Pravi, da ne zdaj nikdar ne ve, kdaj bo dobila naslednjo plačo, a da v svojem delu uživa, Afganistanci da so jo prevzeli s svojo voljo in pogumom in da je optimistična glede prihodnosti države, ki se zunanjemu svetu zdi povsem kaotična.

S Kosnettovo, ki zdaj dela kot svetovalka v Mladinskem zboru za rehabilitacijo Afghanistana (YAAR), smo se pogovarjali ob Blejskem strateškem forumu, kamor je prišla na povabilo slovenskih kolegov.
Afganistan bo dicer 7. oktobra obeleževal 12 let od ameriške invazije na to državo.

Vaš soprog dela kot vodja misije na ameriškem veleposlaništvu v Uzbekistanu. Vaš sin je v Mirovnih silah. Je zaradi tega družina Kosnett tesneje povezana, ker pač razumete zahtevno delo eden drugega, ali to vaša življenja otežuje?
Dobro vprašanje. Mislim, da si to vprašanje tudi sami včasih zastavljamo. Nedvomno smo edinstveni, morda sicer ne tako zelo edinstveni za ljudi, ki delajo v diplomatskih službah in v mednarodnih organizacijah, smo pa trenutno res zelo raznešeni na vse konce, bolj kot ponavadi. Soproga sem spoznala v Washingtonu, dva tedna za tem pa sem že morala na neko misijo v tujino, tako, da sva tega vajena, to je del najinega življenja in, na srečo, je moj mož res zelo razumevajoč, me podpira in ve, da je zame pomembno, da opravljam delo, ki ima nek pomen, ne pa, da bi bila samo neka ženka, ki stopiclja za njim.

Pravkar ste se vrnili v Afganistan potem, ko ste tam prvič delali leta 2009. Ste v teh štirih letih opazili kak napredek?
V Afganistanu sem bila med letoma 2009 in 2011. Sprva sem delala v Nengarharju na vzhodu, potem pa še v Kandaharju na jugu. Napredek sem nedvomno opazila, mislim pa, da se pri vsakem napredku v Afganistanu dobesedno boriš za vsako ped tega napredka. Na dolgi rok napredek vidim. Leta 2010 sem delala na projektu stabilizacije mesta Kandahar in takrat sta bila nadzor in vodstvo tam res minimalna, razmere so bile težke, tako, da se je do danes tam storilo veliko v smislu krepitve lokalne vlade in ustvarjenja pogojev za razvoj komercialnih dejavnosti in normalnega življenja. Nedvomno je opaziti napredek v zdravstvu in izobraževanju, tako, da sem sama glede Afganistana vedno optimistična. Na dolgi rok. To ni kraj, kjer se da kaj spremeniti v kratkem času.

To je bilo moje naslednje vprašanje. Po ameriških invazijah namreč mnogi gledajo na Afganistan – pa tudi na Irak – kot na kaotično državo, državo brez možnosti za pravi mir. Vaš pogled na to zadevo je torej bolj optimističen, pravite.
Je. To moje mnenje temelji predvsem na Afganistancih, ki sem jih spoznala. Afganistanci me vedno znova navdihujejo – to so ljudje, ki jih ni nikdar strah, vedno ohranjajo pogum, vedo, kako se prilagoditi spremembam … In prav to je potrebno pri tujih sistemih in organizacijah v Afganistanu, da se naučijo odzivati se na spremembe, da postanejo bolj prilagodljive in fleksibilne. Mislim, da so Afganistanci zelo dobro pozicionirani in da premorejo iznajdljivost, s katero lahko še naprej krepijo svojo državo in postanejo bolj samostojni. Na tem torej temeljim svoj optimizem. In spoznala sem mnogo ljudi, ki so za svojo državo žrtvovali veliko. Včasih tudi svoje življenje. In to so pripravljeni storiti.

Kako pa oni gledajo na napredek v svoji državi?
Mislim, da bi vam Afganistanci povedali isto. Da moraš imeti dolgoročno perspektivo. Problemi nedvomno obstajajo – tu so težave z varnostjo, problem korupcije, vloga žensk … Naš cilj je, da bi se napredek, ki je bil storjen na področju ženskih pravic in vloge žensk, ohranil. Afganistanci bi vam znali dati konkretnejše primere napredka – kako je bilo pred desetimi leti zelo malo tlakovanih cest, šol in klinik, danes pa je vsega tega precej več. Mislim, da vam bi oni bolj kot kdorkoli, bolj kot katerakoli mednarodna organizacija ali figura dejali, da je treba gledati na dolgi rok in nazadnje so oni tisti, ki jim bo bolje uspelo postaviti na noge svojo državo kot Američani ali kdorkoli drug. Oni se bodo vedeli najbolje odločiti, kako se pomiriti z elementi, ki na to morda trenutno še niso pripravljeni.

Zdaj ste začeli delati z afganistanskimi zasebnimi malimi podjetji, za promocijo razvoja malih podjetij. Človek bi mislil, da lahko začnete razvijati gospodarstvo in podjetja šele, ko je država malce bolj stabilna. Je stanje tam res zrelo za poslovne priložnosti?
Mislim, da je bilo stanje tam vedno zrelo za to. Za ljudi, ki so pripravljeni tvegati in delati tam. Bi pa rekla, da so Afganistanci bolje pozicionirani za delovanje v Afganistanu kot kdorkoli drug. Opažam, da se je vlada resno lotila naslavljanja težav, kot sta korupcija in varnost. Tako, da, ja, mislim, da Afganistan je pripravljen na poslovni razvoj, mislim tudi, da bo to zelo pozitivna sprememba – veliko ljudi je zaskrbljenih zaradi predaje oblasti in kaj se bo zgodilo v naslednjem letu. Mislim, da se lahko vsak strinja, da je bilo v gospodarstvu toliko finančnih nepravilnosti, ker je bilo tako močno odvisno od pomoči za razvoj. Tako, da vidim to kot pozitivno stvar. Da se bo pomoč za razvoj do neke mere zmanjšala, čeprav ima mednarodna skupnost vseeno dolgoročno zavezo v Afganistanu, kot je gradnja ustanov in podobno.

O kakšnih malih podjetjih sploh govoriva?
Sektorji, ki bodo v Afganistanu vedno rastoči, so transport in logistika, pa tudi gradbeništvo. Država mora še naprej graditi svojo infrastrukturo, ceste, železnice, šole, klinike in javne prostore. Veliko priložnosti je tudi za trgovanje, za uvoz-izvoz, potem je tu še rudarstvo in nafta, kjer je potenciala kar nekaj. Morajo pa biti najprej vzpostavljene transportne mreže. Priložnosti so torej tako za razvoj velikih podjetij kot malih, ki bi podpirala vso to težko industrijo.

Nočem biti cinična, a širša – skeptična - javnost gleda na celotno regijo Bližnjega vzhoda kot na eno velikansko ameriško poslovno priložnost …
Mislim, da je (regija) odprta priložnost za vse. V Afganistanu morajo širiti svoje odnose regijsko, kar trenutno tudi delajo – gradijo tesnejše trgovinske stike s Pakistanom in Indijo, pa tudi s centralno Azijo. To si ob manjšanju ameriške vojaške prisotnosti, seveda, želimo spodbujati. Želimo si spodbujati močnejši, stabilnejši in samostojnejši Afganistan. Afganistan ima priložnost izbirati svoje trgovinske partnerje – seveda bo sodeloval z Rusijo in Kitajsko, ZDA pa so doprinesle k stabilnosti v Afganistanu, tudi zato, da bi lahko država trgovala s komerkoli želi. Zato res mislim, da je na Afganistancih, da izberejo svoje poslovne partnerje. Zelo radi bi delali tudi z Evropo.

Delali ste tudi v Uzbekistanu. Imate moža v diplomatskih vodah. Poučeni ste o različnih problematičnih območjih v tistem delu Azije. Kaj dela Afganistan tako posebnega, da je dobil sloves države, kjer se ne da zmagati? Rusi so doživeli poraz, pa Angleži … in tudi za Američane ne velja ravno, da so uspeli …
Da, prav gotovo nam ne gre najlažje od rok. Težko rečem, da imamo tam ravno popoln rezultat, mislim pa, da so ljudje ponosni na naše dosežke v zadnjem desetletju. Nisem profesorica zgodovine, ne morem vam postreči z dolgim predavanjem o Afganistanu, menim pa, da bo prihajajoča predaja oblasti nekaj zelo pozitivnega. Seveda, bo izziv za Afganistan, bo pa tudi pozitivna, saj bodo po mojem uspešnejši pri krepitvi lastnih institucij. Bolj enakovreden odnos bo med mednarodno skupnostjo in Afganistanci.

Kaj je največji izziv pri vašem delu v Afganistanu?
Nedvomno varnost. Veliko ljudi skrbi, kaj se bo zgodilo. Volitve se bližajo in mislim, da vsi upajo, da bo predaja oblasti mirna in da bodo volitve legitimne. To sicer neposredno nima vpliva na moje delo, posredno pa vpliva na vse, ki delamo tu. Tudi priložnosti za delo z ženskami so še vedno zelo omejene, čeprav so se malce povečale. Mislim, da nas vse skrbi, da bi napredek, ki je bil storjen na tem področju (žensko udejstvovanje v javnem življenju, žensko zastopništvo v parlamentu, žensko udejstvovanje v gospodarstvu in višjem izobraževanju …), šel v nič.

Prebrala sem nekatere izjave, ki ste jih dali za The Telegraph leta 2010, ko ste bili zaposleni pri State Departmentu in ste "živeli, jedli in delali z vojaki", kot ste se izrazili. Razlagali ste, kako se moraš "prilagoditi njihovi kulturi" in si zaslužiti spoštovanje kot ženska. Vse to ni ravno naslikalo ameriške vojske kot najtoplejše in najbolj širokogrudne družbe …
(Smeh) Delala sem na meji s Pakistanom na takrat zelo nevarnem in nestabilnem območju. In to je bilo nedvomno njihovo okolje. Vojska ima tam vodilo vlogo in največja skrb je, ali lahko Afganistan postane varnejša in stabilnejša država. Tako, da, seveda sem se morala prilagoditi vojski. Ni bilo lahko, a sem bila sprejeta, še vedno ohranjam stike s svojimi prijatelji iz vojske, s katerimi sem tesno sodelovala, mislim, da so se obračali name po smernice na področju nadzora in razvoja, sama pa se nisem hotela obnašati, kot da obvladam vojaške situacije, tako, da nedvomno ni bilo lahko, bila pa je dobra šola in imam ogromno spoštovanja do vojske. Se pa moraš zavedati, da kot civilist pač podpiraš veliko večjo vojaško operacijo. Za nikogar ni lahko, delo zahteva veliko pogajanj, razumevanja, kakšna je tvoja vloga v širši sliki in specifičnem okolju, v katerem si.

Rekli ste tudi, da vam je v Afganistanu dejansko pomagalo, da ste ženska – ker da vsi vedo, da so ženske tam zato, da bi pomagale. Vam je bilo torej kot ženska dejansko težje med ameriško vojsko kot med domačini?
Ne bi rekla, da tako zelo. Veste, pogosto slišim Afganistance, da rečejo, da vedo, da me tuje ženske prihajamo v Afganistan, da bi pomagale – da bi gradile postopke, podpirale prebivalstvo itd. Na nek način si kot Zahodnjakinja res lažje sprejeta. Seveda, so določeni ljudje, ki nočejo imeti nobenega stika z žensko z Zahoda in menijo, da ima lahko negativen vpliv. A velika večina Afganistancev, ki sem jih spoznala, so odprti do Zahodnjakinj. Moram tudi povedati, da sem imela veliko podporo v vojski. Različni odnosi, ki jih je nemogoče primerjati.
Nazadnje, ko ste bili v Afganistanu, ste delali za ameriško vlado. Zdaj delate za nevladno agencijo. Predstavljam si, da je zdaj precej drugače, da lahko zdaj svoje mnenje svobodneje izrazite. Vidite stvari zdaj z druge perspektive?
(premor) Da, vidim. (smeh) Da, počutim se lagodnejše, tako, da je moje delo zdaj precej prijetnejše. Prav zato sem zapustila udobnost in varnost dela v večji instituciji. Sicer nikdar ne veš, kdaj boš dobil naslednjo plačo, kar je malce strašljivo, imaš pa več svobode. Eden večjih razlogov, zakaj sem si želela nazaj v Afganistan, je, da ko delaš kot civilist, ki živi v ameriškem vojaškem oporišču, so, jasno, tvoje možnosti iti izven zidu, omejene. Zato so tudi zmožnosti opravljanja tvoje službe omejena. To je realnost. Zato sem imela željo delati neposredno in bolj odprto z afganistanskimi kolegi. In ko sem dobila priložnost iti ven, sem si rekla, da moram to poskusiti.

Javnost ima o Afganistanu ustvarjeno podobo težkega, krutega, razklanega kraja, kjer ženske še vedno nimajo kaj dosti pravic, življenje pa je neprijazno do vsakogar. Kot nekdo, ki je dodobra spoznal državo, povejte, česa ne vidimo?
Mislim, da te predstave o Afganistanu niso napačne ali neskladne z realnostjo. To ni lahek kraj. Manjka pa javnosti boljše razumevanje Afganistancev in afganistanske strukture ter vlog, ki jih igrajo oni. To je zelo družabna družba in zelo povezana, tako, da je možnih veliko stvari, ki pa jih morda ne vidite. Tudi sama, ko sem živela v oporišču, nisem imela priložnosti tako tesnega sodelovanja z Afganistanci. Nisem strokovnjak za Afganistan, a mi je država všeč in mislim, da je tam priložnosti veliko.
Po Afganistanu, Uzbekistanu in ponovno Afganistanu – si sploh lahko predstavljate, da bi imeli pisarniško službo doma v ZDA?
Verjetno ne, moram priznati. Uživam biti zunaj, uživam v spoznavanju različnih kultur, tako, da lahko z gotovostjo trdim, da bom še nekaj časa delala v tej regiji.