Podobno kot nekdanji južnoafriški predsednik Nelson Mandela je Su Čijeva postala simbol miroljubnega odpora proti nasilju, zaradi česar si je leta 1991 prislužila Nobelovo nagrado za mir. Predsednik Nobelovega odbora Francis Sejested jo je opisal kot "izrazit primer moči nemočnih". Leto poprej je njena stranka NLD močno slavila na volitvah, toda vojaška hunta zmage ni priznala, njo pa strpala v zapor.

Aung San Su Či, rojena leta 1945, je hči heroja gibanja za neodvisnost nekdanje britanske kolonije Burme, generala Aung Sana, umorjenega julija 1947, le pol leta pred neodvisnostjo. Leta 1960 je zapustila Mjanmar in z mamo Dav Kin Či odšla v Indijo, kjer je bila veleposlanica. Štiri leta pozneje se je začela šolati na univerzi v Oxfordu, kjer je študirala filozofijo, politologijo in ekonomijo. V Angliji je spoznala svojega bodočega moža, akademika Michaela Arisa. Po krajšem bivanju na Japonskem in v Butanu se je družina ustalila v Angliji, kjer je prevzela vlogo gospodinje in matere dveh sinov, Alexandra in Kima.

King in Gandi služila kot navdih
Mjanmar nikoli ni bil daleč od njenih misli. Ko se je leta 1988 vrnila, da bi skrbela za bolno mater, je bil Mjanmar sredi velikega političnega viharja. Študenti, delavci in menihi so na ulicah zahtevali politične spremembe. "Kot očetova hči ne morem ostati ravnodušna do tega, kar se je dogajalo," je dejala in se zapletla v upor proti tedanjemu diktatorju, generalu Ne Vinu. Organizirala je shode in potovala po državi ter pozivala k mirnim demokratičnim reformam in svobodnim volitvam. Njen boj sta navdahnila miroljubno gibanje borca za pravice temnopoltih Martina Luthra Kinga in Mahatme Gandija. Vojska je demonstracije brutalno zatrla, karizmatično Su Čijevo pa zaprli v hišni pripor zaradi "ogrožanja države".

Po zmagi namesto na oblast v zapor
Kljub zmagi njene stranke NLD (Narodna liga za demokracijo) na volitvah maja 1990 ji vojska ni želela predati oblasti, ki je še vedno v njenih rokah. Leta 1995 je bila izpuščena iz hišnega pripora, a so ji omejili pravico gibanja. Leta 2000 se je začelo obdobje skoraj nenehnega hišnega pripora. Septembra 2007 je v prvem javnem nastopu po letu 2003 pozdravila budistične menihe, ki so protestirali. Avgusta lani so ji podaljšali pripor zaradi Johna Yettawa, ki je priplaval do njene hiše ob jezeru. Su Čijevo so obtožili, da je prekršila varnostne zakone, ko je Američanu dovolila, da je dve noči preživel v njeni hiši.

Vnukov še ni videla
Za svoj boj je Su Čijeva plačala visoko ceno. Njen mož, ki je umrl leta 1999, je skušal v zadnjih dneh svoje bolezni še zadnjič videti ženo. Mjanmarske oblasti so mu zavrnile izdajo vizUMA, njej pa ponudile možnost potovanja v Veliko Britanijo, a je ponudbo zavrnila zaradi strahu, da ji ne bi dovolili vrniti. Svojih dveh sinov ni videla že deset let, svojih vnukov ni nikoli spoznala. V zadnjih letih njen pripor ni bil tako strog kot na začetku, ko je veliko časa preživela v samici. V času hišnega zapora je študirala (izboljšala je svojo francoščino in japonščino), telovadila, meditirala in igrala na klavir.

"Ljudi ne morejo ustaviti"
Su Čijeva je pogosto dejala, da je zaradi svojega pripora še bolj gotova, da mora svoje življenje posvetiti zastopanju povprečnega državljana Mjanmara. V redkem intervjuju leta 2007, med brutalno zatrtim uporom, je dejala, da demokracija še ni rekla zadnje besede v Mjanmaru. "Ne glede na psihično moč režima, na koncu ne morejo ustaviti ljudi, ne morejo ustaviti svobode. Prišel bo naš čas."