39 milijonov kartotečnih kartic, 111 kilometrov dokumentov, milijon in pol fotografij, 2.734 filmov in 31.300 nosilcev zvoka je danes v pristojnosti posebnega nemškega pooblaščenca. Vsako leto je okoli 80.000 prošenj za vpogled v te dokumente.
Povsem prost do arhiva ima le peščica raziskovalcev te ustanove, poroča iz Berlina za TV Dnevnik Boštjan Anžin. Za druge raziskovalce in novinarje pa velja, da so dokumenti o žrtvah dostopni le s privoljenjem prizadetih.
O posebni naravi dokumentov
"Raziskovalci in novinarji bi radi imeli popolnoma prost dostop do arhivov," pripoveduje Günter Bormann, vodja oddelka za prošnje raziskovalcev in medijev. "Želijo si, da bi bili nekakšna javna knjižnica. A vedeti morajo, da to zaradi posebne narave teh dokumentov ni mogoče. Zbrala jih je tajna služba in pri tem vdrla v zasebnost ljudi."

A tudi v Nemčiji so nastajali spori zaradi zavrnitev dostopa do arhivov. "Pogosto me vprašajo, ali onemogočamo dostop do arhiva zaradi državne varnosti ali varovanja državnih skrivnosti," pripoveduje Bormann. "To je v vzhodnoevropskih državah pomemben argument. Tam so dokumenti označeni. Rečem lahko le, da pri nas to nima skoraj nobene vloge, zelo malo dokumentov ima oznako 'tajno'."
Do zdaj si je dokumente o sebi v arhivih Stasija ogledalo že več kot 2.700.000 ljudi, številni tudi večkrat.