Reeker, ki trdno stoji za Obamovo odločitvijo za napad na Sirijo, je skušal izbranim slovenskim novinarjem ob Blejskem strateškem forumu pojasniti, zakaj dobrih 100.000 mrtvih v dveh letih in pol državljanske vojne ni bilo dovolj za vojaško posredovanje in zakaj je bil prav kemični napad prelomna točka.

Ali se ZDA ne bojijo, da bi z odločno postavitvijo na stran upornikov de facto sodelovale pri ustvarjanju potencialne Al Kaida države na pragu Evrope? In kako lahko mednarodna javnost verjame ameriškim razlogom za napad, saj zvenijo zelo podobni tistim, ki so jih navajali pred invazijo na Irak?

V Pensilvaniji rojen in na Yalu šolani veleposlanik je sicer zadolžen za ameriške odnose z balkanskimi in osrednjeevropskimi državami, med letoma 2008 in 2011 je delal kot veleposlanik v Makedoniji, nadzoroval pa je tudi napredek Kosova po osamosvojitvi.

Ob svojem obisku v Sloveniji je spregovoril tudi za MMC.

Biti tiskovni predstavnik State Departmenta verjetno ni vedno najprijetnejše delo. Kako težko je zagovarjati politiko svoje vlade ne glede na vse?
Veste, v veliko čast mi je bilo opravljati delo tiskovnega predstavnika State Departmenta - najprej pod sekretarko Madeleine Albright, nato pod sekretarjem Colinom Powllom. To poudarjam, ker sem premostil dve administraciji z različnih političnih bregov. To je res zahtevno delo, postaja pa samo še zahtevnejše v dobi t. i. "nonstop novic" - v dobi nenehnih in takojšnjih komunikacij, tako da je zelo težko v popolnosti oceniti razvoj dogodkov in jih komentirati. Očitno ameriško stališče do dobesedno vsega, kar se dogaja po svetu, zanima vse in pogosto nas sprašujejo po našem komentarju. Sprejemamo politične odločitve, ki seveda ne bodo nikdar vsesplošno sprejete, vedno bodo tekle razprave o njih in to je ena izmed zanimivih plati te službe. Kot tiskovni predstavnik State Departmenta skušaš transparentno predstaviti naše stališče in našo politiko, in to vsakodnevno in redno, ob tem pa moraš biti tudi povsem na voljo medijem, ne le ameriškim, ampak tudi mednarodnim. To je bila vedno naša temeljna politika - da smo na voljo, da sprejemamo vsa vprašanja in vsaj skušamo predstaviti razloge in ozadje naših političnih odločitev v upanju, da bodo ljudje razumeli, zakaj smo jih sprejeli.
Ta položaj ste zavzemali med letoma 2003 in 2004, v času, ko so bile ZDA vpletene v dve vojni. 10 let in z nobelom za mir nagrajeni predsednik pozneje so ZDA pred tem, da se podajo v še eno vojno, sporni so tudi napadi z brezpilotnimi letali. Vas osebno preseneča, da Obama nič manj militanten in jastrebovski (tako se vsaj zdi na zunaj) od svojega republikanskega predhodnika?
Ne bi se strinjal s premiso vašega vprašanja - mislim, da je pot, ki jo je ubral predsednik Obama pri Siriji - pri grožnjah, ki jih predstavlja nacionalni varnosti, ne le naši, ampak tudi regionalni, varnosti naših prijateljev in zaveznikov ter samega sirskega ljudstva - bistveno drugačna od Busheve pri Iraku, zato je tudi zelo tvegano vleči neposredne vzporednice med obema. Poglejte, kako je Obama pristopil k tej zadevi - kako pogosto so ga kritizirali, ker ni ukrepal že prej. Predsednik je bil zelo jasen, da je p

otreben odgovor na uporabo kemičnega orožja Al Asadovega režima - da ne gre za vojno, invazijo ali spremembo režima, ampak gre zgolj za odgovor na to zelo specifično dejanje. Odločen je, da je to potrebno, je pa tudi sklenil, da to razpravo o tej odločitvi preloži v kongres, tako da lahko Američani prek svojih izvoljenih predstavnikov podajo svoja stališča. Poleg tega pa se je seveda treba o zadevi pogovoriti tudi z drugimi državami. Zato bi po mojem mnenju mediji in novinarji morali izkoristiti to priložnost in preučiti razlike med aktualno situacijo in situacijo pred desetletjem.
George W. Bush je v nedavnem intervjuju dejal, da Obama zdaj vodi enako politiko, zaradi katere je kritiziral njega, zato ker se je zavedel vseh nevarnosti, ki pretijo ZDA, šele, ko je dejansko prišel v Ovalno pisarno. Menite, da je to ta razlog?
Celotnega konteksta te Busheve izjave sicer ne poznam, ampak mislim, da je vsaka situacija, s katero se spopada predsednik ZDA, v številnih pogledih edinstvena. V preteklosti so sicer že bili precedensi, a vedno je treba preučiti vse možnosti, kako se lotiti razvoja dogodkov, groženj Ameriki in drugim. Poleg tega ljudje pričakujejo, da se bodo ZDA lotile teh stvari. Nikdar ni vsesplošnega strinjanja o naših odločitvah, najsi bodo pravilne ali napačne, vedno je veliko razprav, veliko kritik, a vseeno tudi pričakovanje, da situacijo pač naslovimo. Teža na ramenih ameriškega predsednika je velika, vodenje predstavlja ogromen izziv - tu govorimo o globalnem vodenju in pričakovanjih, ki pridejo z njim. To prav gotovo ni preprosto za nikogar, a mislim, da je predsednik Obama izjemno premišljen, išče čim več mnenj, stališč in možnosti. Pri tem ima v mislih tudi pretekle predsednike, a tudi posledice, ki bi jih lahko specifična dejanja pomenila za v prihodnje. In Obama se je te situacije s Sirijo lotil zelo premišljeno, kot se je po mojem mnenju tudi vseh drugih preteklih situacij.
Ena izmed teh situacij, ki ga je doletela, je bilo tudi razkritje tajnih depeš in žvižgači. Kateri podatek, ki ga je razkril Wikileks, je po vašem mnenju najbolj škodil ZDA? Ali pa je najbolj osramotil ZDA?
To bi morali presoditi drugi, jaz nimam kakšnega posebnega stališča. Popolnoma pa zavračam idejo, da gre tu za "žvižgače" - ko nezakonito razkriješ obveščevalne podatke in objaviš material, za katerega si s poklicno zaobljubo prisegel, da ga boš varoval, to ni "žvižganje". Razpravljanje o metodah obveščevalnih služb in dejavnostih, v katere so vpletene vse države sveta kot varovanje lastnih interesov, ni "žvižganje", ampak je preprosto nezakonita dejavnost. ZDA se bodo še naprej osredotočale na svoje interese, na razvoj ameriške politike, ki ohranja našo varnost, ter varnost naših zaveznikov in partnerjev, ki ščiti in pospešuje našo dobrobit ter ki ščiti in odseva določene vrednote, ki jih po mojem mnenju delimo z večjim delom sveta.
Kako pa komentirate to, da je bilo od devetih "žvižgačev", obtoženih po zakonu o vohunstvu, v Obamovem mandatu kar šest. Liberalci, ki so navijali za Obamo in ga pomagali izvoliti, niso srečni. Pa tudi mednarodna skupnost ni.
Čisto povsem nisem seznanjen z vsem tem. Govoriva o zakonu. Obstajajo zakoni o zaščiti zaupnih podatkov in v naši državi obstajajo določeni načini, če je nekdo zadolžen za dejavnosti in podatke, obstajajo načini, kako k temu pristopamo. Imamo generalnega inšpektorja, kongres, sodišča ... imamo pa tudi zakone. In ti so temelj in osnova naše družbe. In ko so ti zakoni enkrat prekršeni, ima predsednik kot najvišji predstavnik ne le pravico, ampak obvezo, da teži k izvršitvi zakona in da zavaruje nacionalno varnost ZDA. Vsi ti (pravni in sodni) postopki so nato prav tako izpeljani po črki zakona. V razpravi na to temo sam ne vidim nič slabega, mislim, da je le malo družb na svetu, ki bile tako odprte za razprave kot naša, in, čisto iskreno, odprte za ves svet, da razpravlja o naših zadevah, naši družbi, naših zakonih. Mislim, da ni države na svetu, ki bi bila tako odprta za to, da jo ves svet gleda in razglablja o njej. To pozdravljam, mislim, da so debate o vlogi obveščevalnih služb in podatkov pomembne, debate, v katerih svet bolje razume, kaj naša vlada počne, kako se varuje nacionalna varnost, kako se oblikuje in izvaja naša zunanja politika. Odprta razprava je le temelj demokracije in ostaja za ZDA izjemno pomembna.
Vrniva se nazaj k vašemu delu tiskovnega predstavnika State Departmenta. Mislila bi si, da je ena stvar zagovarjati vojaško posredovanje na kriznem območju ali, kot pravite, na območjih humanitarnih kriz, povsem druga stvar pa stopiti pred javnost, ko se zgodijo incidenti kot Abu Graib, posilstvo in pokol v Mahmudiyahu ali pa pokol civilistov narednika Roberta Balesa v Afganistanu. Kako se kot tiskovni predstavnik spopadete s takimi situacijami?
Mislim, da se morate s takimi situacijami spopadati iskreno in odprto. Le malo držav in vlad na svetu je, ki se s temi situacijami spopadajo tako odprto. In ko imate situacijo, kot je bil Abu Graib, ki je bila ostudna, jo označiš za točno tako in zahtevaš prevzem odgovornosti tistih, ki so pri dejanju sodelovali. To so bila zla dejanja in ekscesi, ki so nerazložljivi in nesprejemljivi, zato skušaš z vsemi mogočimi ukrepi preprečiti, da bi se kaj takega znova ponovilo. Kot predstavnik State Departmenta v takem primeru razložiš, kakšna so stališča vlade do tega primera, predložiš javnosti obtožbe in dokaze, nato pa razložiš postopke, ki potekajo. Treba je spregovoriti o dogodku, ob vsem tem pa hkrati skušati gledati tudi na širši kontekst, ko se take zadeve zgodijo. Treba se je prepričati, da ljudje razumejo, da je vedno treba spoštovati temeljne vrednote črke zakona, tudi ko skušamo implementirati včasih težke in zelo čustvene odločitve, ki jih sprejmemo šele po dolgem premisleku.
Služili ste pod štirimi predsedniki. Kakšne razlike v njihovi politiki ste opazili in ali se res ločijo med seboj toliko, kot bi sklepali glede na njihovo različno strankarsko pripadnost?
Med njimi je mogoče videti velike razlike - včasih so te vidne pri slogu in pristopu, kako delujejo njihove administarcije, še zlasti v zunanji politiki, včasih pa lahko nekatere stvari vidiš šele pozneje, ko gledaš nazaj v zgodovino. A čeprav razlike v zunanji politiki so, mislim, da obstaja neka obsežna kontinuiteta ameriške zunanje politike, ker gre vedno za balansiranje med tistim, kar je pomembno za našo varnost (zaščita pred napadi, kot je bil 11. september - tiskovni predstavnik sem bil na ravno ta dan), tistim, kar je pomembno za našo gospodarsko varnost, in tistim, kar odseva naše skupne vrednote. O tem se sicer da razpravljati - neke stvari so bolj poudarjene, ne le glede na strankarsko pripadnost, ampak tudi glede na posameznika. Ob tem pa se spreminja tudi svet in 21. stoletje je hektično in zapleteno obdobje - nekdo je rekel, da je svet raven, jaz bi rekel, da je definitivno globalen v tem, da informacije danes potujejo tako hitro. Prav zato je ta poklic tudi tako zanimiv in uživam v njem. Vse drugo pa je treba prepustiti zgodovinarjem in analitikom, da presodijo, kakšen je bil globji pomen vsakega predsednika in ali to odseva strankarske nazore ali odseva le evolucijo družbe.
Spominjam se ankete, ki je tudi v času, ko so Georgeu W. Bushu rejtingi padli na najnižjo točko, pokazala, da bi velika večina Američanov še vedno izbarala prav njega za politika, s katerim bi šli najraje na pivo. Bi bil Bush tudi vaša izbira za pivskega kolega?
(Smeh) Predsednik Bush me ni nikdar povabil na pivo, prav tako me nista predsednika Obama in Clinton. Sem pa občasno spil pivo s Colinom Powllom in kozarec vina z Madeleine Albright, saj sem z obema potoval v tujino. Sam sem kot diplomat sicer čisto zadovoljen s pivom s komer koli že v tisti državi, kjer v tistem času služim. Tudi v Sloveniji se že veselim, da spijem Union ali Laško ali HumanFish - saj je to pivo, ne? To je eden izmed užitkov med vsemi temi mojimi potovanji.
Zadolženi ste za ameriške odnose z Balkanom. Kako velik izziv predstavlja ta naloga glede na to, da imajo različne balkanske države zelo različen odnos do ZDA - v državah, kot sta Kosovo in Albanija, je Amerika skoraj oboževana, v državah, kot je Srbija, pa še vedno precej osovražena ...
Danes me v bistvu bolj zanima odnos Slovenije do ZDA, ampak ne bom zahteval od vas, da odgovorite na to vprašanje. Poglejte, mislim, da imamo dobre odnose z vsemi državami Zahodnega Balkana - s Srbijo imamo več kot 130 let formalnih diplomatskih odnosov. Imeli smo dobre trenutke, imeli smo težke trenutke, bili smo zavezniki v skupnih izzivih, bila pa so tudi nesoglasja - pogosto zaradi smeri, ki sta jo ubrala Slobodan Milošević in njegov režim. Danes pa mislim, da imamo izjemno dobre odnose. Po vsej regiji imamo svoja veleposlaništva v prav vsaki državi Zahodnega Balkana (in tudi osrednje Evrope, seveda). Ta veleposlaništva so dejavna pri programih za promocijo gospodarske rasti in promocijo nadaljnjega preoblikovanja iz komunizma in socializma v evroatlantske povezave kot najboljšo opcijo za stabilnost, varnost in blaginjo v 21. stoletju. Seveda gre pri tem za odločitve, ki jih morajo sprejeti predvsem prebivalci teh držav sami.
ZDA so bile vedno eden največjih podpornikov kosovske neodvisnosti. Vi sami ste bili nekaj časa veleposlanik v Makedoniji, kjer je situacija z albansko manjšino malce podobna tisti na Kosovu pred osamosvojitvijo ... Bi tudi tam tako odločno podprli neodvisno albansko državo?
Ne strinjam se z vami. Stanje tam je popolnoma drugačno. Stanje na Kosovu je bilo povsem edinstveno. Šlo je za stvari, ki so se vlekle že sto let, a so še posebej prišle do izraza v 90. letih. Nikdar ni lahko skušati kategorizirati stvari, ampak mislim, da gre za dve povsem različni zadevi. Makedonija se je skozi celo svojo zgodovino - tako znotraj Jugoslavije kot potem kot samostojna država - izkazala kot zgled za multietnično državo. ZDA seveda občudujejo to, ker je to tudi temelj naše države. Makedonija je pri tem izjemno uspešna, a so tudi tam pri tem določeni izzivi. A imajo to urejeno v ustavi in ohridskem sporazumu, ki jima postavljata neka navodila, kako ravnati pri teh težkih zadevah. Raznolikost, spoštovanje državljanskih pravic in pravic manjšin je velik izziv in to v ZDA vemo bolj kot kdor koli. To je dolgotrajen proces, ki zahteva nenehna prizadevanja. To velja tudi za vse države Balkana. Geografija je nekaj, česar ne moreš spreminjati. Ne moreš zamenjati svojih sosedov.
Torej mislite, da ne obstaja možnost, da bi albanski Makedonci na neki točki zahtevali svojo državo?
Mislim, da ni razloga za to. Makedonci svojo državo imajo in treba se je osredotičiti na skupne točke in se ne ujeti v te stare balkanske zanke. Treba se je osredotočiti na to, kako bi bili konkurenčni v 21. stoletju, kako se integrirati v Evropo, kako se združevati namesto se deliti ... Za model je treba vzeti zahodno in osrednjo Evropo, kjer je tak model integracije ohranil in še okrepil različne kulture in države. Našli so pot iz konfliktov, ki so v preteklosti tako zelo hromili staro celino. In Balkan bi moral po isti poti.

*Veleposlanik Reeker v uradnem delu intervjuja vprašanj o Siriji ni sprejemal.