My Lai je skupno ime za območje, ki leži na severu nekdanjega Južnega Vietnama in na katerem so bili v komaj treh urah v sončnem jutru 16. marca leta 1968 brezsrčno umorjeni 504 moški, ženske in otroci. Ameriški vojaki so bili na misiji "poišči in uniči", a njihova naloga je bila pokončati komunistične borce Vietkonga, ne pa nič hudega sluteče Vietnamce. "Sovražnik" tako ni sprožil niti enega strela, saj 48. bataljona Vietkonga, ki bi moral biti tarča misije, ni bilo niti blizu.

Žrtve niso dobile niti poštenega sojenja
Čas je pokazal, da je bil prav ta zločin prelomna točka, ki je spremenila ameriško javno mnenje do vietnamske vojne, saj so Američani le težko dojeli - ali pa si tega sploh niso hoteli priznati -, da je bil njihov čaščeni "G. I. Joe", kakršen je bil vzdevek ameriških vojakov, lahko tudi tako objesten in neusmiljen morilec. My Lai je bil namreč zločin, podoben tistim, kakršne so ameriški patrioti predtem povezovali s krvavim nacističnim režimom.

A čeprav je minilo že toliko časa, vse, kar danes vemo o tej tragediji, izhaja le iz enega samega dokumenta, iz sojenja, ki se je zgodilo šele v letih 1970 in 1971. Takrat je bil za umor "22 vzhodnjaških ljudi" obsojen le mladi poročnik William Calley, član Charliejeve čete (Charlie Company), enote 11. pehotne brigade ameriške divizije.

Na robu obupa so se zatekli k brutalnosti
A pojdimo po vrsti. Charliejeva četa je v Vietnam prispela tri mesece pred masakrom v My Laiu. Takrat so bile ZDA, ki so se borile skupaj z vojsko Južnega Vietnama, že globoko v vojni s komunističnimi silami Severnega Vietnama. ZDA so imele v tej azijski državi že skoraj 500.000 vojakov, kar je Washington vsak mesec stalo dve milijardi dolarjev.

Januarja leta 1968 so gverilci iz Vietkonga in komunistična severnovietnamska vojna izvedli skupni napad na ameriške položaje, in čeprav je Washington trdil, da iz vojne še vedno lahko izide kot zmagovalec, je bila morala ameriških vojakov na bojišču povsem na psu. Charliejevo četo je do sredine marca istega leta sestavljalo le še 125 ljudi, zato so se nekateri vojaki začeli zatekati k izredno brutalni taktiki, saj so bili prepričani, da bodo ostali nekaznovani.

V prsa vrezali napis "C Company"
Naloga misije usodnega 16. marca je bila tako pregnati vietkongovsko vojsko, ki naj bi se skrivala v vasici My Lai. Dve enoti sta se pomaknili naprej, tretja je ostala zadaj z nalogo, da "počisti za sovražnikom". Ko je bil izstreljen prvi strel, poti nazaj ni bilo več; bilo je, kot bi se sprožila verižna reakcija. Ameriški vojaki so, kot bi bili podivjani, fanatično streljali vsevprek, telesa neoboroženih moških, žensk, otrok in dojenčkov pa so padala kot pokošena. Tudi civilisti, ki so z dvignjenimi rokami prosili usmiljenja, ga niso dočakali.

Na morilskem pohodu je bilo približno 120 ameriških vojakov, tudi poveljnik čete William Calley, ki je v nekem trenutku ukazal dvema podrejenima, naj sprožita ogenj proti skupini 60 civilistov. Ker eden ni želel izpolniti

ukaza, je Calley sam v roke vzel orožje in jih pokončal z razdalje treh metrov. A to še ni vse. Nekatere ženske so vojaki skupinsko posilili, Vietnamci, ki so se Američanom v pozdrav priklonili, so bili "nagrajeni" s pestmi in mučenjem, pretepeni s puškami ali zabodeni z bajoneti. Nekaterim žrtvam so v prsa z nožem celo vrezali napis "C Company".

Na ameriški strani ranjen en vojak - in še to zaradi nespretnosti
Po nekaj urah je bil o dogajanju obveščen tudi vrh ameriške vojske, ki je ukazal prekinitev ognja. A prepozno, vasica My Lai je bila videti kot klavnica. 504 žrtve med Vietnamci - in en ranjen ameriški vojak, ki pa je ustrelil sam sebe, ko je čistil svojo pištolo.

Minilo je več kot leto dni, da se je strašna resnica o pokolu My Lai znašla na naslovnicah časopisov, saj si je vojska od prve minute po koncu morije prizadevala, da bi zločin prikrila pred javnostjo in svetom.

Sprva menili, da je padlo 20 civilistov
Kapitan Charliejeve čete Ernest Medina, ki je z lastnimi očmi videl tragedijo, je v preiskavi zatrdil, da je pod streli padlo med 20 in 28 civilistov, kar je bilo nato zapisano tudi v poročilu poveljnika 11. pehotne brigade Orana K Hendersona. "20 civilistov je bilo nenamerno ubitih," se je glasil stavek. A takšne tragedije se ni dalo prikriti, mešanica nepazljivih pogovorov in vojaka, ki mu vest ni pustila spati, pa je povzročila, da je resnica o dogodku 16. marca dosegla tudi washingtonske hodnike in prišla v nabiralnike 30 najvplivnejših imen v ameriški prestolnici.

General William Westmoreland, ki je poveljeval celotni operaciji v Vietnamu, ni mogel dojeti, da bi lahko njegovi vojaki zagrešili tako krut pokol, in je ukazal takojšnjo preiskavo. Dokazi so se začeli kopičiti, preiskava pa se je spremenila v iskanje kazenske odgovornosti. Septembra leta 1969 so v domovino kot možnega storilca poklicali Williama Calleyja in ga obtožili umora 109 ljudi. O vseh krvavih podrobnostih je bila kmalu obveščena tudi ameriška javnost, v istem času pa je tudi vojska oblikovala preiskavo o prikrivanju dejstev, ki je postala znana kot Peersova preiskava.

Zaslišanih 400 prič, a vse zaman
Zaslišanih je bilo več kot 400 prič in popisanih 20.000 strani, nato pa so marca leta 1970 preiskovalci objavili svoje ugotovitve, ki so vključevale tudi besede, kot so umori posameznikov in skupin, posilstvo, sodomija, pohabljenje in napadi na civiliste. Poročilo je še priporočilo, da bi morali pred sodišče postaviti 28 vojaških uradnikov in dva podčastnika, ki so prikrivali zločin.

A obtožbe so se sesule kot hišica iz kart. Vojaški odvetniki so se odločili, da bodo na zatožno klop posedli le 14 uradnikov, na sodišče pa je nato prišel le eden, pa še ta je bil oproščen. Proces, s katerim bi Charliejeva četa morala dobiti zaslužene kazni in plačati za storjena

dejanja, je tako postal velika farsa. Ob koncu je bil, kot rečeno, obsojen le Calley, ki bi sicer moral v dosmrtno ječo, a je bil po treh dneh, ko je vložil pritožbo na osebno prigovarjanje takratnega predsednika Richarda Nixona, že pomiloščen. Naslednja tri leta je tako preživel v hišnem zaporu, leta 1974 pa so ga proti plačilu varščine izpustili.

Trije vojaki s helikopterjem reševali žrtve
30 let pozneje sta bila z medaljo za hrabrost, najvišjim priznanjem v ameriški vojski, pred spomenikom vietnamskim veteranom v Washingotnu nagrajena dva vojaka, ki sta svojim kolegom preprečila, da tisto žalostno marčevsko jutro niso vzeli še več nedolžnih življenj, saj sta v helikopter naložila žrtve in jih odpeljala na varno. Medaljo bi dobil še eden, a je predtem padel v boju. Major Michael Ackerman, ki je priznanji leta 1998 podelil, je dejal, da je bil pokol v My Laiu "eno najbolj sramotnih poglavij v zgodovini ameriške vojske".