Kako deluje piramidni sistem in kakšne posledice pušča, smo povprašali Miša Alkalaja z inštituta Jožefa Stefana. "Najprej se moramo zavedati, da tako Američani kot mi živimo v kapitalizmu – v kapitalizmu pa zavajanja kupcev ali vlagatejev ni mogoče povsem prepovedati, saj temelji vsako ustvarjanje dobička na določeni stopnji zavajanja."

V najbolj strogem razumevanju termina je piramidna shema goljufiv investicijski načrt, ki izplačuje vlagateljem dobičke, obresti ali dividende iz njihovih lastnih vložkov ali vložkov naslednjih vlagateljev; ker organizator takega “poslovnega načrta” vloženih sredstev dejansko nikamor ne vlaga (ali to počne le v simboličnem obsegu, da prava narava operacije ni preveč očitna), ampak iz prejetega kapitala le izplačuje (dejansko samo navidezne) zaslužke, predvsem pa največji del prenese na svoje zasebne račune, denarja v takem “podjetju” zmanjka kmalu po tem, ko se ustavi dotok novih vlagateljev. V praksi so piramidne sheme bistveno bolj zapletene in na prvi pogled ni mogoče pravno utemeljeno trditi, da gre za goljufijo - kar je seveda poglavitni namen bolj ali manj “inventivnega” poslovnega načrta.

Kako je mogoče, da ameriški regulatorni organi nič ne odkrijejo?

Najprej se moramo zavedati, da tako Američani kot mi živimo v kapitalizmu – v kapitalizmu pa zavajanja kupcev ali vlagateljev ni mogoče povsem prepovedati, saj temelji vsako ustvarjanje dobička na določeni stopnji zavajanja. Preprosto povedano, niso vse lumparije kazniva dejanja. Kapitalistično državo zavajanje vlagateljev niti ne moti, če le ne privede do tako očitnega kolapsa »investicijskega programa«, da to povzroči splošno nezadovoljstvo državljanov in nezaupanje v celoten sistem – kot se je pri nas zgodilo v proslulem primeru »catch the cash«. Zato so države z dolgoletnimi kapitalističnimi izkušnjami razvile zapletene sisteme pravnih normativov in meril, ki naj bi preprečila (ali vsaj naknadno kaznovala) najbolj kričeče poskuse. V ZDA je ta sistem bistveno bolj razvit kot v EU-ju, ampak iznajdljivi »podjetniki« vedno znova odkrivajo nove pristope.

Drugič, gospodarsko in finančno zakonodajo oblikujejo predvsem podjetniški lobiji, tako v ZDA kot pri nas, in podjetniki si želijo kvečemu več svobode, manj regulacije – neoliberalizem je ekonomsko-politično gibanje zadnjih 30 let in po “demokratizaciji” tudi pri nas najmočnejši dejavnik vpliva na ekonomsko politiko vseh slovenskih vlad.

In če vemo, da finančno zakonodajo oblikujejo predvsem predstavniki tistih poslovnih interesov, ki lahko ob manj omejitvah več zaslužijo, potem nas ne sme čuditi, da so prav v ZDA v zadnjih desetih letih dejansko odpravili vrsto omejitev takemu »inventivnemu podjetništvu«, kar je s poslovnimi prijemi (ki so bili pred deregulacijo nezakoniti) privedlo do inflacije vrednostnih papirjev, in s tem do sedanje finančne krize.

V najnovejše škandale so vpletena ugledna finančna imena: kako je mogoče, da uporabljajo piramidni sistem, če se, vsaj kot kaže, ne izide?

Tistim, ki take sheme organizirajo, se sistem še kako dobro izide! In zelo redko se zgodi, da tak “podjetnik”, ki si prisvoji večino denarja vlagateljev, za to zares kazensko odgovarja. Spomnimo se našega domačega »catch the cash«, usode slovenskih pidov (primerjati velja dohodke in premoženja organizatorjev pooblaščenih finančnih družb in dejansko vrednost delic pidov, ki so edino preostalo premoženje vlagateljev) – ali kolikšne nagrade za “uspešno poslovanje” so si delili menedžerji nekaterih ameriških investicijskih družb, predno je šlo podjetje pod vodo:

Bomo še videli, če sploh in kako bosta Madoff ali Stanford kazensko odgovarjala za svoje poslovne dejavnosti – ampak tudi če se bosta znašla na sodišču in bosta spoznana za kriva, si upam staviti, da bosta dobila manj zapora kot klošar, ki ukrade steklenico viskija.

Je vzrok za neizid le finančna kriza?

Prav nasprotno - finančna kriza je posledica deregulacije v korist “inventivnega” finančnega podjetništva in eksplozivne rasti nedoločljivih vrednosti papirjev ter “investicijskih načrtov“, ki so v svojem bistvu piramidne sheme: rast vrednosti je temeljila le na zmanipuliranem povpraševanju in se je vzdrževala le, dokler je lahko lastnik dejansko brezvrednega finančnega instrumenta našel pregovornega “večjega tepca”, ki je bil ta papir pripravljen kupiti za več (tipično spet navideznega) denarja. Ko je “večjih tepcev” zmanjkalo, se je začel sistem podirati, kot klasična piramidna shema, ko zmanjka novih vlagateljev. Ampak večina teh investicijskih načrtov je bila legalna, prav zaradi političnega vpliva institucij, ki so jih oblikovale. Kot smo že rekli, niso vse lumparije kazniva dejanja – še posebno, če zakonodajo oblikujejo lumpi.

In v končni fazi bodo organizatorji piramidnih shem, ki so privedle do sedanje finančne krize, izgubili najmanj: tako ZDA kot EU “rešujejo« likvidnost sistema tako, da te brezvredne finančne instrumente dejansko odkupujeta po nominalni (ali skoraj nominalni) ceni, za novo izdane državne obveznice ali novo natiskani denar – to je, na račun bodočih prihodkov vseh tistih, ki morajo dejansko živeti od proizvodnje realnih dobrin. Organizatorji piramidne sheme so torej našli novega »večjega tepca«, ki jim bo odkupil brezvredne papirje – in ti tepci smo mi vsi.

K. T.