo visoki, take krize ni več. Trenutno obdobje je krhko, a vidimo prve znake okrevanja, mislim, da se kažejo prve lučke.

Mislite, da bo Evropska unija zdržala, dokončno prebrodila krizo in nadaljevala pot kot močan mednarodni igralec?
Nisem prerok, a ker sem delal v Bruslju šest let in sem opazoval krizo med letoma 1992 in 1993, ko so bile velike napetosti na denarnih trgih in v številnih državah, ko sta morali Velika Britanija in Italija zapustiti ERM (exchange rate mechanism) zaradi teh napetosti, pa se je Evropa združila in oblikovala monetarno unijo, mislim, da v Evropi obstaja močna volja, da se obdrži. Angela Merkel je gledala, kako se je Vzhodna Nemčija popolnoma zrušila, priča je bila popolnemu gospodarskemu zlomu, in zagotovo noče tega znova doživeti. Kar se tiče moči Evropske unije, bi raje videl, da reši svoje gospodarske težave in se ukvarja z brezposelnostjo, kot pa da se govori o močnem svetovnem akterju s svojo evropsko vojsko. Ljudje ne zapravljajo denarja, da bi bila Evropska unija resen varnostni igralec, veliko se da narediti tudi z mehko močjo. Svojo moč lahko uporabimo za obljubljeni proces širitve, ki je pomemben vir stabilnosti na Balkanu, svojo moč pa lahko uporabimo tudi kot trgovinski pogajalec, kar se zdaj dogaja v trgovinskem dogovoru z ZDA. Pomembno je, da ne merimo Evropske unije s tradicionalnimi političnimi orodji.

Kaj pa proces širitve, vsi govorijo o tem, da je Evropska unija utrujena, da bodo morale balkanske države čakati še več let, da se bodo pridružile Evropski uniji. Bo Unija sploh dočakala nov val širitve?
Če pogledate Turčijo, ki je uporabila obljubo članstva, da je uvedla nekatere gospodarske spremembe in privabila denar in sklade v državo, in če pogledate države na Balkanu, ni pomembno, če bo širitev čez pet ali sedem let, pomembno je, da obljuba še velja, oni pa morajo opraviti svoje delo. Če obstaja obljuba in če se počasi približajo gospodarskemu območju, bo prišel tudi denar. Poglejte samo vzhodno Evropo, Poljska na primer, je ena od velikih uspešnih zgodb zadnjega desetletja, in k temu bi morali težiti.