To so besede izpod tipkovnice Aleša Permeta, slovenskega prostovoljca, ki se je za štiri tedne odpravil na Haiti, da bi tam pomagal domačinom, ki so v strahotnem potresu, ki je državo prizadel 12. januarja, ostali brez vsega. V pogovoru za MMC je opisal, kako poteka dan prostovoljcev v porušeni državi, kako se pripravljajo na deževno sezono in kako Haitijci prenašajo to strašansko katastrofo, ki jih je prizadela.

Kako ste kot prostovoljec pravzaprav prišli na Haiti, koliko časa boste tam preživeli in kaj počnete?
Za pot na Haiti sem se odločil v bistvu zelo na hitro, po gledanju poročil. Želel sem si prispevati, pomagati ljudem, narediti nekaj za druge, da besede in ideje, ki so del mojega življenja in kar sem, spremenim v dejanja. Poleg tega pa sem si po skoraj desetletni karieri v vidnem slovenskem podjetju zaželel malo “pavzirati”. Pot na Haiti je bila logična in prava odločitev za spremembo, spremembo okolja, hkrati pa ponuja tudi drugačen pogled na svet, daje drugačno prespektivo na življenje. Na Haitiju bom vsega skupaj štiri tedne, od katerih mi ostaja le še eden. V prvem delu smo večino časa porabili za nakup potrebne opreme, logistiko, ter pot iz Santa Dominga na Haiti, kjer smo 13. februarja vzpostavili center in kuhinjo, ter nekaj ključnih povezav z lokalnimi in svetovnimi organizacijami.

Kako poteka vsakdan prostovoljca na Haitiju?
Dan je precej intenziven. Vstati je treba zelo zgodaj, praviloma malo po tretji uri, in sicer iz dveh razlogov. Vso hrano, ki jo pripravimo, je treba začeti deliti malo po dvanajsti uri, drugi razlog pa je vročina. Zelo težko je kuhati na soncu v vročini, ki pogosto presega 30 stopinj, ob visoki vlagi zraven vročega plinskega kuhalnika. Vstanemo tako nekaj po tretji uri, kuhati začnemo včasih že malo pred četrto uro zjutraj. Enolončnico pripravljamo najprej, saj se kuha najdlje, riž pa pripravimo nazadnje. Priznati moram, da je nekaj popolnoma drugega kuhati riž za skoraj 4.000 ljudi, kot pa za dve, tri osebe. Vse imamo skuhano in pomito ter pripravljeno za distribucijo do devete ure zjutraj, ko si privoščimo zajtrk in nekaj ur počitka pred distribucijo, ki poteka od 12. pa tja do15. ure, ko se vrnemo nazaj v bazo.

Vsaj trikrat tedensko odidem iz našega centra med 9. in 10. uro na sestanke in usklajevanja z Združenimi narodi in njihovimi partnerji v logistično bazo, ki je v varovanem območju mednarodnega haitijskega letališča, iz katerega se bodisi vrnem in pridružim distribuciji bodisi ostanem na sestankih do popoldanskih ur. Medtem ko ena skupina prostovoljcev deli pripravljeno hrano, druga skupina pripravlja zelenjavo za naslednji dan. Želimo namreč, da imamo do pete ure zvečer vse pripravljeno in pomito za naslednji delovni dan.

Po vrnitvi iz zbirnih taborišč, kjer smo podelili hrano, si privoščimo kosilo, ki je po navadi kar ista hrana, ki smo jo skuhali za šotorišča, z malo dodatki, npr. sadje in morda kakšen priboljšek. Na ta način tudi vidimo, kako kakovostno hrano smo kuhali, in če je ta hrana dobra za tisoče ljudi, zakaj ne bi bila dobra za nas? Po peti uri zvečer, ko končamo dejavnostmi, je čas za pranje perila, urejanje osebnih stvari, počitek. Nekateri izmed nas do poznih večernih ur delamo še na pisarniških zadevah, sestankujemo, poročamo in planiramo dejavnosti za naslednje dni. K počitku tako ležemo okoli 10. ali 11. ure zvečer. Nedelja je nas prost dan, saj se veliko Haitijcev udeležuje cerkvenih programov, kjer dobijo tudi hrano, nam pa se prileže kakšen dan počitka po sicer napornem tednu. Nedeljo vsekakor izkoristimo bodisi za nakupe, druženje, polnjenje baterij, zabavo ...

Kakšno je zdaj življenje na Haitiju? Kako živijo ljudje, se je država že postavila na noge, kako poteka obnova? Kdaj bo po vašem mnenju lahko država znova začela delovati popolnoma normalno?
Že ob prihodu na Haiti se se spraševal, ali je ta država pred potresom sploh delovala normalo ali ne? In kaj to normalno sploh je? Tudi na območjih, ki jih potres ni prizadel, je veliko revščine, preprosto življenje, nesnage. V nasprotju s preostalim delom države so prebivalci Port-au-Princea ostali brez strehe nad glavo. Haiti se še mnogo let ne bo postavil na noge, obnova pa se še ni začela. Ulice so še vedno polne ruševin, železja in betona. Kdaj bodo začeli odvažati na tisoče ton ruševin in kam, še nihče ne ve. Sestavili pa so prioritetno listo 33 ulic, iz katerih bodo ruševine odpeljali najprej.

Potres na Haitiju je povzročil največjo humanitarno katastrofo v zgodovini, umrlo je več kot 230.000 ljudi, številni so ostali brez strehe nad glavo in prebivajo v šotorskih naseljih. Zdaj se državi približuje še deževna sezona. Kaj to pomeni za porušeno državo in kakšne nevarnosti prinaša?
Po zadnjih podatkih je življenje izgubilo 222.570 ljudi. Glede na razmere, v katerih prebivajo preživeli, vidimo predvsem dve nevarnosti. Prva je zelo očitna, izbruh bolezni in epidemij. Vsako leto v času deževne sezone pride do izbruha trebušnega tifusa. Glede na to, da ljudje zdaj živijo zelo blizu drug drugega in brez potrebne infrastrukture za odpadne vode in odpadke na splošno, pa lahko pride do epidemije neslutenih razsežnosti, kakor tudi do kolere in izbruha malarije. Poleg tega pa obstaja tudi velika nevarnost izbruha nezadovoljstva in nemirov med ljudmi. Prebivajo namreč v neznosnih razmerah, nekateri na cesti, ki bi jih neprestano deževje še poslabšalo. Predstavljajte si, da se vsak dan zbudite v mokrem šotoru, s premočeno obleko, zunaj blato, polno smeti in bolni ljudje okoli vas. Odgovorni za varnost na območju Port-au-Princea so presenečeni, da do nemirov še ni prišlo. Ljudje so katastrofo, ki jih je doletela, neverjetno mirno sprejeli, kaj pa bo prinesla deževna sezona, si nihče ne upa napovedati.

Svetovni mediji poročajo o grozljivih sanitarnih razmerah na Haitiju in o strahu pred izbruhom smrtonosnih bolezni. Je to res in kakšno je dejansko življenje Haitijcev v šotorskih naseljih mesec in pol po rušilnem potresu?
Precej sotorišč je zasilnih in so nastala popolnoma spontano. Po podatkih, ki jih prejemamo od OCHA (Office for the Coordination of Humanitarian Affairs - Urad za koordinacijo humanitarnih zadev), je razseljenih 1,3 milijona ljudi na območju Port-au-Princea, medtem ko je 604.215 ljudi zapustilo mesto. Po podatkih je materiale za zasilna prebivališča prejelo 523.000 ljudi oziroma 40 odstotkov vseh potrebnih zmogljivosti. Od tega je bilo podeljenih 160.201 ponjav za gradnjo zasilnih prebivališč in 24.500 šotorov (šotor je za pet oseb). Drugi si gradijo zasilna prebivališča kar sami. Za gradnjo uporabijo, kar najdejo. Nekaj lesa, kosov tkanine ali polivinila in si zgradijo “šotor”. Videl pa sem tudi že zvarjene konstrukcije, ki jih domačini prekrijejo s polivinilom in drugimi sintetičnimi vodoodbojnimi prekrivali in upajo na najboljše.

Nevarnost izbruha smrtonosnih bolezni je precej velika zaradi gostote poseljenosti v takih sotoriščih, kakor tudi sanitarna neurejenost, ki se bo z dežjem samo se poslabšala. Ne smemo pozabiti, da mesto Port-au-Prince tudi v svojih najboljših časih ni bilo sposobno primerno poskrbeti za raznovrstne odpadke, ki so jih sproducirali milijoni ljudi. Zaradi potresa te infrastrukture praktično ni več.

Kakšno je razpoloženje med ljudmi na Haitiju? So obupani ali skušajo najti pozitivne stvari v porušenem življenju? Kakšen je njihov odnos do vas prostovoljcev? Kakšen odnos pa imajo do Američanov - jih imajo za odrešenike ali vsiljivce?
Haitijci so neverjetno pozitivno prenesli katastrofo. Nemira nisem videl nobenega niti nisem zanj slišal. Do nas prostovoljcev so zelo prijazni. Veseli so, da smo tu in veseli so naše pomoči. Veliko si jih želi zaposlitve. Ko vidijo belo kožo (pravijo nam “blanc”, v kreolščini), pristopijo k tebi in te prosijo za službo, da jih odpelješ sabo. Najbolj me presenečajo otroci, sirote, ki so bodisi starše izgubili zdaj ali pa so jih izgubili že prej. Še vedno so nasmejani, radostni in razposajeni. Ko gledam njih, mi dajejo upanje, pa ne samo za Haiti, ampak za življenje na sploh. Res neverjetno, koliko upanja je v njih, koliko pozitivnega. Neverjetno.

Američane Haitijci vidijo predvsem kot vsiljivce, ki hočejo prevzeti državo. Ameriška vojska je povsod, prisotna na vseh sestankih. Haitijci pravijo, da že zdaj prihaja do “verbalnih spopadov” in merjenja moči med ameriško vojsko in Združenimi narodi. Američane vidijo kot nekoga, ki hoče izkoristiti situacijo, morda zaradi strateške lokacije Haitija, bližine Kube ali pa bližine Latinske Amerike, poti droge.

Haiti velja za državo otrok, saj je skoraj polovica populacije mlajša od 18 let. Kako je poskrbljeno za otroke, ki so v potresu izgubili starše ter ostali brez vsega?
Na Haitiju je mnogo sirotišnic. Žal tudi takih, ki se z sirotami okoriščajo in jih prodajajo. Slišal sem že tudi za zgodbe, kako starši pripeljejo svojega otroka v sirotišnico in rečejo, da bodo svojega otroka za nekaj tisoč dolarjev prodali v spolno suženjstvo. Sirotišnici ponudijo, da lahko otroka od njih odkupijo oni. Na drugi strani pa otroke naprej "prodaja" sirotišnica zainteresiranim staršem. Poudarjam pa, da niso vsi starši taki, in veliko je takih, ki so v resnični stiski in bi radi čim bolje poskrbeli za svoje otroke in zanje želijo le najboljše. Otroci, če le lahko, ostajajo v svojem družinskem krogu. Tisti, ki so ostali brez vseh, ali pa družina za njih ne more poskrbeti, pa končajo v sirotišnicah, ki jih sponzorirajo različne nevladne organizacije in verske skupnosti.

Po potresu je ogromno ljudi zapustilo državo. Se begunci že vračajo nazaj, saj lahko beremo, da jih oblasti pozivajo, naj se vrnejo, in kam se bodo vrnili?
Za zdaj ne kaže, da bi se begunci vračali, je pa opaziti vedno krajše vrste pred ameriškim veleposlaništvom. Pred tedni je bila vrsta dolga kilometre, zdaj pa je le nekaj deset metrov. OCHA in ZN imata že priravljene načrte, kako ljudi zaposliti, da bodo kreativni in hkrati ne bodo razvili odvisnosti od mednarodne pomoči. Vsi namreč razmišljamo o programih, ki bi ljudi aktivirali, da opravljajo koristno delo, namesto da so v begunskih taboriščih in čakajo na pomoč v obliki hrane, potrebščin in zavetja. S projekti, ki naj bi jih izvajali, naj bi ravno ti isti ljudje ponovno zgradili mesto. Trenutno pa se nimajo kam vrniti. Oblasti pozivajo begunce, naj se vrnejo, saj bodo sicer preveč obremenili že tako revna ruralna območja države, kamor so se umaknili.

Po potresu se je mednarodna skupnost organizirala in na Haiti pošiljala pomoč, po vsem svetu so potekala organizirana zbiranja pomoči. Glede na to, da ste na terenu, ali nam lahko poveste, ali je ta pomoč prišla v prave roke in ali je olajšala življenje ljudem na Haitiju?
Nekaj pomoči je prišlo v prave roke, brez dvoma, nekaj pomoči pa se tudi pojavlja na črnem trgu. S tako imenovanim "blanket feedingom" vsi ljudje na Haitiju dobijo 25 kg riža, sol, olje in fižol. Precej te hrane se pojavi na črnem trgu in se preprodaja. Tako smo mi na primer kupovali taisti riž za taiste ljudi, ki je bil prej distribuiran kot humanitarna pomoč. To je smešno! Pri deljenju surovin, takšnih in drugačnih pogosto prihaja tudi do nasilja, prerivanja, zato je varovanje zelo pomembno. Predstavljajte si, da bi sredi Ljubljane začeli deliti zastonj riž, krompir, sladkor, sol ali šotore. Prepričan sem, da bi se ljudje začeli prerivati in grebsti, pa čeprav ne bi bilo naravne katastrofe. Podobno oziroma še huje je v takih primerih tu.

Zaradi takih in drugačnih zlorab pomoči, predvsem v obliki hrane, so Združeni narodi organizirali posebno sekcijo za varnost, ki naj bi to preprečevala. Ravno zaradi takih zlorab naša organizacija Food For Life Global – Hrana za življenje, pripravlja tople obroke, saj se s tem izognemo črnemu trgu in varnostnim potrebam pri deljenju hrane. Vsak prinese svojo posodo za hrano, kamor mu mi damo pripravljen obrok. Pri deljenju hrane tudi sicer ne opažamo nobenih izgredov, ljudje so mirni, veseli, sami se postavijo v vrsto, brez prerivanja, brez evforije. Hrano delimo brez spremstva, brez varnostnikov, brez policije, lahko tudi sredi ulice. Ljudje so veseli, mirni, in hvaležni! To lahko vidite tudi na naši spletni strani www.ffl.si/ med novicami Haitija in reportažo.

Ste na Haitiju morda srečali še kakšnega Slovenca oz. vas je prostovoljcev iz Slovenije več? Ste morda opazili tudi kakšnega od šotorov, ki jih je Slovenija poslala v državo takoj po potresu?
Slovenskih šotorov žal nisem opazil. Predvsem iščemo taka begunska taborišča, za katera nihče ne skrbi, ki pogosto tudi nimajo šotorov, ampak so improvizirana. Ti ljudje najbolj potrebujejo našo pomoč. Z mano na Haitiju je tudi Uroš Colja, ki se je pridružil nedavno, 24. februarja. Tu bo ostal predvidoma pet tednov. Sicer smo tu zelo pisana druščina entuziastov iz Južne Afrike, Kanade, Združenih držav Amerike, Škotske, Madžarske in Velike Britanije.

Ste kot prostovoljec v preteklosti že pomagal tudi kje drugje? Lahko primerjate tamkajšnje razmere z razmerami na Haitiju?
Kot prostovoljec sem že deloval med študijem, saj smo s prijatelji takrat osnovali društvo Hrana za življenje ter obiskovali domove za ostarele in zapore, pozabljene ljudi. Ampak to je bila drugačne vrste pomoč. Na taki odpravi pa osebno še nisem bil, drugi, ki so bili na podobnih odpravah, recimo na Šrilanki po cunamiju, pa pravijo, da je tu absolutno več birokracije, da se vse odvija počasneje in se je precej težje kar koli dogovoriti.