Ideja je bila preprosta – prostovoljce, ki so upali, da bodo zaslužili nekaj denarja, razdeliš v dva dela, eni skupini poveš, da so zaporniki, drugi, da so pazniki, jih zapreš v navidezen zapor in opazuješ, kaj se bo zgodilo. Eksperiment naj bi trajal dva tedna, a se je nenadoma končal le po šestih dneh z nizom psihičnih zlomov, izbruhov sadizma in gladovno stavko, je poročal BBC.

"Prvi dan, ko so prišli, je bil tam mali zapor v kleti z lažnimi vrati celice, drugi dan pa je bil tam pravi zapor, ustvarjen v glavah vsakega zapornika, vsakega paznika in tudi osebja," se spominja Philip Zimbardo, psiholog, ki je vodi poskus. Prostovoljci so odgovoril na oglas v tamkajšnjem časopisu in so jih tako fizično kot psihično preizkušali, da bi pri poskusu sodelovali le najmočnejši.

Hitro "padli" v vloge
Skupina, ki ji je bila dodeljena vloga stražarjev, je imela težave pri igranju svojih vlog, zato je Zimbardo najprej mislil, da bodo morali poskus opustiti, a so se njegove skrbi hitro pomirile.

"Po prvem dnevu sem opazil, da se nič ne dogaja. Bilo je malce dolgočasno, zato sem se odločil, da bom prevzel vlogo zelo krutega paznika," je povedal Dave Eshleman, eden izmed paznikov, ki so prevzeli vodilno vlogo. Hkrati so se zaporniki, ki so jih klicali le po njihovih številkah in z njimi trdo ravnali, uprli in se zabarikadirali v svoje celice. Stražarji so to videli kot izziv, razbili demonstracije in začeli uveljavljati svojo voljo.

Sprememba dinamike
"Nenadoma se je celotna dinamika spremenila, saj so verjeli, da imajo opravka z nevarnimi zaporniki. Na tej točki ni šlo več za eksperiment," je dejal Zimbardo. Zapornike so začeli slačiti do golega, jim čez glavo dajali vrečke, jih silili v delanje trebušnjakov in jih poniževali. "Stvari so hitro ušle izpod nadzora," se štiri desetletja pozneje spominja Eshleman. "Iskal sem meje – na kateri točki me bodo ustavili in rekli "Ne, to je samo poskus, in imam dovolj," ampak mislim, da nisem nikoli dosegel te točke," pravi.

Tudi glavni raziskovalec je izgubil nadzor in ga je poskus potegnil vase. "Poskus je bil prava stvar, narobe je bilo to, da ga po drugem dnevu nismo prekinili," meni. Poskus je končalo njegovo dekle, ki je bilo šokirano nad dogajanjem v kleti in ga je obtožilo krutosti, kar ga je streznilo.

Klasičen dokaz moči položajev
Na poskus so opozorili izgredi v ameriških zaporih, tako da je dramatičen konec poskusa postal znan ne le v ZDA, temveč po vsem svetu. "Študija je klasičen dokaz moči položajev in sistemov, ki premagajo dobre namene udeležencev, ter preoblikovanja navadnih, normalnih mladih moških v sadistične paznike in tega, da se tisti, ki igrajo zapornike, psihično zlomijo," pravi Zimbardo.

Iz poskusa se je veliko naučil tudi Eshleman, ki je imel vlogo paznika. "Naučil sem se, da sem v določeni situaciji verjetno zmožen početi stvari, ki se jih bom pozneje sramoval," je dejal. "Ko sem videl slike iz Abu Graiba v Iraku, se mi je takoj zdelo znano in takoj sem vedel, da so verjetno le navadni ljudje, in ne črne ovce, kakor jih je skušalo prikazati obrambno ministrstvo," dodaja.