To je dejal pastor Raphael Warnock (D), senator iz Georgie.

Na Raphaela Warnocka, ki je v prvem odzivu po volilni zmagi z materinim primerom ponazoril hvaležnost volivcem, sem postal pozoren poleti, še pred njegovo kandidaturo za zvezni senat. Del pogrebnih svečanosti za pokojnim kongresnikom Johnom Lewisom, legendo boja za državljanske pravice, je potekal v ebenezerski baptistični cerkvi v Atlanti, svojčas matični cerkvi dr. Martina Luthra Kinga in njegovega očeta. Takrat so bili žarometi usmerjeni v Baracka Obamo, ki je eulogijo za pokojnikom spremenil v redek primer državniškega govora, ki so ga bili deležni Američani po njegovem odhodu iz Bele hiše. Izstopal pa je tudi gostitelj, starejši pastor dr. Warnock. Pol leta pozneje je na volitvah premagal republikanko Kelly Loeffler in postal prvi temnopolti senator iz te zvezne države v zgodovini. Plavolasa in svetlopolta milijonarka, ki je lani v času rasnih protestov od temnopoltih košarkaric kluba, katerega lastnica je, pričakovala apolitičnost, pogled v tla in trening, na koncu ni več zmogla kaj več od hlipanja, da je Warnock socialist. Da, roke, ki obirajo tuji bombaž, ki čistijo tuja tla in ki nekoč niso smele odpirati določenih vrat preprosto zato, ker niso bile bele, so odšle na volišča.

Georgia je kljub tesnim volilnim izidom tokrat do popolnosti izrisala nočno moro dela Amerike, ki belino čuti kot prednost. Glasovnice za predsednika države so šteli trikrat. Republikansko vodstvo zvezne države, ki seveda v Beli hiši ni želelo videti Joeja Bidna, a obenem ohranja še zadnjo trohico spodobnosti, pri najboljši volji ni moglo narediti drugega kot priznati in potrditi volilne izide. Državni sekretar Brad Raffensperger ne bo odšel v zgodovino kot človek, naklonjen raznim oviram pri uveljavljanju volilne pravice državljanov – po tem je namreč slovel do zdaj – ampak kot zakonu trdno zavezani državni uradnik. In še kot del druge ustavne obtožbe Donalda Trumpa povrhu, pa čeprav, kot kaže, ta v senatu spet ne bo obsojen. A ne le zaradi Joeja Bidna in Raphaela Warnocka, konvulzije rasistov so postale intenzivne do neznosnosti, ker je drugo senatorsko mesto iz Georgie zasedel mladi Jon Ossoff. Še en demokratski socialist, komunist ali karkoli že, dovolj grozljivo, da tudi raziskovalni novinar in dokumentarist. Ampak Ossoff je predvsem – popolnoma nezaslišano – judovskega rodu. Kaj drugega pa naj po tem dobro vzgojeni južnjaški gentlemani naredijo, kot da gredo pred domove goljufivih volilnih uradnikov in jim na domača drevesa obesijo zanke?

"Črna telesa se zibljejo v južni sapi. Čudni sadeži visijo s topolov. Pastoralni prizor galantnega Juga," je v najznamenitejši interpretaciji te pesmi pela Billie Holiday. Ko sem se kot mladostnik prvič zavedel pomena verzov, ki sem jih prej poslušal kot melodijo, nekaj časa kar nisem mogel priti k sebi. Seveda človeku, ki je že v otroštvu nekajkrat bral Harriet Beecher Stowe in Harper Lee, tema ni tuja. A zaradi "čudnih sadežev" sem se, nekoč otrok mariborskega delavskega predmestja, ki se mu je temnopolta hči materine sodelavke zmeraj zdela zanimiva, lepa in del okolja, v katerem je odraščal, lotil zgodovine ameriškega Juga. Zdaj jo doživljam od blizu, v morda najbolj severnem ameriškem mestu z južnjaškim značajem in večinsko temnopoltim prebivalstvom. V Washingtonu. In veste, kaj? Težko me še kar koli preseneti, ampak še zmeraj najbolj zaboli udarec od zadaj.

Ko so lani po uboju Georgea Floyda izbruhnili množični protesti in je na lastno sramoto svet dobil občutek, da se je to zgodilo prvič, tako in toliko smo govorili o tem, sem skušal pojasniti vzroke zanje. Opozoriti na to, kaj je protest in kaj izgred in nasilje. In iz Slovenije so prišli – sicer redki, pa vendarle – očitki o pristranskosti in podpori toliko da ne terorističnemu gibanju Življenja temnopoltih štejejo (BLM). Nekomu se je zdela poteza 17-letnika, da s polavtomatsko puško, s katero sploh ne zna dobro ravnati, "ščiti" obrtnike pred zločinci iz BLM-ja in ubije človeka, "nekaj popolnoma razumljivega". Prijateljica govori o rasizmu, s katerim se v Mariboru spopada njen temnopolti otrok. In zdaj vidim, da v javnosti razpravljate o prednostih ras in "naravni zaostalosti" temnopoltih. A nacionalizem ni dovolj? In pri tem vas – naravnost ganljivo – skrbi svoboda govora?

Da ne bo niti sence nesporazuma: ne zagovarjam nasilja. V nobeni obliki. In popolnoma jasno je, da je BLM tudi politično gibanje, katerega cilji so lahko komu blizu, številnim drugim pa prav gotovo ne. Ampak čeprav relativizacijo stvari razvijamo do popolnosti in tudi barve vidimo v skladu s svojimi željami in interpretacijami, ne z dejstvi, je črna še zmeraj črna. In ne zdi se mi sprejemljivo, da težek položaj temnopolte skupnosti v ZDA v Sloveniji nekdo komentira z oznako, da je to pretiravanje, ker si je velik del te skupnosti precej opomogel in ni več v najnižjih dohodkovnih razredih. Na srečo to drži za manjšino, ampak če bi sodili po okrožju Princea Georgea v Marylandu, takoj za mejo z Zveznim okrožjem Kolumbija, nikoli ne bi dobili prave podobe. To je namreč premožno okrožje z večinoma temnopoltim prebivalstvom, izjema, ki potrjuje pravilo. Cena, ki jo za to plačajo, pa je visoka. Tudi za kratko vožnjo z družbenim dvigalom po mnenju filozofa in aktivista Cornela Westa temnopolti Američani plačajo z delom svoje identitete. Daljša je vožnja in višje je nadstropje, večji je delež, dokler niso na koncu (skorajda) beli. Tragično je, da tega večina niti ne počne zavestno, a kakovost življenja in predstave o tem so v ZDA tako zelo povezani z raso. Še bolj tragično pa je, da se vsi spopadajo s trenutkom, ko okolica v njih še zmeraj vidi "le" temnopoltega človeka.

Zamera je zelo globoka. Boli. Kako tudi ne bi? Vaše prednike pred 400 leti vklenjene pripeljejo z druge celine. Rodovi njihovih potomcev garajo in v suženjstvo – z nekaj izjemami – rojevajo tudi otroke svojih belih gospodarjev. Gospodarji se otresejo kolonialnega položaja, napišejo ustanovne listine nove države, kakršnih takrat svet še ni videl, ampak te besede ne veljajo za vas. O vas razpravljajo, ali naj pri popisu prebivalstva štejete za ljudi. Obveljate za tri petine človeka, ker je tako ugodneje za južne države glede davkov in zastopstva v predstavniškem domu kongresa. Sicer pa v prvem popisu (1790–1840) nimate imena, spola, niti datuma rojstva. Zapisani ste kot število pod lastnikovim imenom. Državljanska vojna to spremeni, a samo zato, da se skozi široko odprta stranska vrata vrne segregacija, odpravljena šele v 60. letih prejšnjega stoletja. Ko danes nekateri zgodovinarji postavljajo lastništvo sužnjev v sam temelj nastanka ZDA in prikazujejo prve predsednike v drugačni luči, kot bele gospodarje, del ameriške (strokovne) javnosti to zavrača kot histerično izkrivljanje in blatenje nacionalne zgodovine. Ampak leta 2020 morajo množični protesti opozoriti na sistemski rasizem. Policist je Georgea Floyda ubil pred očmi javnosti. Pravzaprav ga je ubijal nekaj minut, dušil. Nekateri so potem videli olajševalno okoliščino ali celo opravičilo v tem, da naj bi bil Floyd pod vplivom mamil. Manjka samo še razlaga, da je šlo za človekoljubno dejanje policista, saj je menda moral človek zelo trpeti, da se je zatekal k mamilom. Podobna je namreč primeru, ko na najvplivnejšo televizijsko postajo povabijo enega od prej omenjenih srečnežev, ki se je očitno dalj časa peljal z družbenim dvigalom, in možakar brez trohice sramu priporoča temnopoltim materam, naj bolje vzgajajo svoje otroke in jim zvečer tudi kaj preberejo pred spanjem. To bo rešilo težave revnih temnopoltih sosesk. Novoizvoljeni predsednik Joe Biden je moral na vidne položaje demonstrativno imenovati predstavnike manjšin, da je pokazal, da z nasprotovanjem rasizmu misli resno. Ob tem mu je do zmage morala pomagati še pandemija, kajti v nasprotnem primeru bi zmagal človek, prepričan, da so "dobri ljudje na obeh straneh." In najbolj grenko je spoznanje, da to še zmeraj ne pomeni, da se bodo razmere res spremenile. Medtem so Združene države Amerike imele tudi temnopoltega predsednika, še danes izjemno priljubljenega in osovraženega hkrati, pa v letu 2021 še zmeraj čakajo.

Ne vem, zakaj je prav mene doletela sreča, da me pri tokratnem popisu prebivalstva Američani jemljejo še posebej pod lupo, kot vzorčni primer, čeprav sem tujec, ki še davke plačuje v Sloveniji, ne v ZDA. "Izbrali smo vas! Pravzaprav vaš naslov. Ampak, kako zanimivo, iz Slovenije! Pa v teh težkih časih!" Uradnikov obraz je pod masko žarel od navdušenja. "Katere rase ste? Belec? Res? Saj niste povezani s 'hispano' skupino, ne?" V ZDA Latinskoameričani niso belci, zato morajo zmeraj znova ugotavljati, ali človek ni morda Španec. Njim očitno pogledajo skozi prste. Italijani na primer do 20. let 20. stoletja v ZDA niso veljali za belce. Tudi Slovani smo to postali šele takrat, ko so po prvi svetovni vojni zaradi zaprtih meja za izseljence od drugje (se vam zdi znano?) v industrijske predele ameriškega Severa začeli vabiti temnopolte delavce z Juga. Takrat so oni poprijeli za najbolj umazana dela in Slovani smo postali "ljudje". Da sem Slovenec, je uradnika zanimalo izključno zaradi okenca, v katero je moral vnesti moje državljanstvo.

Razumljivo, česa se boji družba, ki sloni na takšnih temeljih. Roke, ki obirajo tuji bombaž, lahko sežejo še po čem drugem, ne le po volilnih lističih. Revanšizem, četudi ga v zgodovinskem kontekstu lahko razložimo, je grozljiv in ni sprejemljiv. Otroci ne odgovarjajo za grehe staršev. Če seveda ne nadaljujejo njihove tradicije in postanejo storilci. Kajti na tem svetu očitno je očitno res tako zelo težko razumeti, da bi vsak rad "le malo sladkorja v svoji skodelici", kot je pela Nina Simone. V vseh pomenskih odtenkih teh besed. Saj smo vendar vsi ljudje.