Statistični podatki brezimnih nesrečnikov. O njihovih življenjih nismo vedeli nič in nas, roko na srce, tudi ni kaj pretirano brigalo. Nobene razlike ni, če preštevamo žrtve vojne, potresov, suše ali pa ebole, ki prav zdaj mori po Afriki. Žrtve so predaleč, da bi nas resno skrbelo. Obrvi privzdignemo le, če se kateri teh nesrečnikov znajde tako rekoč na našem pragu. Žrtve so daleč, predaleč, da bi bile kaj več kot le nabor števk. In dovolj daleč so, da si lahko tukajšnji samooklicani poznavalci izmišljajo svojevrstne interpretacije sveta, ki ga v resnici ne poznajo. A nič za to … Daleč so in zlahka pozabimo, da imajo žrtve obraze …

Maj 2012 ... Na dvorišču hiše, kjer sem preživel dobrih šest tednov, se je zbralo staro in mlado. Otroci, ki so me neprestano klicali "foté", kar - mimogrede - v jeziku susu pomeni belec, so se zvedavo gnetli okoli mene in mi pomagali zlagati prtljago v prtljažnik terenca. Ženske so mi prigovarjale, naj vzamem s seboj nekaj banan ali pa manga ali pač nekaj hrane, da ne bom lačen na poti. Niso me razumele, ko sem rekel, da na letalo ne smem nositi toliko. Oče se je naslanjal na ograjo in me, kot je staršem v navadi, spraševal, ali sem vzel to in ono, ali imam pripravljene dokumente in ali v Sloveniji vedo, da se vračam prav ta dan. Z verande nekoliko stran je vrvenje dvorišča opazoval 72-letni starec, nekdanji poslanec, profesor, svetovalec ministrov, ki se kljub starosti vsako jutro ob pol petih odpelje v svojo pisarno na ministrstvo … Ne samo moja širša družina, vsa ulica je prišla, da bi se poslovila. In da bi izvedela, kdaj se vrnem v Gvinejo. Če bo vse po sreči, čez dve leti, sem obljubil. Inshallah, je pripomnil starec.

Dve leti sta minili in nič ne kaže, da bom obljubo izpolnil. Po krajih, kjer sem spoznal toliko navdihujočih ljudi, v teh mesecih ne bi bilo varno hoditi. Le od daleč lahko, skoraj nemočno, opazujem, kako število obolelih za ebolo narašča in je mrtvih vse več. Prepuščen sem občasni elektronski pošti in telefonskim klicem sorodnikov. In medijskim poročilom … Ta so bila neverjetno izčrpna. V tujih in domačih medijih smo izvedeli skorajda vse, kar se je o virusu in epidemiji dalo izvedeti. Celo tako daleč smo prišli, da so se novinarji začeli spraševati, ali bi sredstva za razvoj zdravila za ebolo našli prej, če bi morila po zahodnem svetu. Z grozo si ogledujem zemljevide Zahodne Afrike, ki prikazujejo območja, okužena z ebolo, kjer število obolelih in umrlih nezadržno narašča. Ko gledam kraje na zemljevidu, vidim ljudi. Tiste obolele, njihove sorodnike in zdravstvene delavce, ki poskušajo zajeziti širjenje bolezni. In vidim obraze prijateljev, znancev … In zdravstvene razmere, ki vladajo v tem delu sveta …

Med potovanji po Gvineji sem obiskal kar nekaj zdravstvenih domov in bolnišnic. V enem takih dela stric, Bangaly Condé. Medicino je študiral v Franciji in Rusiji, sedaj pa je kot splošni zdravnik zaposlen v zdravstvenem domu, ki ga je za svoje zaposlene zgradilo rusko podjetje Rusal, eno največjih rudarskih podjetij na svetu, katerega lastnik je oligarh Oleg Deripaska. Rusalov zdravstveni dom je ena bolje opremljenih zdravstvenih ustanov v državi, ob tokratnem izbruhu ebole pa so Rusi v Conakry pripeljali tudi svojo prenosno bolnišnico in jo postavili nedaleč stran od zdravstvenega doma. V Conakryju, ki šteje dobrih milijon šeststo tisoč prebivalcev, so do zdaj zaznali okrog sto primerov okuženih z ebolo in našteli nekaj več kot 40 mrtvih.
V Zdravstvenem centru Sangoyah, prav tako v Conakryju, se je pred dvema letoma odvila zgodba, ki sem jo že večkrat povedal. Nekega dne je na našem dvorišču jokalo dekle po imenu Taine, ki zaradi bolečin v trebuhu ni moglo več hoditi. Ob obisku zdravstvenega centra se je izkazalo, da gre za vnetje slepiča in da bo potrebna operacija … Afrika ni kraj, kjer bi človek smel zboleti. Ves medicinski material, od injekcijskih igel in anestetika do razkužil in drenažnih cevk, je bilo treba kupiti. Za operacijo je bilo treba odšteti 660 tisoč gvinejskih frankov; cena vsega materiala je nanesla 530 tisoč gvinejskih frankov. To je dobrih 130 evrov, pravo bogastvo za nekoga, ki zboli v državi, kjer je povprečna mesečna plača okrog 34 evrov.

Spomnim se tudi obiska na intenzivnem oddelku bolnišnice Donka v Conakryju, kjer sem leta 2009 na intenzivnem oddelku opazoval moža, ki je sedel ob postelji svoje negibne žene. Vsak trenutek je bil pripravljen, da skoči k njej z obrazno masko in ročnim dihalnim balonom, če bi spet zmanjkalo elektrike in bi se respirator ustavil. Bolnišnica je sicer imela svoj generator, a denarja za gorivo nikoli ni bilo dovolj. Življenje ženske je bilo dobesedno v rokah njenega moža in njenih sorodnikov, ki so si ob postelji predajali skrb zanjo. Sedel sem na drugem koncu velike sobe, odete v bele keramične ploščice, in gledal po prostoru. Ob meni so se sorodniki poslavljali od starejšega gospoda, soseda, sem izvedel kasneje, ki so mu zdravniki nekaj dni prej povedali, da njegovih zapletov s srcem ne morejo pozdraviti in da ni več prav daleč dan, ko se bo ustavilo. Operacija je predraga in tudi, če bi uspela, si nadaljnjega zdravljenja ne bi mogel privoščiti …

A vse te zgodbe so za nas tako daleč … Conakry je od Ljubljane oddaljen 4860 kilometrov zračne razdalje. Tako daleč so, da nam vzroki za tamkajšnje razmere niso mar, ker se toliko bolj ukvarjamo z obsojanjem njihovega načina življenja … Dovolj daleč, da lahko pozabimo na to, da ima vsaka žrtev svojo osebno zgodbo, svoje življenje, svoj obraz. Če bi za trenutek pomislili nanj, bi morda doumeli, kako blizu smo si v resnici …