ZDA nimajo nobene podlage za njegovo izročitev in tega se zavedajo, zato skušajo na proces, ki je sicer sam po sebi farsa, vplivati s političnimi pritiski, je v oddaji Odmevi, kjer se je z njo pogovarjal Tomaž Bratož, dejala Nina Zidar Klemenčič.

Kaj se dogaja na Švedskem? Najprej jih pogojni izpust ni motil, zdaj jih moti. So tu zadaj močni politični pritiski, zaradi katerih te dni stroke ni?
Verjetno lahko govorimo o zlorabi prava, če v postopku policija ovrže ovadbo, nato to stori še prvi tožilec in šele po posredovanju drugega tožilca steče postopek, ki se dramatično odvija, z mednarodno tiralico, s priprtjem, in ko govorimo o kaznivih dejanjih, o katerih celo domnevne žrtve, ko jih opisujejo, težko prepričljivo izpovedujejo, težko svetovna javnost razume, ali gre res za tako huda kazniva dejanja, ki bi lahko imela za posledico tovrstno dejanje. Ker vse skupaj preveč smrdi po arbitrarnem in samovoljnem odločanju, po zasledovanju drugih interesov, in ne pravih interesov, gre zelo verjetno za zelo tragično zlorabo prava, ki se odvija celotni svetovni javnostmi pred očmi.

Če britansko sodišče ugotovi, da švedska pritožba ne pije vode, kakšen status bo imel Julian Assange v Veliki Britaniji? Je na svobodi in čaka na poziv sodišča?
Julian Assange, če švedska pritožba ne bo zdržala, bo obveljala odločitev sodišča, ki je bila zdaj, da se mu odredi neke vrste hišni pripor, z javljanjem ali nekaj podobnega, in se bo moral podrediti tej odločitvi sodišča, dokler ne bo prišlo do odločitve o tem, ali se ga izroči, kam se ga izroči in tako dalje.

Potem se lahko zgodi nadaljevanka s sojenjem v ZDA?
Če bi ZDA podale kakršno koli utemeljeno zahtevo za izročitev, ampak ZDA še niso nič rekle, saj podlage za kaj takega nimajo in se tega zavedajo, in zato poskušajo s političnimi pritiski vplivati na proces, ki je sam po sebi farsa.

Kako je pri internetnih deliktih? Kdo je storilec, tisti, ki je kriv? Tisti, ki prvi posreduje depešo, ali tisti, ki jo objavi in naredi dostopno vsemu svetu?
Če govorimo, lahko govorimo o izdaji zaupnih dokumentov. To je storil tisti, ki je dokumente pobral iz informacijskega sistema State Departmenta in jih posredoval Assangeu. Assange je v tem primeru neke vrste novinar, kot novinarji Guardiana, New York Timesa, ki so te depeše pregledovali, jih uredniško selekcionirali in objavljali samo tiste, za katere so ocenili, da so primerne, sprejel odgovornost medija oz. novinarja, ali če gremo na področje internetnega prava, je sprejel odgovornost tistega, ki na svoji strani gosti podatke, jih pregleduje in urejuje. Njegova odgovornost je nesporno podana. Tu bi lahko govorili zlasti o civilni odgovornosti, težje pa o kazenski odgovornosti, zato tudi ZDA zoper njega niso ukrepale, ker bodo zelo težko in z zelo veliko "pravne domišljije" našle podlago, na kateri bi lahko zoper njega ukrepale.

Če se preganja Assangea, zakaj se potem ne preganja še pet velikih svetovnih medijev, ki objavljajo te zgodbe in so neposredno vpleteni v razkritje depeš?
Če bi bil Assange sam, če ne bi imel za sabo teh pet glavnih medijev, ki so povzročili svetovno zanimanje za depeše, tovrstne odzivnosti ne bi doživel. Če se preganja Assangea, bi bilo treba preganjati še pet drugih svetovnih medijev. In ker se vsi zavedamo, da je to političen problem, in ker se vsi zavedamo, da bi to vzbudilo velik odziv vseh aktivistov in ljudi na svetu, ki se zavedajo pomena svobode izražanja, so verjetno zato ZDA tako zelo neprefinjeno prefinjene pri preganjanju Assangea.

Kaj pravite na to nenavadno zgodbo o sprva konsenzualnem spolnem odnosu na Švedskem, ki je bil potem malo manj konsenzualen, pa potem gospodični ugotovita, da sta prevarani, gresta na policijo, se pritožita in ga neuspešno iščeta. Na koncu pa policija iz tega naredi velik svetovni primer, ki ga povezujejo z afero WikiLeaks. Sliši se kot limonada najslabše vrste, na kocki pa je usoda človeka, ki je Robin Hood 21. stoletja?
Najprej, posilstvo je resno kaznivo dejanje, in ker je posilstvo resno kaznivo dejanje, je v tem primeru žalostno, da se je s pretirano in pravno zelo verjetno neutemeljeno reakcijo glede na navedbe teh dveh žensk, sprožil primer, ki se v veliko drugih primerih, ko pa bi se moral sprožiti, ne sproži. Kar kaže zgolj na to, da imamo pravice, organe in pristojnosti in da se te pogosto zlorabljajo. To, kar vidimo tukaj, je zloraba prava, ne pa pravilna uporaba prava. Žalostno je, da ves svet razglablja o tem, ali je lahko konsenzualen spolni odnos, ki se na neki točki pozneje ugotovi, da je postal nekonsenzualen, ker tej gospodični očitno nekaj ni pasalo post festum, morda je ni poklical nazaj ali kaj podobnega, preganja na takšen način, z mednarodno tiralico. Če bi to počeli za tovrstna kazniva dejanja, ko gre za hude oblike tovrstnih dejanj, bi lahko razumeli reakcijo, tako pa je očitno, da gre za politične pritiske in za zlorabo prava.

Ampak Švedi kar vztrajajo pri svojem.
Zanimivo, Švedska, ki jo pojmujemo kot zaščitnico človekovih pravic, nam kaže, da so vse države krvave pod kožo in da ko ZDA začnejo izvajati intenziven pritisk, se tudi pravosodja v državah, ki so največje zagovornice človekovih pravic, začnejo obnašati malce drugače. To je lahko skrb vzbujajoče. Ob tem naj dodam še, da če pogledamo ZDA in njihove izjave o pomembnosti internetne svobode, o dostopnosti interneta, Hillary Clinton, Barack Obama, vsi so se izrekali o tem, in če zdaj pogledamo reakcijo ZDA, lahko ugotovimo, da so zelo načelni, ko gre za vprašanja internetne svobode na Kitajskem, ko pa pridejo na lastno dvorišče in ko gre za zaščito njihovih interesov, zelo hitro pozabijo na vse te stvari, o katerih tako zelo radi pridigajo drugim. In to je žalostno.