Soproga ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega je mati dveh otrok, diplomirana arhitektka, s soprogom pa je sodelovala kot scenaristka televizijskih serij, v kateri je nastopal njen soprog. Ob robu obiska v Sloveniji je v posebnem intervjuju spregovorila za MMC.

Odkar je Volodimir Zelenski dejaven v politiki, je njegova soproga dejavna v številnih pobudah, na primer za izboljšanje šolske prehrane, enakopravnost spolov in promocije ukrajinske literature doma in v tujini.

Po obsežni vojaški agresiji Rusije na Ukrajino pred natančno tisoč dnevi pa je njeno dobrodelno delovanje usmerjeno predvsem na področja telesnega in duševnega zdravja, zlasti otrok in mladih. Oleno Zelensko je ameriška revija Time lani uvrstila v stoterico najvplivnejših ljudi na svetu.

Sorodna novica Zelenska se je v Ljubljani Sloveniji zahvalila za podporo pri obnovi Ukrajine

Danes zaznamujemo žalosten mejnik, tisoč dni obsežne vojaške agresije Rusije v Ukrajini. Kako je tisoč dni vojne in s tem povezano trpljenje zaznamovalo vas in ljudi v vaši državi?

Zelo težko je govoriti o tem. Tisoč dni vojne ni nekaj, kar bi želeli proslavljati, toda čutimo, da smo zdržali, obstali smo že tisoč dni, in to nas navdaja z optimizmom. Številni so dvomili, da bo Ukrajina zdržala dlje kot en teden, mi pa smo v tej strašni vojni preživeli že tisoč dni. To nam daje moč, da upamo na boljše dni, to nam daje upanje. Vemo, da je ukrajinski narod … Po angleško temu rečejo "resilience", mi pa to imenujemo preprosto vzdržljivost. Vzdržljivi smo in veliko smo že prestali. Zaključke o tem bomo lahko delali pozneje, potem ko si bomo lahko oddahnili in se sprostili, po zmagi. Zdaj smo namreč v procesu. Nimamo časa premišljevati in analizirati. Vsak dan si imamo za kaj prizadevati in se boriti in tega ne pozabljamo. Nismo izgubili volje, vztrajamo, nadaljujemo boj, in to delamo že tisoč dni.

Mnoge, tudi v Sloveniji skrbi, da zaradi razvoja dogodkov v zadnjih dneh v zvezi Ukrajino najhujšega v tej vojni še nismo – niste – doživeli. Delite ta strah kot mati, soproga in Ukrajinka?

Ne strinjam se. Vsak dan je najhujše, vsak dan je najstrašnejše. Tega ni mogoče primerjati. Nočemo novih pretresov. Vsi razumemo, da svet posveča pozornost najhujšim dogodkom. Ta pozornost je za nas pomembna, zato da nas ščiti, nam pomaga, da nas naši partnerji podpirajo. Ampak nočemo šokirati sveta s strašnimi dogodki v Ukrajini. Veste, meni je zelo težko. Muči me neka številka. Nočem se je spominjati, to je težko breme za zavest. Ne morem pozabiti števila ukrajinskih otrok, ki so jih ubili Rusi. Danes je to 592 otrok. In ves čas se povečuje. Zapomnim si eno število in čez čas je že večje. Močno si želim, da se to število ne bi več povečevalo. To bi pomenilo, da ne bo več pretresov za svet. Nočemo ponovitve Buče, nočemo več množičnih grobov, kakršne so našli v Izjumu, nočemo več razstrelitev jezov, nočemo jedrskega izsiljevanja Rusije.

Ne le življenje vašega moža, tudi vaše življenje in življenja vaših otrok so v vojni še posebej ogrožena. Lani ste v pogovoru za BBC menili, da si nikoli niste mogli predstavljati, da bo vaš mož postal zgodovinska osebnost, kakršna je danes. Omenili ste tudi njegovo energijo, voljo in odločnost, da svojo državo vodi skozi vojno do zmage in miru. Ali delite njegovo energijo in voljo?

Zdi se mi, da se napajam z njegovo energijo in njegovo voljo, tako kot večina Ukrajincev. On nas je povezal, imamo predsednika, ki ima energijo, da nas povede do zmage. Ko sem včeraj prispela v Ljubljano, je šel moj mož na fronto k našim vojakom, da bi se pogovoril z njimi. Zanj je to srečen trenutek v njegovem življenju. Številne skrbi njegova varnost, zanj pa se je zelo pomembno srečati s tistimi, ki nas branijo. Po njihovi zaslugi danes že tisoči dan lahko živimo naprej. Nismo mirni, ampak smo živi. Moja naloga je dodajati mu energijo kako drugače. To je človek, ki vedno na polno sodeluje v življenju. Ne čudim se, da se v teh razmerah znajde tako, kot se. Je glavni junak vsakega scenarija, ki mu ga pošilja življenje. Poskušam ga samo podpirati, mu pomagati in reševati kakšne težave, kolikor le morem. Za naju je zdaj največja sreča, da sva še naprej lahko skupaj. Ne vem, kako bi se oba počutila, če bi se bila prisiljena ločiti. Velik uspeh je, da sva zmogla biti skupaj, biti z otroki in da smo vsi lahko ostali v Ukrajini. Srečna sem, da imam tako možnost.

Omenil sem vaše dobrodelne dejavnosti v Ukrajini, tudi posebna fundacija nosi vaše ime. V zadnjih tisoč dneh igrate pomembno vlogo v ozaveščanju sveta o dramatičnem položaju Ukrajine. Ponekod na svetu, tudi v Evropi in ZDA, ki sta največja zaveznika Ukrajine, lahko zaznamo znamenja nekakšne vojne utrujenosti, kar je najbrž povezano tudi z vojno na Bližnjem vzhodu. Kako spremljate razvoj dogodkov?

Vprašanje o utrujenosti od vojne je zame precej provokativno. Če bi nam vsakič, ko me vprašajo, kaj menim o tem, da je svet naveličan vojne v Ukrajini, dali en sistem protiraketne obrambe, bi bili že popolnoma zaščiteni. Spomnim se, kdaj sem to vprašanje slišala prvič. To je bilo poleti leta 2022. Odtlej je minilo že dve leti in pol. Mislim, da so se tisti, ki so bili utrujeni od vojne, v tem času že lahko spočili.

Spomnim se torej, kako se je to začelo. Prosim, razumite, da take trditve potem živijo svoje življenje. To je zgodba, ki jo je razširila Ruska federacija, pograbili so jo številni novinarji, in ko se take besede nenehno ponavljajo, se nekdo, ki gleda televizijo, ki bere časopise, potem sprašuje, ali je res naveličan. In številni si tudi odgovorijo pritrdilno. Ali druge vojne odvračajo pozornost od Ukrajine? Sem proti temu, da bi ocenjevali, katera vojna je strašnejša ali katera je pomembnejša. Ena vojna žal ne konča druge. Če bi bilo tako, bi bila srečna, ker bi lahko govorili o miru v Ukrajini. Tako pa moramo govoriti o več vojnah. Hudo mi je zaradi ljudi, ki so utrujeni od vojne. Če so se naveličali obsojati agresijo, ali so potem pripravljeni živeti v svetu, kjer spet vlada pravica močnejšega? To, kar si je doslej prizadeval doseči svet, ljudje na svetu, po drugi svetovni vojni, ki so se borili za pravice, ki bi jamčile varnost vsem narodom, neodvisno od političnih razmer, ki vladajo v posamezni državi, če se odpovemo takemu načinu sobivanja, potem nas čaka vrsta težkih, slabih, strašnih preizkušenj. Tisti, ki se prvi utrudijo, prvi postanejo žrtve novih agresorjev.

Naša naloga je, da se naprej bojujemo za svoje življenje, kajti ta vojna je za nas eksistencialna. Mi se imamo možnost bojevati in potem bomo morda imeli možnost živeti. Če se bomo nehali bojevati, bo z Ukrajino kot državo konec. In z nami Ukrajinci prav tako. Nočem preveč razpredati o tem. Nimamo druge izbire, kot da nadaljujemo boj. Kdor se je naveličal, naj si raje pogleda kakšen film.

11. november je tisoči dan totalne vojne Rusije proti Ukrajini, 20. november je svetovni dan otrok. V Sloveniji smo se v pomoči Ukrajini precej ukvarjali s pomočjo prav ukrajinskim otrokom in materam, ki so se zatekle k nam. Na katerih področjih bi v Sloveniji lahko še pomagali vašim ljudem pri nas, pa seveda tudi v Ukrajini?

Najprej bi se rada od srca zahvalila za to, kako ste sprejeli ukrajinske ženske in otroke, nasploh Ukrajince v Sloveniji. V ponedeljek sem obiskala šolo, ki je odprla svoja vrata ukrajinskim otrokom. Opazovala sem, kako se tam ukvarjajo z našimi otroki. To je izjemno prijetno, otroci se imajo možnost učiti, se razvijati, imajo enake možnosti kot slovenski otroci. Česa si še želim? Ne smemo pozabiti, da vsi ti ljudje, ti otroci Ukrajine, svoje domovine, niso zapustili zato, ker bi hoteli živeti drugje. Pobegnili so pred vojno. To je zanje vsekakor težka preizkušnja. To je vedno psihološki napor, lahko se pojavijo psihične težave.

Želim si, da bi imeli ukrajinski otroci dostop do storitev, povezanih z duševnim zdravjem, psihosocialno podporo, kakršne so na voljo v Sloveniji. Zelo hvaležna bi bila, če bi zanje tu ne bi poskrbeli le telesno, ampak tudi duševno. Ko gre za pomoč Ukrajincem v Ukrajini, imamo pri nas vrsto humanitarnih organizacij, med njimi je tudi moja fundacija, ki se trudi reševati humanitarne težave Ukrajincev.

Mislim, da bo ta zima težka, spet bomo imeli energetsko krizo, gotovo bomo potrebovali pomoč pri obnavljanju energetskih zmogljivosti. V zadnjih tednih nenehno napadajo naš energetski sistem z brezpilotniki in raketami. Pri nas že deluje vseukrajinski program duševnega zdravja, ki ga vodim jaz, in moja fundacija uresničuje številne projekte na tem področju, razvijamo storitve za otroke in mladino v Ukrajini.

Duševno zdravje in psihosocialna podpora sta za nas zelo pomembna. Na splošno podpiramo možnosti učenja naših otrok v šolah. To je zdaj v Ukrajini zapleteno vprašanje. Da bi razumeli, kako se naši otroci učijo, naj povem, da imamo nekaj modelov, po katerih delajo v šolah. V krajih, kjer je bolj ali manj mirno, šole lahko sprejmejo otroke, če imajo kolikor toliko dobre možnosti za zatočišče. To je lahko tudi šolska klet. Moja fundacija in številne druge organizacije se tako ukvarjajo s tem, da gradijo zaklonišča za šole, da bi bili naši otroci varni. Tam, kjer se je nemogoče učiti v šoli, se skušajo učiti po spletu. Tam potrebujejo pripomočke. Ukrajinski otroci zdaj potrebujejo več deset tisoč pripomočkov, pa tudi učitelji, da bi lahko nadaljevali pouk. Pri nas je ogromno ljudi, ki so žrtve vojne, ne le vojakov, ampak tudi civilistov. Veliko ljudi je izgubilo okončine. Ti potrebujejo rehabilitacijo in proteze. Pogosto potrebujejo zapletene proteze. Vse humanitarne težave, ki so nastale kot posledica vojne, so v naši državi zelo občutne. Prepričana sem, da bo tisti, ki hoče pomagati, vedno našel pot, prek mednarodnih organizacij ali organizacij v Ukrajini, da bi pomagal vsaj enemu človeku. Vse je dobrodošlo.

Kot sem že omenil – zelo ste aktivni v organiziranju pomoči na področju telesnega in predvsem duševnega zdravja ljudi, ki ga načenja ta strašna vojna. Glede na to, da živimo v regiji, ki je pred tridesetimi leti doživela hudo vojno, se zavedamo, s kako težko nalogo se spopadate. Kaj vas navdaja z optimizmom, da bodo ljudje v Ukrajini zmagoviti v spopadu z – recimo temu – temnimi duhovi vojne?

Ne vem, ali je to optimizem ali trma, vsekakor se ne vdajamo. Omenila sem že ukrajinski program za duševno zdravje. Zelo prizadevni smo pri obnavljanju. Prizadevamo si vse obnavljati hitreje, kot Rusija uničuje. Želimo si, da bi bilo enako z ljudmi. Največji kapital Ukrajine so ljudje, človeški kapital. To zveni ekonomsko, toda tako je. Poskušamo razumeti, kako naj ohranimo ta kapital. Nočemo postati ljudje v stalnem stresu, močno znervirani in potem s psihičnimi težavami. Razumemo, da ima nenehen stres, ki ga zdaj doživlja 80 odstotkov Ukrajincev, lahko posledice, odvisno od stanja človeka, njegovih fizičnih in psihičnih sposobnosti. Da bi se preventivno spopadali s težavami, ki jih bomo lahko imeli po vojni, zdaj oblikujemo različne politike, razvijamo sisteme storitev, da bi lahko pomagali vsem pomoči potrebnim. To ne pomeni, da bodo imeli vsi Ukrajinci posttravmatski sindrom ali različne travme po vojni. Vseeno razvijamo potrebne storitve, da bi ljudje lahko poiskali pomoč, če jo bodo potrebovali. Pri nas zdaj poteka široka polemika o človekovi stabilnosti. Poskušamo najti recepte, kako ohraniti to stabilnost, ampak gremo tudi nazaj in iščemo korenine svoje stabilnosti.

Oblikujemo zanimive in lepe recepte, kako drug drugega podpirati na duhu. Spoznali smo, da je naša moč, naša odpornost v tem, da smo skupaj, da drug drugemu pomagamo, Ukrajinci si pomagajo v družini, med sorodniki in prijatelji. Take preproste stvari nas spodbujajo h gibanju naprej. Menim, da bomo zmogli ne le izkazati vzdržljivosti, ampak jo tudi živeti. Vendar pa za to potrebujemo čas.