a povabilo slovenskega predsednika Boruta Pahorja bo Slovenijo jutri obiskal predsednik Turčije Recep Tayyip Erdoğan, ki si je pridobil kar nekaj kritikov na račun svojih avtokratskih ambicij.

Gre za povratni obisk turškega predsednika, potem ko se je januarja lani na uradnem obisku v Turčiji mudil slovenski predsednik Pahor. Tedaj je bil sicer predsednik Turčije še Abdullah Gül, Erdogan pa je bil premier – za predsednika je bil izvoljen avgusta lani.

Erdoğan je Slovenijo kot premier že obiskal maja 2012 in tudi sicer so stiki med državama na najvišji politični ravni razmeroma pogosti. Turčija je zaradi strme gospodarske rasti eno prednostnih področij internacionalizacije slovenskega gospodarstva, državi pa sta marca 2011 sklenili tudi strateško partnerstvo.

Turčija je že zdaj pomembna gospodarska partnerica Slovenije. V letu 2013 je blagovna menjava med državama znašala okoli 480 milijonov evrov, od januarja do julija lani pa 314 milijonov. V zadnjih letih se je precej povečal predvsem uvoz iz Turčije, slovensko gospodarstvo pa si želi tudi več neposrednih turških naložb.

Kontroverzni voditelj
Erdoğanov obisk v Sloveniji je sicer že ob napovedi nekatere zmotil, češ da gre za "turškega Putina", politika z avtokratskimi težnjami, ki bi si rad podredil vse veje oblasti, in politika, ki želi islamizirati relativno liberalno Turčijo.

61-letni Erdoğan, nekdanji župan Carigrada gruzijskega rodu in ustanovitelj neoislamistične Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), se je na položaj premiera Turčije zavihtel leta 2003 in stolček obdržal vse do lani, ko je avgusta presedlal na predsedniško mesto, potem ko mu je zakonodaja onemogočila vnovično potegovanje za premierski položaj. V desetletju vladanja je Erdogan sicer nedvomno spremenil podobo Turčije ter jo popeljal na pot neprecedenčne gospodarske rasti, razvoja in naglega okrevanja po finančnem zlomu leta 2001. Njegovi podporniki ga zaradi gospodarskih reform in ker je stopil na prste nedotakljivim turškim generalom častijo kot "blagoslov za državo".

Kot premier si je prizadeval za vstop Turčije v EU, za mrežo hitrih vlakov (t. i. projekt Marmaray), za napredno, razvito Turčijo in za omejitev politične moči vojske. Da je Erdoğan dosegel veliko (pa četudi je bil pri tem nemalokrat obtožen korupcije), mu priznavajo celo njegovi največji nasprotniki, ki konservativnemu politiku očitajo predvsem cenzuro medijev in družbenih omrežij, omejitev svobode govora, volilne prevare, pospešeno islamizacijo države, kršitve človekovih pravic in avtokratske prijeme, vse to pa je leta 2013 privedlo do velikih protestov v carigrajskem parku Gezi.

Protesti so bili sprva uperjeni proti urbanističnemu načrtu za dotični park in Carigrad nasploh, ki se v zadnjih letih čedalje bolj razvija, se poziduje in gentrificira, s tem pa izgublja tisto, čemur domačini pravijo "prava duša". Policija je skušala protestnike odstraniti, s tem pa je sprožila pravi plaz množičnih protestov po vsej Turčiji, na katerih je bila tema pozidave zelenega Gezija z modernim nakupovalnim središčem in mošejo še najmanjši problem, ampak je prišla na dan cela vrsta očitkov, uperjenih proti Erdoğanovi vladi, od svobode medijev, izražanja in združevanja, do vladnega poseganja v turško posvetnost in agresivnega vodenja.

Na poti do popolne oblasti?
Kljub temu se je razdvajajoči politik obdržal na oblasti in bil lani še prepričljivo izvoljen za predsednika – na tem mestu ima sicer manj pristojnosti, kot jih je imel kot premier, a naglo je nakazal, da si želi spremeniti ustavo in uvesti predsedniški sistem, ki bi mu dal mnogo večja pooblastila. Erdoğan ne skriva, da bi rad spremenil precej protokolarno vlogo predsednika v izvršno avtoriteto države in postal "dejavnejši" predsednik, udeleženec v vsakodnevni politiki. Opozicija se je vseskozi bala, da bi Erdoğanu zmaga na predsedniških volitvah prinesla podobno popolno oblast kot jo ima Putin v Rusiji (le-ta je s presedanjem s predsedniškega stolčka na premierskega in nazaj na oblasti že od leta 2000) in da bi populistični politik ostal na čelu turške politike še dolga leta.

Da subtilnost pač ni njegov način, je Erdoğan dokazal že v prvih mesecih predsednikovanja, ko je dal zgraditi razkošno predsedniško palačo s tisoč sobami, ki je turške davkoplačevalce stala 490 milijonov evrov, opozicija pa je palačo, 30-krat večjo od Bele hiše, označila za absurdno ekstravaganco. Erdoğan je kupil tudi novo predsedniško letalo airbus A330-200, ki je državo stalo 168 milijonov evrov.

Upor znotraj stranke
Je pa res, da je njegov nalet nepričakovano upočasnila uporna opozicija, ki opozarja, da bi načrtovano Erdoğanovo superpredsednikovanje v Putinovem slogu lahko naredilo konec parlamentarni demokraciji in Turčijo de facto pripeljalo v diktaturo. Predsednik se sicer na kritike požvižga in še naprej pritiska na protestnike in novinarje. Ravno ta teden je dal zaradi razžalitve zapreti dva karikaturista satirične revije Penguen, ker sta si drznila pošaliti se iz Erdoğana in v naslovni karikaturi namigovati, da je gej.

Erdoğan zdaj računa na svoj status in priljubljenost med vernim delavskim razredom in volivci s podeželja, da bodo v veliki večini na volitvah 7. junija podprli njegovo AKP, potem pa bi lahko speljal potrebne ustavne spremembe, ki si jih je zamislil. Verjetno pa ni računal, da se bo kritikom pridružil celo eden od ustanovnih članov AKP-ja, namestnik turškega premierja Bülent Arinç, ki je Erdoğanu v bistvu navrgel, naj neha vtikati svoj nos v vladno kurdsko politiko in kurdski mirovni proces ter se briga za svoje delo. Turški komentatorji so pohiteli razložit, da pri sporu ni šlo za merjenje moči med Erdoğanom in Arinçem, ampak za merjenje moči med predsednikom in vlado.

Trenja med predsednikom in premierom
"Zdi se, da je to ključen problem za tiste, ki spremljajo politični in gospodarski razvoj v Turčiji tako znotraj države kot zunaj nje. Čigave besede bi morali upoštevati, da bi razumeli, kaj Turčija govori – predsednikove ali vladne? Če bi bila predsednik in vlada iz različnih strank, bi to neskladje lahko še razumeli, ampak sta iz iste," piše Murat Yetkin, komentator turškega časnika Hürriyet.

Med Erdoğanom in vlado se kreše tudi zaradi gospodarske politike, vodstva obveščevalne službe in osnutka protikorupcijskega zakona, ki ga je bil premier Ahmet Davutoğlu (ta svojo politično kariero dolguje prav Erdoğanu) prisiljen odložiti potem, ko se je proti njemu izrekel predsednik, ki je bil sam obtožen korupcije in neetičnih povezav z vrsto premožnih poslovnežev. Analitiki sicer napovedujejo, da se bodo napetosti med Erdoğanom in Davutoğlujem v mesecih pred volitvami samo še povečale, še posebej, ker premier ni eksplicitno podprl Erdoğanovih teženj po večjih pooblastilih, ampak namesto tega raje propagira potrebo po novi ustavi, ki bi temeljila na "demokratičnih načelih s poudarkom na svobodi".

Erdoğan sam sicer ostro zavrača, da naj bi njegov novi predsedniški sistem Turčijo vodil v diktaturo, pri čemer je izpostavil vrsto zahodnih držav s podobnim sistemom, med drugim tudi ZDA. "Takoj začnejo govoriti o samodržni državi in diktaturi. Ali v ZDA, Mehiki, Argentini, Braziliji ali Franciji tudi govorijo o diktaturi? Zakaj bi v Turčiji to pomenilo diktaturo, če to za te države ne velja?" se je spraševal Erdoğan na nedavnem gospodarskem srečanju v Ankari. "Zapomnite si: Izvoljeni predsednik, ki bo odgovarjal svojemu ljudstvu za vsako od svojih dejanj, ne more postati diktator ali avtokrat."