15. decembra, torej več kot mesec dni po volitvah, se bo 538 elektorjev zbralo na različnih krajih v svojih zveznih državah, kjer bodo odločili o predsedniku in podpredsedniku. Njihovo število se spremeni vsakih deset let, ko se prilagodi novemu štetju prebivalstva. Število elektorjev, ki pripada vsaki zvezni državi, je enako številu predstavnikov v zveznem kongresu: torej najmanj dva - vsaka država ima po dva senatorja, k temu pa se prišteje še število članov predstavniškega doma, ki je odvisno od števila prebivalcev.

Elektorji neodvisni pri izbiri
Elektorjem pri izbiri kandidata ni treba podpreti kandidata, ki je v njihovi državi osvojil največ glasov, toda po navadi ga podprejo, saj so tudi elektorji načeloma že člani ene izmed strank. V 48 zveznih državah in Okrožju Kolumbija velja pravilo, da zmagovalec dobi vse elektorske glasove, v Nebraski in Mainu pa se delijo: v prvi dobi zmagovalec dva elektorja, preostali trije pa se razdelijo glede na zmago v treh kongresnih okrožjih, enako je v Mainu, le da sta tam dve kongresni okrožji.

Za zmago je torej potrebnih 270 elektorskih glasov, če oba kandidata dobita 269 glasov, pa o zmagovalcu odloči zvezni kongres, natančneje: z navadno večino predstavniški dom, podpredsednika pa bi z dvotretjinsko večino izbral senat.

Največji zaplet z elektorskim sistemom se je zgodil pred osmimi leti, ko je bilo potrebno ponovno preštevanje glasovnic, pozneje pa ga je vrhovno sodišče prekinilo in zmago dodelilo Georgeu Bushu, ki je dejansko dobil več kot 500.000 glasov manj kot njegov demokratski nasprotnik Al Gore. Končni izid je bil: Bush 271 elektorskih glasov, Gore 266.

C. R.