Ruska vojska je vaje izvajala na otoku Iturup v južnih Kurilskih otokih, kar je japonski zunanji minister Taro Kono ostro obsodil.

"To vodi do krepitve ruske vojske na Severnih ozemljih (japonska oznaka za južne Kurilske otoke, op. a.), kar ni skladno z našim stališčem glede teh otokov," je dejal Kono v parlamentu in dodal, da je že poslal Moskvi protestno noto.

Moskva in Tokio se že več desetletij pogajata, da bi našla rešitev za neurejeni status južnega dela otočja, zaradi česar še vedno nista podpisali uradnega povojnega mirovnega sporazuma, pa tudi gospodarski stiki med državama trpijo predvsem zaradi vprašanja Kurilskih otokov.

Sporno otočje je bilo v ospredju pogovorov med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in japonskim premierjem Šinzom Abejem na njunem decembrskem srečanju, a razen že večkrat slišanih krilatic o prizadevanjih za skupno rešitev, kakega večjega napredka na to temo ni bilo.

Sprva so bili ruski
Kurilski otoki imajo pestro zgodovino, v kateri so večkrat zamenjali lastnika. Prva je oblast nad njimi razglasila ruska cesarica Katarina Velika leta 1786, ko so ruski pomorščaki otočje odkrili. V prvem sporazumu med Rusijo in Japonsko leta 1855 je bila meja med državama začrtana severno od štirih otokov, najbližjih Japonski.

Že leta 1875 so podpisali nov sporazum, po katerem je Tokio dobil celotno otoško verigo, Rusija pa v zameno poln nadzor nad otokom Sahalin. Južni del Sahalina so Rusi nato izgubili leta 1905 v rusko-japonski vojni.

Po vojni prešli v sovjetske roke
Kurilski otoki so postali jabolko spora ponovno v 40. letih prejšnjega stoletja, ko je ob koncu druge svetovne vojne, po vdaji Japonske, otočje zasedla Sovjetska zveza, japonski prebivalci pa so takrat z njega zbežali. Po vojni so Kurilski otoki tako uradno pripadli Sovjetski zvezi, a Japonska si še vedno za svoje prisvaja južne otoke Iturup, Kunašir, Šikotan in manjše otočje Habomaj, za katere trdi, da so integralni del njenega ozemlja, Sovjeti pa da so jih nezakonito zasegli kot vojni plen.

Rusija po drugi strani vztraja, da celotni Kurilski otoki spadajo pod rusko oblast, kar da potrjujejo tudi mednarodni dokumenti, ameriški predsednik Franklin Roosevelt pa da je že na konferenci v Jalti februarja 1945 Stalinu obljubil, da lahko po vojni priključi otočje, če se Sovjeti pridružijo vojni proti Japonski.

Leta 1956 je takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščov Japonski v zameno za podpis mirovnega sporazuma v "znak dobre volje" ponudil dva najmanjša otoka, Šikotan in Habomaj, kar je japonski premier Ičiro Hatojama sprejel, a so pogovori zaradi nasprotovanja ZDA pred uveljavitvijo dogovora zamrli.

Strateško pomembno otočje
Rusi so v zadnjih letih na otočju posodobili vojaško infrastrukturo, zgradili vojaške objekte in protiraketni ščit, načrtujejo pa tudi gradnjo vojaškega pristanišča. Februarja so ruske zračne sile prevzele nadzor nad letališčem na Iturupu, s tem pa na Japonskem vzbudile dodatni strah pred rusko militarizacijo območja.

"Kar se tiče vojaških značilnosti Severnih ozemelj, pri njihovem pomenu ne gre toliko za obrambo otočja samega, ampak za zaščito in nadzor nad Ohotskim morjem, ki leži znotraj otočja," je lani za Japan Today povedal Ju Koizumi, raziskovalec na Institutu za inženirstvo prihodnosti. "V skladu s tem Rusija ne more kar tako v sporu popustiti, saj je pomen Severnih ozemelj tesno povezan z rusko jedrsko obrambo."

Brez popuščanja
To sicer ni edini japonski pomorski spor - bolj znan je tisti s Kitajsko zaradi otokov v Vzhodnokitajskem morju. Kurilski otoki sicer ležijo na morski poti, ki povezuje Arktični ocean s Tihim oceanom, kar je pomembna pot za kitajska plovila, Rusija pa ima s Kitajsko dobre odnose.

Spor glede Kurilskih otokov je zapleten, nobena od držav pa noče popustiti, saj gre za otočje vulkanskega izvora, bogato z naravnimi viri, vključno z ribami, nafto in zemeljskim plinom. Otočje ima tudi termalne vrelce, mineralne depozite in redke kovine, kot je renij, ki ga uporabljajo v industriji nadzvočnih letal.

A nobenega dvoma ni, da je največja vrednost Kurilskih otokov njihova geografska lokacija na stičišču hladnih in toplih morskih tokov, kar je blagodejno tako za ribolov kot za rusko mornarico, je lani za AFP povedal Valerij Kistanov, vodja Centra za japonske študije na Ruskem institutu za Daljni vzhod.

Strateško, nadzor nad otočjem Rusiji in njenim tihomorskim vojaškim ladjevjem in podmornicami, zasidranimi v Vladivostoku, zagotavlja celoletni dostop do Tihega oceana, saj ožina med Kunaširjem in Iturupom pozimi ne zamrzne. In prav zato se ruska vojska nikakor noče odreči Kurilskim otokom, še posebno Kunaširju in Iturupu ne.

Rešitev v skupni upravi?
Japonska je spor glede Kurilskih otokov sicer poskušala rešiti s predlogom skupnih gospodarskih projektov in potencialne skupne uprave, a Rusija ni bila za to, pa tudi ni bilo jasno, kako bi taka ureditev v praksi delovala.

Ruski prebivalci otočja medtem podajajo drugo plat zgodbe: da so Japonce povabili k naložbam na južnih Kurilskih otokih, a da so to zavrnili, ker jih imajo za svoje.

Prebivalci Kurilskih otokov - teh je danes okoli 17.000 - si sicer močno želijo diplomatske rešitve spora, saj menijo, da bi šele takrat lahko začeli v večjem številu privabljati turiste, s prilivom sredstev pa bi lahko tudi obnovili dotrajano otoško infrastrukturo.

"Moramo privabiti ljudi na otočje," je pred časom za Reuters povedal Genadij Berezjuk, 65-letni novinar, ki živi na otoku Kunašir. "Moramo zgraditi nekaj, če že ne Disneyland, pa nekaj, kar bo pritegnilo ljudi."

Naravno bogastvo
No, če ne drugega, se Kurilski otoki ponašajo z osupljivo, neokrnjeno zeleno naravo, vulkanskimi formacijami in ognjeniškimi jezeri ter idiličnimi zalivi z belim peskom, pečinami in gozdovi. Poleg bogastva rib na Kurilskih otokih živijo tudi druge živali, med drugim severne ptice, kot je njorka, občasno pa je opaziti tudi vidre, ki so jih sicer, žal, zaradi njihove kože v 19. stoletju skoraj iztrebili.

Tisti maloštevilni turisti, ki obiščejo Kurilske otoke, na otočje povečini priletijo iz mesta Južno-Sahalinsk na otoku Sahalin, lahko pa se tudi odločite za počasnejši trajekt, ki pluje s Sahalina na Kunašir, od tam pa do Iturupa.

Trajekti vozijo na Sahalin občasno tudi iz Japonske, med otoki pa je vzpostavljena povezava z manjšimi lokalnimi trajekti.