Jedrski program je glavni kamen spotike, ki ga prozahodna mednarodna skupnost očita uradnemu Teheranu, kjer pa se zavedajo, da je to eden redkih vzvodov, ki ga lahko uporabijo v strateškem boju za prevlado v Perzijskem zalivu, naftnega srca Zemlje.

Iranci vseskozi zagotavljajo svetu, da je njihov jedrski program izključno civilne narave, saj si navkljub izjemnim zalogam fosilnih goriv želijo zagotoviti energetsko samooskrbo, ki ne bi bila odvisna le od "črnega zlata". Pri tem se pojavlja tudi paradoks, da ena največjih proizvajalk nafte na svetu zaradi več desetletnih sankcij ne more zagotoviti dovolj rafiniranega goriva za lastne potrebe.

Primer Severne Koreje navdih Iranu
Nerazkriti jedrski obrati, kjer naj bi po poročilu Mednarodne agencije za jedrsko energijo potekala testiranja za vojaško uporabo jedrske energije, so zdaj glavni adut in hkrati breme režima ajatol, ki je tako blizu uresničitvi iranskih zgodovinskih želja - postati nesporna sila v regiji.

Pri tem imajo verski voditelji pod vodstvom vrhovnega ajatole Alija Hameneja pred očimi primer Severne Koreje, ki si je šele po pridobitvi jedrske bombe zagotovila preživetje režima brez pretiranih zunanjih pritiskov.

Zgodovinska težnja po Perzijskem zalivu
Iran oz. Perzija si je skozi celotno zgodovino prizadeval postati ključna država na območju Srednjega vzhoda in Perzijskega zaliva, ki je po koncu 2. svetovne vojne postal najpomembnejši vir energije na svetu. Velike regionalne ambicije je imel tako šahov režim Mohameda Reze Pahlavija kot režim ajatol, ki ga je vzpostavil Ruholah Homeini, pri čemer je ta tudi podedoval sanje o jedrskem orožju.

Velika priložnost za vzpostavitev regionalne premoči je za Iran prišla leta 2003 z invazijo ZDA na Irak. S padcem smrtnega iranskega sovražnika Sadama Huseina je prišel čas, da oblast v Mezopotamiji prevzame šiitska večina, kateri je kot prvi na pomoč priskočil šiitski sosed z vzhoda. Uradni Teheran je s tem presegel večstoletno ločnico med Arabci in Perzijci, ostala je le še versko-politična delitev šiiti - suniti, ki pa se je še bolj zaostrila.

Akcija na Bližnjem vzhodu, cilj je Perzijski zaliv
Iran je imel prej v arabskem svetu le enega pravega zaveznika, Sirijo, zdaj pa se je njegov vpliv več kot podvojil. Z vse večjo podporo palestinskemu Hamasu in libanonskemu Hezbolahu si je Iran utrdil sloves edinega pravega in tudi uspešnega borca proti Izraelu, ki je zato Iran vse bolj dojemal kot še zadnjega velikega nasprotnika svojemu obstoju.

A pravi cilj Teherana ni Bližnji vzhod temveč lastno dvorišče - Perzijski zaliv, kjer šiitsko prebivalstvo predstavlja zajeten delež v perzijskih emiratih, kjer pa kot po pravilu že stoletja vladajo sunitske monarhične družine. Glavni tekmec je tukaj Savdska Arabija, katere ključna naftna polja ležijo na vzhodu, kjer pa je večinsko prebivalstvo šiitsko.

Dvoličnost Zahoda ob vstaji v Bahrajnu
Ob lanskem izbruhu arabske pomladi se je začel neposreden obračun med Iranom in Savdsko Arabijo za prevlado nad morjem, po katerem poteka polovica naftne trgovine na svetu in kjer leži več kot polovica vseh dokazanih zalog nafte in zemeljskega plina, osnovnih dveh energentov, ki poganjata svet. Na savdskoarabski strani se je za boj proti Iranu najdejavneje angažiral tudi bajno bogati Katar, ki po drugi strani želi sosedom ponuditi prijaznejšo protiutež teokratski savdskoarabski monarhiji.

Eksplodiralo je v miniaturnem Bahrajnu, kjer šiitski večini že 200 let absolutistično vlada sunitska monarhija. A v nasprotju z upori v Tuniziji, Egiptu in Libiji je zahodni svet na čelu z ZDA pogledal stran in dopustil, da sta Savdska Arabija in Katar priskočila na pomoč sosedi in s silo zatrla upor ljudstva. Vzrok je zelo preprost: v Bahrajnu domuje 5. ameriška flota, osrednji "veleposlanik" ZDA v Perzijskem zalivu in širše.

V Siriji že spopad Irana s koalicijo
Sočasno se je začel upor v Siriji, kjer pa so zahodne sile in glavne arabske države nemudoma stopile na stran vstajnikov. Silovito stopnjevanje pritiska na najtesnejšo zaveznico Irana je prišlo kot naročeno, saj so se medtem začeli upirati tudi šiiti v Savdski Arabiji.

Sirska zgodba je znana - režim Bašarja al Asada ob izdatni iranski pomoči vztraja na oblasti, ki se kljub leto trajajočemu uporu ne zdi pretirano načeta. Boj v Siriji se je sprevrgel v državljansko vojno, kjer Savdska Arabija in Katar neposredno financirata upornike, po več virih pa jih tudi urita in oborožujeta.

Hkrati sta se arabska zaveznika lotila kupovanja dosedanjih zaveznikov Irana: februarja letos so Katarci izpogajali spravo med Palestinci, ki so pod pokroviteljstvom bogatih šejkov sklenili dogovor o skupni vladi, pri čemer naj bi svoj delež oblasti dobili tudi pripadniki hamasa.

Sosedje hladni ali pa sovražni
Katar in Savdska Arabija se "borita" neposredno v Perzijskem zalivu, medtem pa je najbolj vročekrvni nasprotnik Irana Izrael uspešno nadaljeval snubljenje Azerbajdžana. Nekdanja sovjetska republika in severna soseda Irana je v zadnjih letih postala najtesnejša muslimanska zaveznica Izraela, ki si je tako pridobil izredno oporišče v neposredni soseščini svojega največjega nasprotnika.

Na vzhodu se Iranci soočajo z desettisoči ameriških vojakov v Afganistanu, odnosi s Pakistanom ostajajo zgodovinsko hladni, nekoliko bolje je na severu v odnosu s Turkmenistanom, kjer pa sekularni avtoritarni režim ni nikoli privolil v izgradnjo kakšnega tesnejšega zavezništva.

Tukaj je na zahodu še Turčija, ki ima v regiji svoje načrte. Uradna Ankara zadnja leta vztrajno lovi ravnotežje v odnosih in je v zadnjih mesecih najvztrajneje prigovarjala Iranu, naj nadaljuje s pogajanji z IAEA-jem in zahodnimi silami. Ravno v rokah Turčije je po mnenju analitikov tudi ključ do uspeha ob morebitnem vojaškem posredovanju zoper iranske jedrske objekte.

Nerealne ocene ZDA o vojaški (ne)moči Irana
V teh dneh je Pentagon v javnost izpustil informacije, da lahko ZDA z zavezniki vojaško že v treh tednih opravijo z Iranom, a temu marsikdo ne verjame. George Friedman, ustanovitelj vplivnega geopolitičnega in obveščevalnega podjetja Stratfor, trdi, da je to nerealna ocena trdoživega režima in iranske vojaške moči. Ob tem Friedman poudarja, da je koalicija ZDA-Izrael-Savdska Arabija-Katar zamudila politično priložnost, ki se je ponujala zaradi političnega razkola med strujo ajatole Hameneja in privrženci predsednika Mahmuda Ahmedinedžada.

Friedman: "Iran si želi zagotovila za ohranitev njihovega sistema in regionalnega vpliva, za kar bi se odpovedal tudi jedrskim načrtom, a jih nasprotniki čedalje bolj stiskajo ob zid."