"Razlika med revolucionarjem in teroristom je v vzroku njegovega boja. Kajti, kdorkoli ima pošten razlog in se bori za svobodo in osvoboditev svoje dežele izpod oblasti okupatorjev, priseljencev, kolonialistov, ne more biti imenovan terorist ..." To je odlomek iz slavnega govora Jaserja Arafata novembra 1974 v generalni skupščini OZN-a, v kateri je bil zaradi eskalacije mednarodnega terorizma slednji vroča točka razprav in predvsem tudi točka bojev med 'zahodnim' svetom in državami 'tretjega sveta'. Vsak napredek proti splošni konvenciji proti terorizmu so blokirale teoretske in semantične dileme: ali so prizadevanja osvobodilnih gibanj v skladu s priznanimi načeli samoodločbe naroda tudi terorizem; ali je mogoče Izrael in JAR obtožiti državnega terorizma …

OI v Münchnu 1972 ali kot bi ime Palestina napisali na goro, ki jo lahko vidimo z vseh koncev sveta
No, PLO (Palestinska osvobodilna organizacija) je v OZN v resnici (vsaj posredno) vstopil prav 'po zaslugi' terorizma. Ustanovitelj PFLP-ja (Ljudske fronte za osvoboditev Palestine), ene izmed skupin PLO-ja, dr. George Habash, je tako leta 1970 po prvih ugrabitvah letal dejal: "Ko ugrabimo letalo, ima to večji učinek, kot če bi ubili sto Izraelcev v boju." In še: "Desetletja svetovno javno mnenje ni bilo niti za niti proti Palestincem. Preprosto so nas ignorirali. Zdaj svet vsaj govori o nas." Kot odločilen dejavnik za to, da je Palestina oziroma PLO kot njena politična predstavnica dobila status opazovalke v OZN-u, pa je pripisal zloglasnemu napadu na izraelske športnike na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972.
V komunikeju ob napadu, katerega avtorstvo so pripisali Habashu, je tedaj pisalo. "Po naši oceni in glede na rezultat smo dosegli enega največjih uspehov palestinskih komandov. Niti bomba v Beli hiši, niti mine v Vatikanu, niti smrt Mao Cetunga, niti potres v Parizu ne bi mogli tako odmevati v zavesti vsakega človeka na svetu, kot je odmevala operacija v Münchnu. Olimpijada pritegne zanimanje in pozornost ljudi bolj kot karkoli drugega na svetu. Odločitev za Olimpijske igre je bila zato iz propagandističnega vidika 1000-odstotni uspeh. Bilo je, kot bi ime Palestina napisali na goro, ki jo lahko vidimo z vseh koncev sveta." In dr. George Habash je bil palestinski kristjan. Zato sledi kratek ekskurz o poti v božično Palestino …

Marija in Jožef bi potrebovala izraelsko dovoljenje
Malo po božiču sem v New Statesmanu brala članek, v katerem je med drugim pisalo: "Če bi Jezus prišel letos, bi bil Betlehem zaprt […] Marija in Jožef pa bi potrebovala izraelsko dovoljenje – ali pa bi morala biti turista." Tako je že pred tremi leti o položaju v pradomovini krščanstva govoril oče Ibrahim Shomali, katoliški duhovnik iz palestinskega kraja Beit Jala, ki leži dobrih 10 kilometrov južno od Jeruzalema. Tudi tri leta pozneje se razmere niso izboljšale, na kar so ob božiču opozorili Palestinci, ki so se oblekli v Božičke in z zvončki mahali pred vojaki, ki varujejo gradnjo novih izraelskih naselbin na Zahodnem bregu. Beton je nekaj, kar dobro poznajo tudi Betlehemčani. Mesto je s treh strani obdano z osem metrov visokim betonskim zidom, poleg tega pa je obkroženo tudi z 22 nezakonitimi izraelskimi naselji.
In ja, seveda, nova gradijo ves čas. In gradili so jih tudi v mednarodnem letu solidarnosti s Palestinci, ob koncu katerega je moral novi visoki komisar OZN-a za človekove pravice Zeid Raad Al Husein ugotoviti, da neprekinjen niz incidentov z usodnimi sklepi in smrtmi zahteva učinkovite ukrepe. "Samo letos je vsaj 50 Palestincev izgubilo življenje v incidentih, ki so vključevali izraelske varnostne organe na Zahodnem bregu; vključno z Vzhodnim Jeruzalemom. To je denimo skoraj enkrat več kot v letu prej, ko je v podobnih okoliščinah življenje izgubilo 23 Palestincev."

Eksodus Palestincev, tudi palestinskih kristjanov
Žrtve izraelske okupacijske politike pa niso le palestinski muslimani in prav tako je – kot bo zapisano kasneje – zmotna predstava, da je bil palestinski terorizem vedno produkt muslimanskega boja proti judovskim Izraelcem in da ga zato 'zagotovo' poganja (kar je pogosta stereotipna predstava) tisto 'nekaj', kar stoji v jedru vsega terorizma, v katerem so udeleženi pripadniki te ali one struje islama. Znani so podatki o eksodusu Palestincev v času ustanavljanja izraelske države in neposredno po njeni ustanovitvi. Med tako imenovano nakbo ali palestinskim eksodusom je svoje domove zapustilo več kot 700.000 Palestincev, manj znano pa je, da je bilo med njimi vsaj 50.000 kristjanov.

Nekaj o tem, da so med Palestinci žrtve agresivne izraelske politike tudi kristjani, pove podatek, da je bilo leta 1948 med palestinskim prebivalstvom 18 odstotkov kristjanov; danes je na okupiranih ozemljih kristjanov manj kot 2 odstotka. In če smo že omenjali Betlehem: prav v tem za kristjane tako pomembnem mestu je odstotek kristjanov med prebivalstvom v nekaj desetletjih padel s 95 odstotkov na manj kot tretjino. In čeprav želi Izrael to statistiko pospremiti z razlago, da naj bi palestinski kristjani bežali pred radikalnim Hamasom in džihadisti, se je v resnici beg kristjanov začel že pred ustanovitvijo Hamasa, pa tudi raziskave javnega mnenja zanikajo navedbe Izraela.
Če se torej oprem na članek Mehdija Hasana v New Statesmanu: leta 2006 je kar 78 odstotkov betlehemskih kristjanov za glavni razlog odseljevanja kristjanov navedlo "izraelsko okupacijo in agresijo", le trije odstotki pa so krivili "vzpon islamskih gibanj". Tudi uradni predstavnik Palestine pri Veliki Britaniji je palestinski kristjan. In Manuel Hassassian je izjavil: "Mi kristjani smo živi del palestinske družbe. In božič želim praznovati v svobodni deželi."

Vzpostavljanje sistema mednarodnega terorizma
"Treniranje bodočih RAF-ovcev pri Palestincih (v letih 1969 in 1970, op. P. B.) je bilo verjetno prvi primer v zgodovini, ko je ena teroristična skupina izurila drugo," je o enem temeljnih dejanj vzpostavljanja sistema mednarodnega terorizma zapisal verjetno največji strokovnjak za zgodovino modernega terorizma David C. Rapoport. Hans-Joachim Klein, udeleženec enega teh treningov, ki se je v zgodovino terorizma vpisal kot sodelavec Carlosa Šakala pri napadu na zasedanje OPEC-a na Dunaju decembra 1975 (med napadom je 6 teroristov za talce vzelo več kot 60 ljudi, med njimi več kot deset ministrov, ki so se udeležili zasedanja organizacije držav proizvajalk nafte, napad pa naj bi po besedah Kleina spodbudil Gadafi, da bi z njim vplival na ceno nafte, op. P. B.), je o enem od organizatorjev teh taborov in obenem očetov palestinskega terorizma zapisal: "Nekoč mi je povedal zgodbo o svojem življenju. Hišo njegove družine so popolnoma uničili Izraelci. In tistega dne si je prisegel, da se ne bo nehal boriti proti njim do dne svoje smrti. Zato je ustanovil svojo skupino PFLP, posebne operacije, prej pa je bil skupaj z Georgeem Habashem eden od ustanoviteljev PFLP."

Govoril je o Wadiju Hadadu. Hadada so na začetku sedemdesetih številni nemški teroristi spoznali kot nekakšnega 'oficirja za zvezo' med nemško urbano gverilo in palestinskimi borci za svobodno Palestino. Hadad je v času palestinskega eksodusa na ameriški univerzi v Bejrutu študiral medicino. Tam je spoznal še enega študenta iz družine palestinskih ortodoksnih kristjanov, čigar družino je prizadela vojna in ji preprečila vrnitev v domače mesto. To je bil George Habash. Kot mlada zdravnika sta Habash in Hadad na začetku petdesetih vodila kliniko v Amanu in pomagala bolnikom in ranjencem v palestinskih begunskih taboriščih v Jordaniji; in obenem sta verjela, da se je proti Izraelu treba boriti z vsemi sredstvi, tudi z nasiljem.
To ju je pozneje tudi privedlo do vstopa v PLO, zaradi nestrinjanja s politično linijo Arafatove skupine Fatah (Fatah je bil sicer največja skupina znotraj krovne organizacije PLO) pa sta ustanovila radikalnejšo PFLP. Ta je z ugrabitvijo letala izraelske družbe El Al julija 1968 izvedla inavguralno dejanje modernega terorizma, o pomenu katerega za boj za palestinsko stvar smo zgoraj že govorili.
Nabil je tri tedne hodil naokoli z brzostrelko in granato in ni ju smel spustiti iz rok
Morda si na tem mestu lahko privoščim le še eno drobno zastranitev, ki je vendar zanimiva, glede na eskalacijo samomorilskega terorizma v zadnjih letih. Isti Klein, ki sem ga zgoraj že omenila, je v intervjuju, ki ga je dal kmalu po svojem izstopu iz vrst teroristov leta 1976, povedal, da je bilo med Nemci in Palestinci v terorističnih taborih kar nekaj trenj; da je bilo Evropejcem težko razumeti njihove poglede na svet, predvsem pa njihov fatalizem oziroma v Kleinovih besedah: "Med njimi je vladala huda tekmovalnost glede tega, kdo bo sodeloval v akcijah. Tudi v najbolj morilskih. Takšnih, za katere so vedeli, da se iz njih ne bodo vrnili. Eden od ljudi, ki so bili z mano na Dunaju, Joseph – to je bil njegov nom de guerre – se je Hadadovi skupini pridružil šele nedavno. In njegov brat, ki je bil v drugi skupini že dlje časa, je bil ljubosumen, ker je Joseph sodeloval v oboroženi akciji, medtem ko on še ni dobil priložnosti za to." In potem sledi še pričevanje, ki tudi lahko zamaje predstave o intrinzični povezavi samomorilskega terorizma z islamom: "V Hadadovi skupini (torej v skupini ortodoksnega kristjana, op. P. B.) je bil oddelek, ki se je imenoval 'samomorilske operacije'. Za to so bili izurjeni. Neki moški z imenom Nabil je moral na primer tri tedne hoditi po taboru in nositi s seboj granato in brzostrelko, ne da ju je izpustil iz rok."
Dialog v OZN-u kot sredstvo proti terorizmu; vsaj nominalno
Ampak pri vsej zgodbi niti ni tako zelo bistveno to, katere verske opredelitve so bili kateri teroristi; čeprav jih je vendar morda bolj korektno imenovati radikalizirani borci za osvoboditev. Bistveno je še nekaj drugega, kar bi morali upoštevati danes, 40 in eno leto po vstopu PLO-ja v OZN. Arafat je že sredi sedemdesetih napovedal konec terorističnih napadov skupin, povezanih s PLO-jem, zunaj Izraela in na neizraelske tarče. Seveda je na podlagi zgodovinskih dejstev mogoče dvomiti o verodostojnosti te izjave, pa vendar je pozitivne procese, povezane z bojem za pravice Palestincev, vedno spremljala vsaj deklarativna odpoved nasilju ali njegova omejitev.
Tako se je tudi v času mirovnega dialoga med Arafatom in Jicakom Rabinom na začetku devetdesetih let PLO odpovedala nasilju in terorizmu in leta 1993 priznala pravico države Izrael do obstoja; kar je bilo prelomno dejanje. In Izrael je takrat priznal PLO kot uradno zastopstvo palestinskega naroda. Ampak to se je dogajalo pod premierjem Jicakom Rabinom in vemo, kaj se je z njim zgodilo ... Zato se na žalost ta 'humanistična doba' odnosov med Palestinci in Izraelom zdi kot odmev nekega drugega časa. Le upamo lahko, da bi lahko novembra naslednjega leta, ko se bomo spominjali dvajsete obletnice umora liberalnega Rabina od roke ortodoksnega Juda in torej dvajsete obletnice trenutka, od katerega je šlo v izraelsko-palestinskih odnosih spet bolj ali manj vse navzdol, mednarodno politiko do Palestine komentirali z manj ironije kot letos ob koncu uradnega mednarodnega leta solidarnosti s palestinskim ljudstvom.