Kot poroča Washington Post, je bilo do tega tedna 84 od 89 šol v Recoveryju koncesijskih - šole so financirane z državnim denarjem, vodene pa zasebno. V praksi to pomeni, da zasebni upravniki odločajo o najemanju in odpuščanju učiteljev in osebja, o vzdrževanju stavb, avtobusnem sistemu in obravnavi dijakov s posebnimi potrebami.

Z zaprtjem še zadnjih tradicionalnih javnih šol je brez službe ostalo 510 zaposlenih, vseh 33.000 dijakov v okrožju pa se bo moralo prijaviti na javni žreb za mesto na eni izmed koncesijskih šol. Gre za poseben mejnik za New Orleans, za ZDA pa hkrati to pomeni veliki izobraževalni eksperiment.

Šolsko okrožje Recovery (v dobesednem prevodu Šolsko okrožje za okrevanje) - državno vodeno okrožje, ki upravlja louisianske šole s slabšimi rezultati - je po orkanu Katrina leta 2005 prevzelo večino neworleanških javnih šol. Okrožje je nato neuspešne javne šole bodisi zaprlo bodisi jih predalo koncesijskim upravnikom. Preostale šole so ostale pod okriljem okrožja Parish, ki trenutno upravlja šest tradicionalnih javnih šol in 14 koncesijskih.

Vse več koncesionarjev
Odkar je bil leta 1991 v Minnesoti sprejet prvi zakon, ki je omogočil ustanovitev koncesijskih šol, se je število tovrstnih šol v ZDA skokovito povečalo - še zlasti v mestih -, in danes kar 42 zveznih držav spodbuja koncesijske šole kot alternativo konvencionalnim. Je pa res, da pri tem nobeno okrožje ni bilo tako skrajno kot neworleanški Recovery.

Koncesijske šole imajo tako prednosti kot slabosti - številni neworleanški otroci so tako zdaj deležni boljše izobrazbe, po drugi strani pa so se vezi s skupnostjo pretrgale, koncesijske šole ne odgovarjajo nikomur, ampak je njihova glavna skrb zaslužek, več pa je tudi zaskrbljenosti zaradi rasne (ne)enakopravnosti in izgube starševskega nadzora.

Zagovorniki koncesijskih šol kot argument za uspeh radi navajajo statistične podatke, ki kažejo, da je bil pred orkanom Katrina delež dijakov z uspešno opravljeno maturo v New Orleansu 54,4-odstoten - na koncesijskih šolah je bil ta delež lani 77,6 odstotka.
Kritiki sistema pravijo, da ta delež ni toliko povezan z boljšim izobraževalnim sistemom koncesijskih šol, ampak gre preprosto za to, da se po Katrini veliko (slabših) dijakov nikdar ni več vrnilo domov in se je demografska slika na srednjih šolah pač spremenila. Pred Katrino so javne šole v New Orleansu veljale za ene najslabših v državi.