Sollecito v knjigi, ki nosi naslov Zavezan časti: Moje potovanje v pekel in nazaj z Amando Knox, razkriva, da je zaradi njenega "bizarnega obnašanja" včasih podvomil o nedolžnosti svojega ameriškega dekleta.
21-letno Meredith Kercher, Erasmusovo študentko na izmenjavi v Italiji, so leta 2007 našli s prerezanim vratom v stanovanju Knoxove in Sollecita. Par so leta 2009 obsodili za umor, a ju je italijansko prizivno sodišče po dveh letih v zaporu oprostilo. V zaporu pa ostaja še tretji obdolženec, priseljenec iz Slonokoščene obale Rudy Guede.

Sollecito gradivo za svojo knjigo črpa večinoma iz svojega dnevnika in pisem, ki jih je med prestajanjem zaporne kazni pisal svojim prijateljem, družini in domačemu časniku.

Danes 28-letni diplomirani inženir računalništva v knjigi opisuje dan umora in prizna, da sta s Knoxovo tisto popoldne kadila marihuano, kar obžaluje, saj mu je zameglilo spomin na dogodke. Sollecito vztraja, da je nedolžen, a obenem dodaja, da se ne spomni jasno, ali je Knoxova res preživela noč z njim, in da nihče izmed njiju za noč 1. novembra 2007 nima alibija.

"Oklenila se me je kot koala"
Poleg tega naj bi se dan po umoru Amanda obnašala "bizarno", kar je pri njem vzbudilo občutek rahle nelagodnosti, tožilstvo pa naj bi to izkoristilo proti njima. Tako si želi, da bi se postavil zase na policijski postaji, ko je po njegovih besedah Amanda "zlezla nanj kot na koalo, se oklenila njegovega vratu z obema rokama in se mu ulegla v naročje", nato pa je policija paru ukazala, naj se "vede" primerno.

Sollecita, ki je bil za medije vedno manj zanimiv od enigmatične in čedne Američanke, so tabloidi do zdaj opisovali kot nekakšnega omledneža, vedno v senci svoje "fatalne ženske". A njegova zgodba se zdaj zdi, tako Guardian, celo zanimivejša. Raffaele opisuje življenje znotraj italijanskih zaporov, kjer se je spoprijateljil s posiljevalci in morilci, se igral s ščurki ter ribal plesnive zaporniške celice.

O zvezi
Italijan trdi, da so policisti z njim ravnali zelo grdo, mu grozili in poskušali priznanje izsiliti. A ob tem je prepričan, da policija nikdar ni zares verjela, da je kriv, ampak ga je želela le prisiliti, da bi pričal proti Knoxovi (kar so si želeli tudi njegovi starši in odvetniki). Ker tega ni želel storiti, so se še bolj spravili nanj, piše.
Italijansko policijo tudi obtožuje površne preiskave, češ da so pri preiskavi stanovanja iz predala potegnili prvi nož, ki so ga našli, in sklenili, da je to morilsko orožje.

Knoxova in Sollecito sta se pred umorom sestajala komaj teden dni in po njuni izpustitvi se je javnost pogosto spraševala, ali bosta "spet skupaj". Italijan pravi, da taka ugibanja nimajo nobenega smisla in samo še izpostavljajo nenavadnost njune zveze: kako točno imaš odnos z nekom, ki je bil po krivici soobsojen s tabo umora?
Sollecito opisuje tudi vse pomisleke, ki jih je imel ob tem po izpustitvi: "Nisem bil prepričan, ali je dobra ideja, da jo vidim, in sem ves čas okleval, tudi po tem, ko sem kupil letalsko vozovnico. Toliko sva preživela, morda sva si dolgovala, da živiva svoje življenje in drug drugemu omogočiva mir."