Pred 60. leti je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela enega najpomembnejših dokumentov, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je postal temelj mednarodnega prava na področju človekovih pravic. Deklaracijo so napisali z zavestjo, da se nikakor ne sme ponoviti morija iz druge svetovne vojne, a kljub (večjim ali manjšim) prizadevanjem mednarodne skupnosti kršitev človekovih pravic ostaja praksa sodobnega sveta, ki si vse prepogosto zatiska oči pred grozotami. O človekovih pravicah in njihovih kršitvah smo se pogovarjali z direktorico slovenskega Amnesty International Natašo Posel.

Deklaracijo o človekovih pravicah je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov pred 60 leti. Kakšne so bile razmere na področju spoštovanja pravic človeka in državljana takrat in danes?
V šestih desetletjih so bili doseženi številni uspehi na področju človekovih pravic: danes so človekove pravice zavarovane s številnimi mednarodnimi pogodbami in zakoni na nacionalni ravni, priznale so se pravice žensk in otrok, vzpostavljeno je Mednarodno kazensko sodišče in s tem pregon vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost na mednarodnih tribunalih in nekaterih nacionalnih sodiščih, imamo urad visokega komisarja za človekove pravice v okviru Združenih narodov, v nekaterih državah pa nacionalne komisije za človekove pravice. Smrtno kazen so odpravili v več kot dveh tretjinah držav sveta, pripravlja se konvencija za nadzor orožja, ustanovila pa se je močna podpora civilne družbe človekovim pravicam, vključno s svetovno mrežo zagovornikov človekovih pravic in organizacij za človekove pravice.

Opozarjamo pa na razhajanja med vzpostavljenimi standardi, pravnimi zavezami države in dejanskimi praksami držav in danes smo priča številnim kršitvam, nekatere izmed njih so nadaljevanje tistih, ki so se dogajale v zadnjih šestih desetletjih. Po eni strani spremljamo kršitve zaradi praks, ki so zakoreninjene v kulturah ali tradicijah številnih držav, kot na primer nasilje nad ženskami, po drugi strani pa države kršijo najosnovnejša načela človekovih pravic, ki so ji te države same še pred nekaj leti goreče zagovarjale - kot na primer prepoved mučenja ali pravica do sodnega preverjanja zakonitosti odvzema prostosti, kar ameriška administracija izvaja v Guantanamu in drugih (tajnih) lokacijah za pridržanje. Sicer smo priča tudi nadaljevanjem nekaznovanih napadov vlad in oboroženih skupin na civiliste, zatiranju disidentov ter napadom na novinarje in aktiviste. Pomanjkljiva je zaščita beguncev, iskalcev azila in migrantov, zanikane so ekonomske in socialne pravice, podjetja pa se izogibajo odgovornosti za kršitve človekovih pravic.

60 let po sprejetju deklaracije se po vsem svetu še vedno dogajajo grozodejstva in so kršene najosnovnejše človekove pravice. Kje je temeljna napaka? Ni dovolj politične volje, da bi zagotovili varovanje človekovih pravic, ali so težave kje drugje? Kako se lahko države "prisili", da bi začele spoštovati človekove pravice?
Čeprav imamo danes številna telesa Združenih narodov in mednarodna sodišča (Evropsko sodišče za človekove pravice, Meddržavno sodišče, Mednarodno kazensko sodišče …), se kršitve človekovih pravic še vedno nadaljujejo. To nam da vedeti, da zgolj standardi in pravni mehanizmi niso dovolj za uresničevanje pravic. Nujno je, da ljudje svoje pravice poznamo, da jih znamo tudi braniti. Države je treba neprestano opazovati in opozarjati na njihove dolžnosti in tako zagotavljati, da se politična volja vzpostavi tam, kjer je ni. Poleg nevladnih organizacij sta potrebni volja in zavzetost, lahko rečemo aktivizem posameznikov, ki so pripravljeni dvigniti svoj glas. Amnesty International je uspešen ravno zaradi tega, ker govori v imenu 2,2 milijona članov in podpornikov, ki so tisti, ki s svojimi pismi in drugimi akcijami ustvarjajo mednarodni pritisk na oblasti.

Kako bi morali po vašem mnenju bolj izobraževati ljudi, da bi vsi živeli v skladu z geslom "Vse pravice za vse" in "Dostojanstvo in pravica za vse"?
Amnesty International tako na mednarodni ravni kot v Sloveniji vseskozi intenzivno dela na področju učenja človekovih pravic. Izvajamo tudi konkretne delavnice, preko 100 na leto, predvsem pa izobražujemo učitelje in jih oskrbujemo z gradivi, ki jim pomagajo nasloviti teme človekovih pravic v razredih in pri drugem delu z mladimi. Načrtno vključevanje tem človekovih pravic v izobraževalnem sistemu je ključno in nujno, ni pa zadostno. Poleg izobraževanja je nujno tudi, da oblasti dajejo sporočilo, da je varstvo človekovih pravic dejansko temeljna naloga države in s svojim zgledom mora poskrbeti, da ljudje diskriminacijskega ravnanja, nekaznovanosti za kršitve in podobno ne bodo sprejeli za nekaj dopustnega in sprejemljivega.

Kakšna je vloga nevladnih organizacij pri razvoju človekovih pravic? Kako vi konkretno spodbujate promocijo človekovih pravic? Kako slovenski Amnesty sodeluje s sorodnimi organizacijami drugod po svetu?
Nevladne organizacije s(m)o pomembno prispevale k razvoju mednarodnih mehanizmov za varstvo človekovih pravic. K sprejetju konvencije proti mučenju, vzpostavitvi Mednarodnega kazenskega sodišča ali k pripravam na konvencijo za nadzor orožja so pomembno prispevale dejavnosti nevladnih organizacij, tudi Amnesty International. Podobno je z drugimi spremembami, ki so se jih lotile države: odprave smrtne kazni, spremembe državnih zakonodaj, ukrepanje v primerih posameznikov. Tudi o takšnih spremembah je treba informirati in mobilizirati javnost, da državam pokaže svojo skrb in svoj interes, da država ukrepa. Amnesty na številnih področjih dela v partnerstvu z drugimi organizacijami in izvaja skupne akcije skozi javne dogodke, zbiranje množičnih peticij kakor tudi preko lobističnih sestankov s posameznimi državami ali v okviru ZN.

Ob tem pomembnem jubileju slovenski Amnesty zaznamuje 20. obletnico delovanja. Kako ocenjujete svoje delo v tem času, kaj se dosegli, s čim se lahko pohvalite?
V teh 20 letih je del naših prizadevanj v vsakem uspehu Amnesty International na mednarodni ravni; bili smo del mednarodnega gibanja, ki je doseglo sprejetje statuta mednarodnega kazenskega sodišča, doseglo odpravo smrtne kazni v dveh tretjinah držav po svetu, spreminjalo kulturo nasilja nad ženskami in predvsem - bili smo del gibanja, ki je doseglo izpustitev številnih zapornikov vesti, oprostitev obsojenih na smrt in dostojanstvo tisočim drugim. Tudi v Sloveniji smo pozornost javnosti in odločevalcev pomembno usmerjali na zaščito beguncev iz BiH-a in pozneje beguncev iz drugih držav, na kršitve človekovih pravic izbrisanih, na izključenost romskih otrok iz izobraževalnega sistema, na nadzor nad delom policije. Pomembno smo prispevali k bolj neodvisnemu pritožbenemu postopku zoper delo policije, naš prispevek vidimo tudi v odločitvi MNZ-ja v preteklem tednu, da ustavi vse dejavnosti, ki so vodile v uvajanje elektroparalizatorjev v policijske enote.

Tudi ali predvsem smo pa bili tisti, ki smo s spodbujanjem mednarodnega pritiska gojili tudi mednarodno solidarnost in predajali sporočilo, da kršitev kjer koli po svetu pomeni, da tudi mi nismo varni. In da se za soljudi lahko in moramo zavzeti.

Koliko podpisov v podporo deklaraciji o človekovih pravicah ste že zbrali pri Amnestyju?
Zbrali smo čez 900 podpisov, ki jih bomo predali pobudi Eldersov – Nelsona Mandele in drugih svetovnih starešin, ki so se posvetili celoletni kampanji v podporo Splošni deklaraciji človekovih pravic.

Brina Tomovič
brina.tomovic@rtvslo.si