Udar strele je za letala dokaj pogost pojav. Foto: EPA
Udar strele je za letala dokaj pogost pojav. Foto: EPA
Prek strele se izenači električni naboj, ki nastane v oblaku zaradi medsebojnega trenja vodnih kapljic, ki se gibljejo v oblaku zaradi vzgonskih tokov. Na eni strani se nabira pozitivni električni naboj, na drugi negativni. Ko napetost dovolj naraste, se električna naboja izenačita prek strele. Strela vedno ubere najbolj prevodno pot med nabojema. Če se vmes znajde letalo, steče strela prek letala, ker je letalo bolj električno prevodno od zraka. Strela na eni strani vstopi v letalo, teče po aluminijasti oplati in na drugi strani izstopi. Neposredna škoda, ki nastane ob udaru strele v letalo, je na mestu vstopne in izstopne točke. Na tem mestu lahko nastane ožgana površina v velikosti nekaj kvadratnih centimetrih ali pa preluknjan opalata, odvisno od jakosti električnega toka. Te poškodbe za letalo običajno niso nevarne, ker so majhne. Posredna škoda pa lahko nastane na elektronski opremi (sistemi in instrumenti), ker je izpostavljena velikemu tokovnemu šoku, podobno kot pri udaru strele v stavbe. Letala pred strelo ne moremo zaščititi, lahko samo omilimo posledice udara. Zaradi tega morajo biti vsi deli letala med seboj galvansko povezani, da ima električni tok izdelano pot med vstopnim in izstopnim mestom strele. Če deli ne bi bili galvansko povezani, potem bi si električni tok sam iskal pot skozi letalo in bi lahko naredil več škode ter ogrožal potnike in posadko letala. Udar strele tako ni nevaren za potnike in posadko, ker električni tok vedno steče prek kovinske oplate. Strela običajno vstopi v letalo v sprednjem delu trupa ali na koncu krila, izstopi pa na zadnjem robu krila ali repu. Vsakega udara strele posadka ne opazi. Najboljša zaščita pred udarom strele pa je seveda izogibanje nevihtam.

z oddelka za letalstvo na ljubljanski fakulteti za strojništvo.

Ob spremljanju dogajanja glede Air Franceovega letala se pojavljajo številna vprašanja o letalih in radarjih. Mi smo nekaj vprašanj zastavili strokovnjaku na ljubljanski fakulteti. Kot pravi Kosel, je udar strele v letalo kar pogost pojav, povprečno vsako potniško letalo
doživi en udar strele na leto.

Ali je območje nad Atlantikom za letala resnično tako zelo nevarno, kot se govori?
Območje nad Atlantskim oceanom v splošnem ni nevarno, vsak dan ga prečka vsaj 100 letal. So pa v tropskem pasu od aprila do oktobra bolj pogoste nevihte.


Je mogoče, da je letalo strmoglavilo potem, ko je vanj udarila strela? Beremo lahko namreč, da naj bi bila vsa novejša letala odporna proti strelam in da tovrsten incident ne bi smel vplivati na nadaljnjo pot letala.
Verjetnost, da bi strela strmoglavila letalo, je zelo majhna. Lahko pa se seveda to zgodi, če se v istem trenutku združi več negativnih dejavnikov. Strela se sproža v bližini nevihtnih oblakov, kjer lahko pihajo močni vetrovi s hitrostjo 100 km/h ali več in nastajajo močna navpična gibanja zraka s hitrostjo več 10 m/s , vse skupaj pa spremljajo močne padavine, lahko tudi toča. Tako letalu pretijo tri nevarnosti, strela, toča in močni vetrovi, ki lahko zlomijo letalo. Zato se piloti izogibaju letenju skozi nevihtne oblake. Vsako letalo je opremljeno z vremenskim radarjem, s katerim piloti zaznajo nevihtna jedra, da se jim lahko izognejo.

Obstaja še kakšna možnost za preživetje potnikov? Bodo reševalci lahko našli črno skrinjico, ki bi pojasnila, kaj se je dogajalo med letom?
Kot vidimo, preživelih žal ne bo. Do zdaj znani podatki kažejo na to, da je prišlo do loma letala v zraku, zato je letalo strmoglavilo. Na kraju strmoglavljenja letala je morje globoko več kot 3.000m, zato je iskanje črne skrinjice zelo oteženo. Obstaja velika verjetnost, da je ne bodo našli.

B. T.

Prek strele se izenači električni naboj, ki nastane v oblaku zaradi medsebojnega trenja vodnih kapljic, ki se gibljejo v oblaku zaradi vzgonskih tokov. Na eni strani se nabira pozitivni električni naboj, na drugi negativni. Ko napetost dovolj naraste, se električna naboja izenačita prek strele. Strela vedno ubere najbolj prevodno pot med nabojema. Če se vmes znajde letalo, steče strela prek letala, ker je letalo bolj električno prevodno od zraka. Strela na eni strani vstopi v letalo, teče po aluminijasti oplati in na drugi strani izstopi. Neposredna škoda, ki nastane ob udaru strele v letalo, je na mestu vstopne in izstopne točke. Na tem mestu lahko nastane ožgana površina v velikosti nekaj kvadratnih centimetrih ali pa preluknjan opalata, odvisno od jakosti električnega toka. Te poškodbe za letalo običajno niso nevarne, ker so majhne. Posredna škoda pa lahko nastane na elektronski opremi (sistemi in instrumenti), ker je izpostavljena velikemu tokovnemu šoku, podobno kot pri udaru strele v stavbe. Letala pred strelo ne moremo zaščititi, lahko samo omilimo posledice udara. Zaradi tega morajo biti vsi deli letala med seboj galvansko povezani, da ima električni tok izdelano pot med vstopnim in izstopnim mestom strele. Če deli ne bi bili galvansko povezani, potem bi si električni tok sam iskal pot skozi letalo in bi lahko naredil več škode ter ogrožal potnike in posadko letala. Udar strele tako ni nevaren za potnike in posadko, ker električni tok vedno steče prek kovinske oplate. Strela običajno vstopi v letalo v sprednjem delu trupa ali na koncu krila, izstopi pa na zadnjem robu krila ali repu. Vsakega udara strele posadka ne opazi. Najboljša zaščita pred udarom strele pa je seveda izogibanje nevihtam.