Lanski zadnji torek v letu je kruto zarezal v že tako težek vsakdan prebivalcev Petrinje in okolice. Potres z močjo 6,2 je 29. decembra središče tega mesta, ki je od Zagreba po cesti oddaljeno okoli 50 kilometrov, v vseh drugih pogledih pa cela desetletja, zravnal z zemljo. Umrlo je sedem ljudi, med njimi 13-letno dekle, ranjenih je bilo še 26 ljudi. Največ ljudi je umrlo v vasi Majske Poljane.

Potres je trajal okoli 20 sekund, sledil mu je še en potres z manjšo močjo, potem pa je prebivalcem kri zledenela še skoraj stokrat, kolikor je bilo popotresnih sunkov. To je bil najhujši potres na Hrvaškem v zadnjih 140 letih. V potresu je bila porušenih ali poškodovanih večina hiš v mestu Petrinja. "Naše mesto je popolnoma razrušeno. Imamo mrtve otroke. Tega se ne da opisati, to je kot Hirošima," je v tistem času dejal takratni župan mesta Darinko Gumbović. Do 18. januarja je bilo v Siško-moslavški županiji, kamor spada Petrinja, prijavljena škoda na 35.554 objektih.

Leto pozneje predvsem središče mesta, pa tudi širše območje, še vedno kaže izredno klavrno podobo: številne ruševine, marsikje se v letu dni ni premaknil niti kamen in je vse tako kot usodnega 29. decembra. Ponekod le pročelja stavb, mogoče tudi vrata, ki se odpirajo v nič. Na vratih, oknih rdeči napisi, ki označujejo, da stavba ni primerna za življenje. V sobah še čevlji, oblačila, knjige, kot bi se čas ustavil. Z novoletnimi lučkami okrašen napis Rad imam Petrinjo se zdi kot slaba šala. Trajalo bo še dolgo časa, če sploh še kdaj, da bo središče mesta znova center življenja prebivalcev tega območja.

Na poti v mesto, ki je ostalo brez središča

Že takoj po odcepu za Petrinjo sva s fotografom opazovala številne hiše, pred katerimi so bile prikolice in zabojniki, žal ne za počitniške namene, temveč ker so tudi številne hiše v bližini Petrinje v potresu utrpele veliko škodo in niso primerne za bivanje. Skupaj v kontejnerskih naseljih, pod Rdečim križem so trije, živi približno 500 ljudi.

Še nekaj sto jih živi v zabojnikih, ki so jim jih postavili pred njihovimi domovi, saj niso želeli proč, ali pa v mobilnih hiškah, ki so jih darovala različna združenja, kot je Zdomci za zdomce. Strašljiva moč tresenja tal je najbolj vidna v središču mesta, a potres je zapečatil tudi usode številnih v bližini. Kot so povedali sogovorniki, so številni, predvsem mladi, obupali nad prepočasno obnovo in so se odselili.

Mesto brez središča je, kot bi bilo brez srca

Prva postaja najinega obiska je bila tržnica. V meglenem, hladnem decembrskem dopoldnevu je kazala še bolj žalostno podobo kot sicer. Le tu in tam kakšen prodajalec, na enem koncu so k nakupu vabile božične lučke. Obotavljivo sem pristopila k dvema prodajalkama sadja. Sprva nista želeli povedati nič, a ko sta videli, da ni kamere, sta malodušju in razočaranju le pustili na plano. "Vse gre prepočasi. Zdaj bo leto dni. Kaj se dogaja? Glejte, tam so porušili picerijo Lucija, stavbo so porušili, pustili so le sprednji zid, pročelje. Zakaj? Komu na čast?" mi pove mlajša prodajalka.

Z drsnikom si lahko ogledate, kako je bilo videti mesto lani po potresu in kako je videti zdaj.

Na vprašanje, ali so dobili kakšen časovni načrt za obnovo, starejša stoično odgovori: "Pa saj niti sami ne vedo, kdaj in kako bo." Obe povesta, da sta njuni hiši nepoškodovani, v njih lahko živijo. "Bila je manjša škoda, ki smo jo sami sanirali. Ko vidiš, kako so nekateri nastradali, nimaš srca, da bi prosil za pomoč. Toda, to niso le hiše. Kaj bo s prihodnostjo mesta?"

Šola in vrtec delujeta, učence iz porušenih šol so preselili v druge, tako da pouk poteka nemoteno. "Nekega dne bo boljše. Upamo. Razumemo, da se ne da stvari urediti čez noč, a birokracija je res velika težava. Polno žigov je potrebnih in njihovo pridobivanje je izjemno počasno. To ni le krivda države, temveč je to široko razvejan problem nerešenih zadev iz preteklosti. Na primer: midve sva lastnici nekega objekta, jaz sem za obnovo, ona ne. In tako stvari stojijo. Na žalost imamo res različne primere. Potem so tu tudi konservatorji, če prepovejo rušenje, ne moreš nič." Za naslednjo pomlad je napovedana gradnja 30 hiš.

Središče novega življenja na obrobju mesta

Iz središča sva se odpravila v kontejnersko naselje Center novega življenja, ki leži malce iz mesta. Podoba na desetine kontejnerjev, nagnetenih na parkirišču, pri čemer so med seboj oddaljeni le dober meter, se zdi igra ironije z imenom. A dejstvo je, da je za približno 200 ljudi, kolikor jih živi tam, to edini dom. V večjih zabojnikih so družine, v manjših posamezniki. Večina jih je tudi na zunaj popolnoma enakih, le tu in tam je opaziti kakšno umetno cvetje, mizico in otroško kolo.

"To so moji ljudje, to je moje mesto!"

Tam nas pričaka Ivana Kovačević Škrinjarić iz Rdečega križa, ki ima prostore v naselju. Ravno tisti dan so prebivalcem delili lopate za sneg. Od prvega dne je bila prostovoljka, od marca pa je zaposlena pri Rdečem križu. Da bo pomagala, se je odločila v hipu, ko se je izkazalo, da je hiša njene družine nepoškodovana. "Vsa naša družina je bila v redu, zato sva se z možem takoj odločila, da greva pomagat drugim. Imela sem občutek, da bom tako dejansko najprej pomagala sebi. Če lahko pomagam sebi, lahko tudi drugim. In tako smo šli, prišli na glavni trg, kjer je bil šotor Rdečega križa. Predtem nisem imela stikov z njim, razen da sem krvodajalka. Do 1. marca sem bila prostovoljka, takrat pa so me zaposlili."

Najhuje je, ko vidiš tako veliko ljudi, ki nekaj potrebujejo: ali oblačila ali prostor za spanje. "Najhuje je bilo, ko je bil potres. Krč v želodcu. Ko je minil, ko so se tla umirila, pa vidiš, da imaš veliko volje in moči za pomoč. To so moji ljudje, to je moje mesto, ostala bom z njimi," se spominja misli, ki so jo prevevale v času najhujše stiske. Pomoč je prihajala od povsod, a potrebna je organizacija, sicer hitro nastane kaos. "Seveda je nastal kaos, a to je bil dober kaos. Vsi smo združili moči, cela Hrvaška in sosednje države. Bila je res grmada stvari, od posteljnine, hrane, higienskih pripomočkov, grelnikov, pač vse, kar so ljudje potrebovali. Grelniki so bili ključni, kajti v potresu je bilo poškodovanih veliko dimnikov. Sploh ne znam opisati, kako sem to doživljala. Vesela sem bila, da lahko pomagam. Samo šli smo in pomagali, takoj so vstopili v akcijo koordinatorji, da so ljudje dobili tisto, kar so potrebovali."

V kontejnerskem naselju je približno 200 ljudi, od mladih družin do starejših, nekateri hodijo v službo, drugi so v pokoju. Rdeči križ ima v bližini še dve podobni, a manjši kontejnerski naselji, skupno je v vseh treh približno 500 ljudi. Kot že od vsega začetka delijo hrano in pripomočke za higieno, vsak stanovalec ima mesečno pravico do paketa, ki je odvisen od kategorije, v katero je uvrščen. Na začetku so nekaterim pomagali tudi z denarno pomočjo, zdaj pa je večina pomoči v materialnih dobrinah. Delijo tudi vodo, ker nimajo povsod urejenega dostopa do nje. V predbožičnem času so pripravili še posebne pakete, vsem pa bodo razdelili tudi božična drevesca. "Da bodo prinesla vsaj malo veselja," je optimistična sogovornica. Hrano in higienske pripomočke dobivajo iz državnih zalog, drugo od različnih organizacij in podjetij.

Ko v dom spremeniš del hleva

Prve dni po potresu so ljudje živeli povsod, spali so tudi v avtomobilih, nekatere so namestili v vojašnico. Vse objekte so v dneh in tednih po potresu obiskali statiki, ki so pregledali, ali so hiše in drugi objekti še varni za bivanje. "Vsi objekti so dobili nalepke: mi smo dobili belo nalepko, kar je pomenilo, da je hiša varna, potem je bila še zelena, oranžna in rdeča. Rdeča je pomenila, da hiša ni varna za bivanje." Ljudje so se znašli, kakor vejo in znajo, obnavljajo lope, garaže. "Skrbimo za starejšo ženičko, ki si je v bivalni prostor spremenila del hleva, kjer so imeli prej krave. Hiša ni več bivalna, ta del poslopja pa je varen."

Prostovoljci so doživeli veliko pretresljivih prizorov. "Prišli smo domov k starejšim ljudem in niso imeli drv, bili so na hladnem. Nič, šli smo k nam domov in naložili drva. Ljudje ne morejo biti na mrzlem," se spominja prizorov, ki jih je razgalilo razdejanje po potresu. Še dodaten udarec je bila epidemija novega koronavirusa, ki je oteževala pomoč. "Starejši niso želeli odpreti vrat, ker so se bali okužbe."

Rdeči križ pomaga približno 3500 ljudem

Prostovoljci in sodelavci Rdečega križa skrbijo tudi za druge prebivalce, ki so bili prizadeti v potresu, a ne živijo v kontejnerskih naseljih. Skupaj pomagajo približno 3500 ljudem. V tem letu so šli številni čez pravi tobogan čustev, od strahu, upanja do vdanosti. "Opažamo, da ljudje izgubljajo voljo, zima je. Na terenu jih skušamo čim več obiskovati, z njimi spijemo kavo, se pogovarjamo. To jim zelo manjka."

Nekateri ljudje so že zapustili zabojnike. "Med njimi so tisti, ki so imeli manj poškodovane hiše in ki so jih do zdaj že popravili, tako da so se lahko vrnili vanje. Nekateri so odšli k sorodnikom čez zimo, ker je v zabojnikih precej hladno." V napovedih na vprašanje, kako kaže za naprej, kdaj bi lahko prebivalci zapustili zabojnike, je sodelavka Rdečega križa zelo previdna. "Kako bo to potekalo, ne morem reči, ker ne vem. Bo pa zagotovo trajalo več let." Nekaterim bodo hiše obnovili, drugim zgradili nove.

Čakajoč lopato

Ko se sprehodiva med kontejnerji, ki so manj kot dva metra narazen, se zdi, kot da v njih ne živi nihče. Dopoldne je, številni so v službah, drugi ždijo v notranjosti. Prostora, da bi pred zabojnikom postavili mizo in stol, dejansko ni. Izza vogala pogleda starejša gospa. "Imate vi lopato?" me upajoče vpraša, misleč, da sem od Rdečega križa. Ko ji odgovorim, da ne, da sem novinarka, se takoj umakne korak nazaj, a ko vidi, da ni kamere, se le opogumi in privoli v pogovor - pod pogojem, da je ne fotografiramo in ne povemo njenega imena. Noče težav. "Ne vem, kaj naj vam rečem. Nikakor se ne morem navaditi na to negotovost, ki ubija. Od danes do jutri in tako že leto dni. Ostala sem brez vsega, obljube pa so neizpolnjene," pove 70-letna gospa, ki v turškem zabojniku živi sama.

Lansko leto je bilo zanjo nočna mora: najprej je izgubila mamo, s katero sta živeli v središču mesta, potem je zbolela za covidom-19 in v času njene bolezni je mesto stresel še potres. "Bila je velika panika. Vsi so kričali, naj pohitim. Pa nisem mogla tako hitro, ker sem zaradi bolezni oslabela. Od doma sem šla brez vsega, nobenega dokumenta nisem vzela, nobene obleke, nič. Samo tekli smo ven," se spominja dneva, ki je njeno življenje spremenil v pekel. Takoj po potresu so jo namestili v vojašnici, kjer je preživela naslednje tri mesece. Kljub težkim razmeram je polna pohvalnih besed glede bivanja v vojašnici. "Same pohvale. Vsi so bili zelo prijazni, lagala bi, če bi rekla kaj drugače. Hvala gasilcem, reševalcem in vsem drugim." Najprej so jo namestili na izolacijski oddelek, ker je imela covid-19, prve dni zato niti ni vedela, kaj se sploh dogaja, kakšne so razsežnosti potresa. "Marca so nas potem preselili v te zabojnike."

Na moje presenečenje naju povabi v svoj skromni dom in dovoli, da ga fotografiramo. "To je turški zabojnik. Malo smo improvizirali s tušem. Prostora je malo, nekaj opreme je bilo notri, nekaj stvari sem dobila od dobrih ljudi." Notranjost je res majhna: pri vhodu je majhna kopalnica, potem je kuhinja s kavčem, z vrati je ločen spalni del, kjer je pograd. "To je vse moje premoženje. Tu spodaj spim, zgoraj imam stvari, saj jih drugje nimam kje imeti." Na mojo pripombo, da je k sreči v kontejnerju toplo, pove, da je toplo, od tal pa hladi, ker zabojnik leži na zemlji. Ko pridemo iz zabojnika, jo znova zaskrbi, da je zamudila lopato. Pomirim jo, da prostovoljcev še ni bilo mimo in da bo gotovo dobila lopato.

"Zdaj nam obljubljajo, da naj bi marca začeli gradnjo prvih 30 hiš, v katere naj bi se bilo mogoče vseliti v enem letu. Ne v središču mesta, temveč nekje na tem območju. Kdo ve, koliko časa bo to trajalo, 10 let. Upoštevaje, da smo prebivalci starejši, je vprašanje, ali bomo to sploh dočakali," pravi s cmokom v grlu. "Če je naš premier rekel, da 10 sekund potresa pomeni 10 let obnavljanja – kaj čakamo? Od tu nas bodo odpeljali samo še na pokopališče. Psihično smo ubiti, negotovost nas uničuje. Če bodo nadaljevali s takim tempom, se ne bo sploh nič spremenilo. Vse, kar se je zgradilo, so bile zasebne donacije, država za zdaj ni dala še nič od sebe," je kritična. "Stara sem 70 let. Tu je moj dom, tu želim umreti, ne želim proč od tu. A sem zelo razočarana."

Končno pridejo člani Rdečega križa do nje in lopate se razveseli, kot bi prejela izjemno dragoceno darilo.

Novo središče – Šarengrad

Poleg kontejnerskega naselja so pred le nekaj tedni postavili obarvane, pisane zabojnike, ki so zloženi v malo mestece. Spodaj so trgovine in lokali, vmes se bohoti velik atrij, zdaj božično okrašen, zgoraj pa so poslovni prostori za tiste, ki so ostali brez pisarn oz. lokalov v središču mesta. Nekateri so že polni, drugi še samevajo. To je zdaj središče Petrinje. "Ko se je odprl Center novega življenja, se je nekaj premaknilo. Ljudje imajo kam iti. Ljudje bi šli do mesta? Kam, če ga ni več? Tako da je ta kompleks vseeno prinesel nekaj druženja," pove sogovornica iz Rdečega križa. "Težko je živeti v mestu, kjer ničesar ni. Ampak vseeno verjamemo v boljši jutri, želimo pomagati, ker to je naše mesto, to so naši ljudje. Mi bomo ostali tukaj." Na vprašanje, koliko ljudi se je odselilo, odgovori, da so nekateri odšli, natančnih podatkov pa nima. "Preživeli smo vojno, tako da vemo, kaj pomeni, ko je hudo. Ampak živi smo, in to je edino pomembno. Dejansko smo posledice vojne odpravljali do pred kratkim, zdaj pa bomo morali ponoviti vse skupaj. To je najhujše za ljudi – kdaj bo bolje, kdaj se bo videla sprememba?"

Najina naslednja postaja je Center novega življenja. Nekaj ljudi sedi na terasi v baru, nekaj jih nakupuje v pekarni, iz drogerije diši po parfumu. "To je naš Šarengrad," se posmeji sogovornica, ki zbira podpise za dobrodelno organizacijo. Po njenem mnenju izbira kraja, kjer so postavili kontejnersko naselje, ni najboljša. "Lahko bi jih postavili bolj v središču mesta, tam je komunala urejena, tukaj pa ni. Lahko bi rekli, da je bilo prve dni po potresu boljše kot danes. Ker takrat smo imeli upanje, danes pa je tega vedno manj." Kot razloži, je bil lani župan Dumbović, ki so ga številni obtoževali, da krade, ob tem pa so verjeli, kako se bo vse spremenilo, ko pride na oblast HDZ. "To se je res zgodilo, ampak ni ne duha ne sluha o transparentnosti. Vse je tiho."

Požrtvovalni gasilci so delali noč in dan

V izrednih razmerah so prvi, ki se odzovejo na pomoč, gasilci. Nič drugače ni bilo v Petrinji. "Potres z močjo 5 nas je stresel že dan prej, 28. decembra," začne svojo pripoved, ko naju sprejmejo na postaji malce zunaj mesta, poveljnik PGD Petrinja Zvonimir Ljubičić. Kot pravi, so imeli v zadnjih letih nenehno polne roke dela, nazadnje s hudimi poplavami pred štirimi leti, ko je mesto skoraj plavalo.

Potres je poškodoval številne dimnike in stavbe, zato so imeli polne roke dela. "Po potresu (28. 12.) smo šli vsi na teren, pomagali smo pri poškodovanih dimnikih. Bili smo polni adrenalina. Spomnim se, da sem se okoli 22. ure vrnil v dom, dogovorili smo se, da naslednje jutro nadaljujemo delo v sredšču mesta, kjer so velika poslopja, ki jih prvi dan nismo mogli sanirati. Drugo jutro smo bili tam, ko se je streslo. Z vsemi močmi smo pomagali, najprej smo reševali ljudi. Selili smo dom starejših, potem bolnišnico. V središču mesta smo rešili 30 ljudi, ena deklica, 13-letno dekle, je umrla. Nismo razmišljali, samo delali smo," se dramatičnih dogodkov spominja predsednik PGD Petrinja Stanislav Polovina.

Petrinjskim gasilcem so pomagali kolegi iz sosednjih in drugih društev, pomoč se je začela takoj zgrinjati v mesto ne le iz Hrvaške, temveč tudi iz Slovenije. Iz slovenskega državnega logističnega centra v Rojah so še isti dan zvečer v Petrinjo odpeljali štiri zabojnike pomoči, iz vse Hrvaške so prišli prostovoljci. V naslednjih dneh in tednih se je tja zgrnilo na desetine tovornjakov in kombijev s pomočjo, kar je bil tudi velik logistični in organizacijski zalogaj.

Kmalu so se pojavili očitki o zlorabah in krajah. "Ko se govori o malverzacijah glede pomoči, da se je kradlo, vam lahko povem, da je bil prva dva meseca velik kaos," je iskren gasilski poveljnik. Prihajala je obsežna pomoč brez seznamov in evidenc. "Na dvorišče je na primer pripeljal tovornjak z mobilno hišo, jo odložil ob rob ceste in odpeljal. Raziskovali smo, čigava je hišica, nihče ni nič vedel. To se je dogajalo. In seveda so bili nekateri, ki so izkoristili te razmere. Takoj po potresu je bilo res težko: porušena je bila mestna uprava, knjižnica, hrvaški dom, stavba Rdečega križa, delavcni niso imeli kje delati. K sreči je bil naš gasilski dom nepoškodovan."

V mesecu dni več kot 4000 intervencij

V prvih tednih so pomagali številni gasilci iz okoliških društev, konec januarja pa se je to poglavje končalo, potem pa so se morali znova zanesti le na domače gasilce. Kot razložita sogovornika, bi bilo veliko lažje in smotrnejše, da bi se pomoč organizirala tako, da bi bilo manjše število gasilcev naenkrat, a bi pomagali daljše obdobje. Kajti konec januarja je bil odstranjen majhen delež škode, gasilci še danes pomagajo pri odstranitvi ruševin in popravilih dimnikov. "Samo do 31. januarja je bilo opravljenih več kot 4000 intervencij, toliko nam jih je uspelo evidentirali. Samo naša enota je opravila 1000 intervencij, od rušenja dimnikov, prevoza vode in vseh drugih opravil," navede nekaj številk Ljubičić.

Oba potrdita besede prejšnjih sogovornikov, da obnova poteka počasi, kar pri ljudeh načenja moralo. "Opaža se, da so ljudje, sodelavci izgubili voljo, da se res čutijo posledice potresa. Psihično smo vsi nazadovali, nekateri imajo vsega dovolj, težko jih je motivirati za delo. Še danes se ukvarjamo s strehami, dimniki, a seveda manj. Pomagamo tudi zato, ker je gradbenih podjetij premalo," današnjo stvarnost oriše gasilski poveljnik. Ob tem opozori, da so zgodbe ljudi zelo različne. "Lahko je narediti prispevek o človeku, ki vam bo predstavil, kako je ubog, kako živi v zabojniku, lahko se pa zgodi, da boste šli pet korakov naprej in boste našli nekoga, ki ima pet kontejnerjev, polnih mleka s pretečenim rokom. Zgodbe so različne, treba je preveriti stvari, ker niso črno-bele."

Regija potrebuje širšo strategijo revitalizacije

Potres je razkril težave, ki so regijo pestile že pred njim: nujna je revitalizacija, potrebna je širša strategija razvoja tega obmejnega območja, ki je ravno zaradi svoje lege in prepletenosti prebivalcev srbskega in bošnjaškega rodu odrinjeno na rob. A vse razlike ne prevladajo nad ključnim občutkom: ljudje so tu doma in ne želijo oditi. Kot optimistično sklene Ljubičić, se je ravno dan pred našim obiskom udeležil sestanka, na katerem je bilo glasno izrečeno, da se Zagreb zaveda, da območje potrebuje revitalizacijo, ki je vse od vojne ni bilo. "V to je treba vlagati in videti širšo sliko. To mi je dalo upanje, ker doslej, v 30 letih po vojni, tega nisem slišal še nikoli."

V prebivalcih teh krajev so toplina, ljubezen do doma, pa tudi trdoživost, neizmerna volja do življenja, ki izvira iz preprostega, prav tako pretresljivega dejstva: za njimi je vojna, spomin nanjo je še kako živ. In če so preživeli vojno, jih tudi potres ne bo strl. Spravil na kolena že, a se bodo pobrali. A brez dolgotrajne strategije razvoja širše regije čaka območje zelo žalostna prihodnost: še več odseljevanja mladih in zaostajanje v razvoju. "Preživela sem vojno," z bolečino v glasu pove ena od sogovornic. "Spominjam se, kako je eno leto junija močno deževalo. Bilo nas je pet, majhni otroci in starejši. Rekli smo: 'Bog, daj nam enkrat na dan jesti in zvečer možnost, da lahko na suhem spimo.' Od takrat smo vedno spali na suhem in vedno smo imeli dovolj hrane, ne le enkrat na dan. Torej se ne pritožujem. Bo že."