Vse več italijanskih krajev se odloča, da bodo dotrajane stavbe v izpraznjenih predelih na trgu ponudili za drobiž. Mladi župan mesteca Biccari v središču italijanskega škornja, ki ga krasijo stare kamnite hiše, je v dveh dneh po objavi vesti, da ponuja hiše za en evro, prejel kar 2000 elektronskih sporočil ljudi z vsega sveta, ki bi radi kupili zgradbo v slikovitem, a izpraznjenem središču.

Ne zaostaja niti severni del Italije, kjer lahko na primer po novem kupimo bivališče za en evro v alpski dolini Valle d'Aosta med pašniki in visokogorskimi jezeri. Vse več italijanskih krajev se odloča, da bodo dotrajane stavbe v izpraznjenih predelih na trgu ponudili za drobiž.

Najpogosteje gre za dotrajane stavbe, ki jih je treba celovito prenoviti. Njihovi lastniki so navadno zasebniki, ki si ne morejo privoščiti, da bi jih vzdrževali in plačevali davek na nepremičnine, zato jih darujejo občini, spet drugič so zgradbe v lasti občin, ki nimajo dovolj denarja za njihovo prenovo.

Švedščina in kitajščina po sicilijanskih ulicah

Največ krajev se je projektu pridružilo na Siciliji, ki se v zadnjih letih prazni in ima skupno celo manj kot pet milijonov prebivalcev, saj se mladi v iskanju dela množično izseljujejo. Med drugim skušajo v pokrajini Agrigento oživiti Cammarato, Bivono in Sambuco, v bližini Palerma pa kraja Termini Imerese in Gangi. To so le nekatere od mnogih tukajšnjih naselij, ki jim grozi, da se bodo v nekaj desetletjih izpraznila.

Sambuca je prastara vas, ki leži pod visoko skalnato steno. Ob kamnitih ulicah rastejo palme in cvetoči grmi, idilične hišice z izrezljanimi portali so v ozkih tlakovanih ulicah nanizane na hribu, ki se ob robu vasi dvigne v kamnito obzidje, zgrajeno na živi skali. Nedaleč je bilo naravno jezero, iz kraja na zahodu Sicilije pa se lahko zapeljemo tudi do morja.

Ne preseneča, da je Sambuca leta 2016 dobila naziv najlepše vasi v Italiji in da je bilo za približno 50 stavb, ki so jih kupcem pred leti ponudili za simbolično ceno, mnogo zanimanja z vsega sveta. Danes je mogoče v vasici v osrčju otoka slišati kitajščino, švedščino in angleščino.

Pojdimo v Cianciano

Kot poroča italijanski časopis L'Espresso, so ob svetovnem nogometnem prvenstvu v malem kraju Cianciana na Siciliji, znanem po odličnih breskvah in dišečih sladicah, po barih navijali za zmago angleške reprezentance.

Meniji v restavracijah in ceniki v pekarnah so zapisani tako v italijanščini kot v angleščini, saj že deset odstotkov tukajšnjih prebivalcev prihaja iz tujine. Novi vaščani so zadovoljni, saj domačini v tem pozabljenem koncu nanje ne gledajo kot na turiste.

"V teh krajih občudujem preprostost: kadar sem prišel sem, so me prebivalci Cianciane objemali in me posedli k sebi za mizo, čeprav nisem znal italijansko. Najbolj pa mi je všeč, da lahko od tu ponoči vidim zvezde – tega v Manchestru ni," je za omenjeni medij dejal mladi Anglež Scott Thompson.

"V zadnjih letih smo v bližini prodali več kot 300 nepremičnin ljudem z vsega sveta od Kanade do Bližnjega vzhoda in Azije," je za MMC povedal Carmello Panepinto z nepremičninske agencije My house, ki v Cianciani sprejema tujce na lovu za italijansko idilo. Projekt prodaje hiš za en evro je mnoge spodbudil tudi k temu, da tu kupujejo druga bivališča po ugodnih cenah, razlaga sogovornik.

"Tudi druge nepremičnine v nekaterih delih Italije so ugodne, cene so le 2000 evrov, v povprečju pa 20.000 evrov. Hiše v našem kraju kupujejo tudi hollywoodski igralci, eden izmed njih je za obnovo namenil celo milijon evrov," se nasmehne.

Izpraznjene hiše, pozabljeno mesto

Po drugi svetovni vojni so začeli prebivalci italijanske vasi množično zapuščati, preselili so se v tujino ali v večja mesta, kjer so si našli delo. "Nekatere hiše, ki so jih ljudje pustili za sabo v iskanju boljšega življenja, so prazne že 80 let," razlaga sogovornik in poudari, da je bilo največ migracij na jugu države. "Na Siciliji so se zaradi slabšega gospodarskega položaja izpraznile celotne vasi," pove.

"Nekdaj je bil v Cianciani rudnik žvepla, ki so ga v 60. letih prejšnjega stoletja zaprli," Panepinto pripoveduje o krajih, kjer je odrastel.

"Ko je rudnik deloval, so se sem preseljevali ljudje iz več delov Italije, tako da so vsi tukajšnji krajani v preteklosti izkusili selitev, zato so tudi tujce, ki prihajajo sem, zelo lepo sprejeli. V 70. letih so se mnogi rudarji, ki tu niso več imeli dela, preselili v Belgijo, Francijo ali v Združeno kraljestvo, kjer so se zaposlili v rudnikih," razlaga.

Sčasoma so se vračali domov in zdaj znajo angleško ali francosko, tako da se s prišleki dobro razumejo. "Opažam, da so domačini zadovoljni, da se v njihov kraj priseljujejo novi ljudje," še pove nepremičninski agent.

Orodje v roke

Kot poudari sogovornik, prišleki, ki obnavljajo hiše, za nakup iščejo tipično, tradicionalno arhitekturo.

"Hiše obnavljajo tako, da ohranijo izvirno podobo tega naselja s 3000 prebivalci. Tako je kraj postal veliko lepši, prenove izvajajo domači mojstri, ki znajo upoštevati stare tradicije," pojasni.

S tem se je odprl nov trg, ki prej ni obstajal, in nastala so nova delovna mesta za domače obrtnike, ki obvladajo stare tehnike.

Med starejše domačine prihajajo mladi

"Pred leti me je poiskal ruski fotograf, ki je živel v Kanadi. Prišel je sem in dva dni sva potovala po Italiji. Fotografiral je zapuščene hiše in kmalu zatem pripravil tudi razstavo. Ponovno se je vrnil v Italijo, tokrat za mesec dni in spet napravil vrsto posnetkov. Razstavil jih je v Montrealu, danes pa živi v kamniti hišici v osrčju Italije," je za MMC povedal Maurizio Berto, ki je oblikoval spletno stran z imenom Case a un euro (tj. Hiše za en evro), kjer zbira vse zgradbe, ki se v Italiji prodajajo za evrski kovanec.

"Med kupci je veliko tistih, ki so v preteklosti migrirali v ZDA in se želijo na stara leta vrniti v Italijo. Nekateri od njih so to državo spoznali le iz pripovedovanja svojih babic in upajo, da bi se sem preselili. Tu so še upokojenci z vsega sveta, ki želijo živeti v toplejših krajih, pa mladi digitalni nomadi, ki lahko delajo od doma. Poleg tega se za ugodne hiše zanimajo ljudje, ki nepremičnine prenovijo in oddajajo turistom."

Sosedje si pomagajo

Gre za vasi, kjer živijo predvsem starejši ljudje in v katere zdaj prihajajo novi, mladi prebivalci, pojasni.

"Tu se začne spet dogajati. V teh krajih so odnosi med ljudmi še vedno topli in sosedje si pomagajo, česar v mestih ne najdemo več. Zato je ta projekt nekaj pozitivnega."

"To v resnici ni nepremičninski projekt, to ni le ‘biznis’, to je kulturni projekt. Ljudje raziskujejo tukajšnjo prastaro kulturo, vasi na hribih, ob morju, spoznavajo župane, domačine in način življenja v teh krajih," je prepričan Berto.

"Nekateri so se v Italijo zaljubili prek naših znamenitih filmov, kot so Sladko življenje, Rimske počitnice in Velika lepota. Zanimanje je zares veliko," ponosno doda.

Od neuspelega poskusa do svetovne slave

Projekt Hiše za en evro so prvič zagnali v kraju Gangi na Siciliji pred dvanajstimi leti, a neuspešno. Župan je skušal prodati zapuščene hiše, ki so bile v slabem stanju, prvi dve leti so si prizadevali, da bi privabili kakega kupca, potem pa so na zamisel pozabili.

"Mene je ta ideja že takrat zelo pritegnila in sem ji sledil," se spominja Berto in nadaljuje: "Tako se je moje zanimanje počasi spremenilo v moj poklic – zdaj se ukvarjam le še s tem." Pojasni, da je njegova spletna stran zelo obiskana, nanjo prihajajo ljudje z vsega sveta. Tistim, ki jih zanima nakup cenovno ugodnih nepremičnin v Italiji, pa tudi svetuje in jih spremlja na ogledih.

Skriti stroški

Kljub mamljivi ceni pa te hiše stanejo precej več. Posamezni kraji postavljajo svoje pogoje, načeloma pa mora nov lastnik, ki je svojo nepremičnino dobil v last za kovanec, v enem letu pridobiti načrte za obnovo stavbe in plačati notarja ter davke za registracijo hiše na svoje ime. Poleg tega mora v nekaterih krajih začeti obnovo najpozneje dva meseca po tem, ko pridobi vsa dovoljenja, občini pa mora plačati 5000 evrov, ki mu jih ta vrne, ko je stavba dokončno obnovljena.

V nekaterih občinah mora investitor v obnovo vložiti določeno vsoto, nekateri župani pa si tako želijo novih prebivalcev, da jim ob vselitvi v njihov kraj primaknejo zajeten kupček denarja. Bivanje v stavbi sicer večinoma ni pogoj za njen nakup, a v mnoge italijanske vasi in mesteca z ostarelim prebivalstvom se zgrinjajo ljudje z vsega sveta.

Resnična cena precej višja

Projekt se je zaradi pandemije covida-19 sicer ustavil, saj tujci ne morejo na oglede zgradb, mnoge hiše, ki se prodajajo za vsoto, nižjo cene skodelice kave, so tako še vedno na voljo.

A te stavbe v resnici še zdaleč ne stanejo samo toliko. Kljub ugodni ceni nakupa se morajo kupci spoprijeti s stroški, ki lahko investitorja pri obnovi starih stavb presenetijo. Mnoge hiše, ki jih ponujajo, so dotrajane in štejejo tudi do 150 let. Stavbe v kamnitih ulicah so pogosto ozke in imajo nepraktične tlorise, dostop do njih pa je zahteven.

"Vseh hiš ne prodamo za en evro, ampak precej več. Včasih je zanimanja veliko in pripravimo dražbo, kjer cene poskočijo tudi na 25.000 evrov," pripoveduje sogovornik.

Za tujce sta zahtevni tudi zapletena italijanska birokracija in zakonodaja, ki se nanaša na obnovo starejših stavb. Zaradi vse večjega propadanja starejših nepremičnin pa ponuja Italija investitorjem precej ugodnosti. Posamezniku, ki se loti tega izziva, lahko po zakonu iz leta 2019 povrnejo do 50 odstotkov sredstev, ki jih je za to vložil, novi zakon, ki so ga sprejeli pred nekaj meseci, pa državi nalaga, da povrne 110 odstotkov vložka za energijsko sanacijo stavb.

"Ponujati hiše za en evro ni dovolj"

Italija skuša pospešiti preseljevanje ljudi v vasi tudi na druge načine. Toskanska vas Gerfalco daje prišlekom brezplačno na voljo zemljo za obdelovanje in jih ponuja hiše po 30.000 evrov. Drugi kraji ponujajo na primer subvencije za družine, ki se preselijo v vaško okolje, posamezne občine pa s prispevki omogočajo, da znašajo najemnine za ljudi, ki živijo po vaseh, le okrog 100 evrov.

"Ponujati hiše za en evro ni dovolj," je za MMC povedal novinar in pisatelj Antonio Gaudo, ki raziskuje to področje. Italijanske vasi so pomembna dediščina, meni, ki pa je država ne zna ceniti.

"Programa ne bi smeli prepustiti dobri volji posameznikov in majhnih krajevnih uprav," poudari sogovornik in doda, da občine nimajo dovolj sredstev, da bi se lotile obnovitvenih del.

"Pri tem ne bi smeli računati na tistih nekaj turistov, ki so se zaljubili v Italijo, ali na ljudi, ki se pri določeni starosti odločijo, da bodo spremenili svoje življenje in se preselili v majhno vas v Italiji. Potrebovali bi velikopoteznejši projekt, ki bi ga pripravila in udejanjila italijansko vlada," sklene Gaudo.