Predsedniške volitve v Nemčiji so potekale po posebnem sistemu. Predsednika države je volila 1.224-članska zvezna skupščina, poseben ustavni organ, ki se v ta namen skliče vsakih pet let. 612 članov prihaja iz vrst članov spodnjega doma parlamenta - bundestaga, preostalih 612 pa jih izbere 16 zveznih držav. Za zmago na tajnem glasovanju je bilo treba zbrati 613 glasov. Če po dveh krogih nihče ne bi dobil takega števila, bi bil zmagovalec tisti, ki bi v tretjem krogu zbral največ glasov.

Dozdajšnja koalicija prestala preizkus
66-letnega Köhlerja, člana Krščansko-demokratske unije (CDU), so podprli tudi Krščansko-socialna unija (CSU) in liberalci (FDP). Volitve so pomenile tudi preizkus te koalicije pred septembrskimi parlamentarnimi volitvami. S ponovno izvolitvijo je tako zadovoljna tudi kanclerka Angela Merkel.

Köhlerjeva najhujša nasprotnica je bila že drugič socialdemokratka Gesine Schwan, ki je imela tudi podporo Zelenih. Prejela je 503 glasov.

Še dva "stranska igralca"
Poleg Köhlerja in Shwanove sta se v boj za glasove elektorjev podala še dva kandidata, ki nista bila v igri za zmago. Barve Leve stranke je zastopal televizijski režiser in igralec Peter Sodann, skrajne desničarje pa kantavtor Franck Rennicke.

Predvsem ceremonialna vloga
Po nemški ustavi je vloga predsednika predvsem ceremonialna. Državo predstavlja na mednarodni ravni, pristojen je za podpis pogodb z drugimi državami, sprejemanje tujih diplomatskih predstavnikov in njihovih poverilnih pisem ter imenovanje in odpoklic zveznih sodnikov. Poleg tega predsednik bundestagu predlaga kanclerskega kandidata in imenuje kanclerja, ki ga je odobril bundestag. Na predlog kanclerja tudi imenuje in razrešuje ministre.

A. P.