Že več kot tri desetletja se študenti medicine odpravljajo v različne države, kjer pomagajo tamkajšnjim prebivalcem. Odprave, trenutno jih izvajajo v petih različnih krajih v državah v razvoju, so namenjene študentom, ki končujejo študij medicine, in mladim zdravnikom po diplomi, pogosto pa se jim pridružijo specializanti in specialisti. "Običajno se ljudje, ki gredo enkrat na odpravo, večkrat vrnejo," je pojasnila Aida Zečkanović, ena izmed petih članic ekipe. Pogoja za priključitev odpravi, ki poteka pod okriljem Sekcije za tropsko medicino, sta izpit iz tropske medicine in udeležba na t. i. tropskem vikendu, tridnevnem izobraževanju iz ekspedicijske medicine.

Študentke medicine bodo na Madagaskarju preživele tri mesece, kolikor traja tudi njihov vizum. Ob omembi Madagaskarja večina Slovencev pomisli na misijonarja Pedra Opeko, ki je tam dejaven že desetletja in pomaga tudi odpravam. "Gospod Opeka nam že več let pomaga pri nakupu zdravil, ki se jih da dobiti na Madagaskarju, in s prevozom do Matange. Običajno ga tudi obiščemo v njegovem misijonu in se udeležimo ene izmed njegovih maš. Celotna ambulanta v Matangi namreč deluje v okviru slovenskega misijona na Madagaskarju." Zelo pomembno vlogo pri vzpostavitvi ambulante v Matangi je odigral slovenski misijonar Izidor Grošelj.

Včasih imajo zobozdravniki še več dela kot zdravniki
V Matangi so tri ambulante, ena izmed teh je zobozdravniška, zato imajo odprave tja štiri ali pet članov. Zaželeno je, da je vsaj en član zobozdravnik ali študent višjega letnika dentalne medicine, še bolje pa je, če sta dva, saj imajo zobozdravniki včasih celo več dela kot splošni zdravniki. Poleg zdravnikov pa so v ekipah zelo zaželeni tudi medinski tehniki, pojasnjuje Aida in dodaja, da so se dekleta, nekatera so se poznala že iz gimnazije, sicer pa s študija, za odpravo navdušila pri predmetu tropske medicine, ki je izbirni.

"Dispanzer v Matangi je izmed vseh ciljev naših odprav (Kenija, Zambija, Uganda, Madagaskar), najbolj izoliran, tu je na voljo najmanj diagnostičnih metod, povezave do bližnje bolnišnice pa so zelo slabe. Naša ambulanta skrbi za približno 3.000 ljudi iz okolice Matange, ki sicer verjetno ne bi nikoli videli zdravnika in bi trpeli zaradi težav, ki jih pri nas zlahka odpravimo. Ob tem je večina naših bolnikov otrok, polovica od teh pa jih je nedohranjenih," pojasnjuje sogovornica. "Pri nas se veliko pritožujemo čez čakalne vrste, ampak na Madagaskarju je 16-krat manj zdravnikov na prebivalca kot pri nas, kar pomeni, da tam en zdravnik na dan obravnava ogromno bolnikov. Nekateri potujejo več dni, da nas obiščejo, saj vedo, da zdravnika nimajo na voljo vedno."

Na vprašanje, kaj je z vidika njihovega dela največji izziv, je odgovor večplasten. Na prvem mestu je veliko število bolnikov, za katere je treba, čeprav večina nima smrtno nevarnih težav, z omejenimi sredstvi poskrbeti v omejenem času. Če so stanja bolnikov resnejša, jih je treba premestiti v bolnišnico, kar pa je velik logističen izziv, saj so povezave z večjimi mesti zelo slabe. Tudi zato si dekleta, ki zbirajo sredstva za opremo, prizadevajo, da bi nekaj denarja ostalo še za bolnišnično zdravljenje in prevoz, ki sta na Madagaskarju plačljiva.

770 kilometrov do najbližjega zobozdravniškega rentgena
Velik izziv je tudi delo brez doma samoumevnih opreme in preiskav. "Tam nimamo na voljo osnovnih preiskav, na primer laboratorija, pregleda krvi, rentgena itd. Ta je pomemben tudi za delo v zobozdravstveni ambulanti. Najbližji zobozdravniški rentgen je oddaljen 770 kilometrov, kar je seveda za naše razmere v Sloveniji absurdna razdalja," pojasnjuje sogovornica. "Prav tako si zelo želimo, da bi v ambulanti na Madagaskarju dobili možnost zdravljenja s kisikom. To je pomembno predvsem zato, ker pozimi veliko otrok zboli za bronhiolitisom, ki je predvsem za dojenčke lahko brez kisika smrtno nevaren. Nekateri starši nimajo možnosti, da bi otroke peljali v bolnišnico, zato se tam ta bolezen, v nasprotju s Slovenijo, še vedno pogosto tragično konča. Če bi imeli kisik, bi tem otrokom lažje pomagali kar v Matangi, brez nepotrebnih prevozov v mesto." Veliko otrok je tudi nedohranjenih, zaradi česar so dovzetnejši za okužbe, cepiva pa slabše delujejo.

Odprave predstavljajo velik organizacijski in finančni zalogaj. Trimesečna odprava bo zahtevala od 16.000 do 17.000 evrov. Zdravila, predvsem antibiotiki in antimalariki, so draga, prav tako je potrebna druga medicinska oprema, med nujne stroške pa spadajo še cepljenja pred odhodom, prevoz in namestitev članic odprave. Dekleta so pri zbiranju sredstev dejavna na različne načine, od stojnic do stand-up predstave in dobrodelnega koncerta, ki ju bodo organizirale decembra. "Informacije o možnostih doniranja naši odpravi najdete na naši strani na Facebooku in spletni strani. Vsaka donacija, pa čeprav majhna, je za nas izredno pomembna in vsake smo zelo vesele," še pravi Aida.

Največji izbruh kuge v zadnjih 50 letih
Madagaskar se trenutno spopada še z eno veliko zdravstveno nevarnostjo: največjim izbruhom kuge v zadnjih 50 letih. Kot poroča BBC, so od začetka avgusta imeli več kot 1.800 primerov bolezni, umrlo je več kot 120 ljudi. Vsako leto na določenem območju zaznajo okoli 400 primerov črne kuge, letos pa se je bolezen v nevarnejši obliki razširila tudi v bolj obljudene kraje, tudi v prestolnico. Bolezen se širi z ugrizi okuženih bolh, ki živijo na majhnih sesalcih, kot so miši. Če ni zdravljenja, je bolezen usodna za do dve tretjini bolnikov. Približno 10 odstotkov primerov bolezni se razvije v pljučno kugo, ki je, če ni hitro zdravljena, usodna, njena značilnost pa je tudi zelo hitro širjenje prek kapljične okužbe.

Kot poroča BBC, se razmere na Madagaskarju v zadnjih tednih umirjajo, naraščanje števila obolelih se upočasnjuje, toda Svetovna zdravstvena organizacija kljub temu svari pred morebitnim ponovnim zagonom širjenja. "Kuga je stara bolezen, toda izzivi, ki jih prinaša, so zelo sodobni in zelo drugačni od tistih pred 40 leti," je dejala direktorica oddelka za obvladovanje tveganja okužb pri Svetovni zdravstveni organizaciji Sylvie Briand. Bolezen se je hitro razširila, ko je moški s črno kugo z oddaljenih hribov potoval v prestolnico in potem naprej v obalno mesto Tamatave, oblasti pa so bolezen zaznale šele čez nekaj tednov.

O odpravi so govorili tudi v radijski oddaji, ki jih lahko prisluhnete na spodnji povezavi.