Guvernerka Sarah Palin se je ne dolgo nazaj tako (ne)slavno hvalila, da lahko s svojega dvorišča vidi Putinovo Rusijo.

Vse lepo in prav, če bi govorila o intrigantnih ruskih enklavah sredi ameriške divjine, ne pa o zunanjepolitičnih izkušnjah. Ta za mnoge najlepši košček ZDA je bil namreč dolga leta rusko ozemlje - dokler ni ameriški senat leta 1867 potrdil nakup Aljaske od ruskega cesarstva - za 7,2 milijona dolarjev oz. pičlih pet centov na hektar.

142 let kasneje je ta najsevernejša zvezna država tipično ameriška v mnogih pogledih - police supermarketov se šibijo pod težo visokokalorične hrane, na radiih odmeva klasični rock, na cestah kraljujejo klasični ameriški pick-upi, ureditev nacionalnih parkov je več kot zgledna, iz opazovanja Mt. McKinleyja, najvišje (in najbolj v oblakih) ameriške gore, pa so naredili pravi posel.

Ko se rusko sreča z indijanskim
A kljub temu ruski časi tu še niso pokopani in pozabljeni. Nikolaevsk, Razdolna, Voznesenka ... Že imena zaselkov dajejo slutiti slovanske korenine. Nekatere vasi, kot je Ninilchik, so danes na pol mesta duhov, prepredena s plevelom in visoko travo, ki delno zakriva napise v cirilici na odpadajočem ometu rdeče-rumenih lesenih koč ob morju.
Spet v drugih, kot, denimo, v Kenaiu, o ruskem vplivu priča le nezamenljiva pravoslavna cerkev s čebulastimi kupolami, kjer nas pozdravi duhovnik z dolgo brado in slavnostnim pokrivalom, ki beza iz nas družinsko deblo in pravoslavne prednike: "Slovenski? Grejt, vi hev a Serbian near by. Speak pa ruski?"
V Eklutni se pravoslavni vplivi posrečeno mešajo s tradicijo tamkajšnjega indijanskega plemena Atabaskov. Ruski pravoslavni misijonarji so sem pripotovali okoli leta 1840, njihove prakse pa so se stopile z avtohtonimi. Rezultat: izjemno slikovite, živopisane "dušne hiške" (spirit houses), ki jih lahko vidimo na čudovitem, skoraj 400 let starem pokopališču, ki je danes zgodovinski park.
Kjer se je čas ustavil pred 140 leti
Nikolaevsk je zgodba zase. Do te močno izolirane vasi se vozite dobesedno na slepo: prek gričev, gozdov, po makadamskih poteh in kolovozih, brez kakršnekoli oznake pripeljete v svet zase. Svet, ki definitivno ni ameriški.
To je bivališče ruskih "starovernikov" (Old Believers oz. Staro-Obračestvo, odpadnikov uradne Ruske cerkve), še vedno oblečenih kot v 19. stoletju: dekleta in žene v rožastih krilih do tal in rutah na glavi, moški v bogato okrašenih srajcah in ročno vezenih pasovih. Govorijo staro ruščino, njihovih domovanj ne smeš slikati niti od zunaj, pred zvedavimi turisti pa se vztrajno skrivajo.
Nina, ruska kraljica
Izjema: Nina. V Nikolaevsku suvereno, z ameriško žilico za posel, rusko odločnostjo in neverjetno vsiljivostjo vodi Samovar Cafe, gostilno/trgovinico s spominki/fotostudio/muzej/kdobivedelkajše.
Za Samovar verjetno nihče ne bi vedel, če ga ne bi v svoji izdaji o Aljaski tako opeval Lonely Planet. "Ver did ju hir abaut mi? Lonely Planet, jes?" zažvrgoli nasmejana matronasta dama v najbolj kičasti opravi in z močnim naglasom (čeprav je bila rojena tu), medtem ko si z eno roko na glavo veže še bolj kičasto čepico/tiaro, z drugo pa že vleče iz omar sestavine za cmočke.
"Ju vil it, jes? Aj mejk d best boršt. Ju vil eat it and ju vil love it and ju vil kam bek for mor." Ugovorov ne sprejema, v posel je vpeljala še svojo vnukinjo, ki ima pri 11 letih že enak poblaznel pogled in občutek za (zlagani?) ruski kičeraj. Iz Samovarja komaj pobegnemo brez babušk, gore pirošk in spominske fotografije nas v "tradišnl ruski" opravi.

Nezmotljivo ameriški ocvrti fish & chips v turističnem Homerju se še nikdar niso tako prilegli. Nina pa nas leto dni kasneje še vedno občasno preganja v nočnih morah.
Tekst in foto: