O palestinskem gibanju Hamas je bilo objavljenih veliko kakovostnih knjig, a zdi se, da ne dovolj. Del javnosti zahvaljujoč medijski obravnavi Islamskega odporniškega gibanja – ime, ki stoji za akronimom Hamas – to gibanje še vedno razume kot še enega v vrsti džihadističnih skupin, ki da zaradi svoje verske fanatičnosti sovražijo Zahod. Takšno karikirano dojemanje Hamasa te namreč odreši potrebe po ukvarjanju z dejanskimi politikami gibanja in kontekstualiziranjem tako njegovega nastanka kot njegovega delovanja, vključno z napadom na jugu Izraela 7. oktobra 2023, ki je predstavljal uvod v izraelsko uničevanje Gaze, ki ga strokovnjaki, tudi izraelski, in priznane organizacije za človekove pravice označujejo za genocid.

Čim manj je razumevanja Hamasa, tem lažje je politikom in medijem na Zahodu gibanje demonizirati, ga odpisati kot nelegitimno in nevredno upoštevanja ter nanj gledati izključno skozi t. i. protiteroristično prizmo. "Understanding Hamas and why that matters" ("Razumevanje Hamasa in zakaj je to pomembno"), delo, izdano oktobra letos pri ameriški založbi OR Books, želi razširiti horizont (zahodne) javnosti in pretresti uveljavljeno dojemanje tako gibanja kot izraelsko-palestinskega vprašanja širše. Knjiga predstavlja niz pogovorov s petimi priznanimi poznavalci Hamasa in vprašanja Palestine, ki so potekali spomladi letos v okviru spletnih seminarjev ameriške neprofitne izobraževalne organizacije Just World Educational. Sodelovali so novinarka, predavateljica in avtorica Paola Caridi, raziskovalec in avtor Kaled Hroub, profesor na področju bližnjevzhodne politike in konfliktnih študij Jeroen Gunning, urednik in analitik Mouin Rabbani ter akademik in avtor Azam Tamimi.

Sorodna novica Daud Abdullah: Oblikovanje Hamasove zunanje politike

Transformacija oziroma mehčanje stališč

V prvem pogovoru v knjigi Caridi predstavi ključne prelomnice, pomembne za razumevanje Hamasa. Kot je dejala, je treba razloge za njegov nastanek kot političnega krila islamistične organizacije Muslimanska bratovščina v Palestini leta 1987 poiskati nekaj let prej, in sicer v izraelski invaziji v Libanonu leta 1982. Takrat je za "teroristično organizacijo" veljala Organizacija za osvoboditev Palestine (PLO), njen neuspeh in pregon iz Bejruta pa Caridi predstavi kot enega od dejavnikov, ki so tlakovali pot za nastanek Hamasa. Sledila je palestinska vstaja proti izraelski okupaciji leta 1987, nato pokol vernikov v mošeji v Hebronu leta 1994, ki ga je izvedel izraelski naseljenec Baruch Goldstein, po katerem se je Hamas odločil za oborožen odpor in tudi samomorilske napade zoper izraelske civiliste. Leta 2005 se je Hamas odločil za prekinitev samomorilskih napadov in sodelovanje na volitvah za palestinski parlament in samoupravno oblast. Zahod je kljub presenetljivi zmagi na volitvah Hamas marginaliziral, sledil je Fatahov poskus razveljavitve izida volitev (s podporo Zahoda), ki se mu je Hamas uspel upreti le v Gazi, zaradi česar je prišlo do političnega razkola med dvema deloma okupirane Palestine, Gazo in Zahodnim bregom.

S sodelovanjem na omenjenih volitvah je Hamas de facto priznal meje palestinske države iz leta 1967, saj palestinska samoupravna oblast deluje le na delu tega območja. Ravno to je bil razlog za dolgoletno Hamasovo zavračanje sodelovanja na volitvah v zakonodajno telo te oblasti, saj je gibanje to participacijo dojemalo kot legitimizacijo izgube večjega dela historične Palestine. Leta 2006 pa je Hamas z nastopom na volitvah tako rekoč sprejel rešitev v obliki dveh držav in opustil težnje po osvoboditvi celotne Palestine od reke Jordan od Sredozemskega morja.

Caridi omenja ustanovno listino Hamasa iz leta 1988, ki pa ni nastala kot plod kolektivnega napora organizacije, ampak je bilo delo enega učitelja v begunskem taborišču Nusejrat. Listina vsebuje izrazito religiozen jezik, omenja križarske vojne, vključuje izrecni antisemitizem (med drugim navaja Protokol sionskih modrecev, lažni protijudovski dokument z začetka 20. stoletja, natisnjen v Rusiji). Leta 2017 je Hamas sprejel nov dokument, ki opušča antisemitizem in uporablja osvežen jezik o kolonializmu, naseljencih in podobno. V tem dokumentu Hamas prav tako izrecno sprejme ustanovitev palestinske države v mejah iz leta 1967 kot stvar "nacionalnega konsenza". Caridi Hamas predstavlja kot gibanje z močno organizacijsko strukturo in uveljavljenimi notranjimi demokratičnimi procesi.

Islamistično in nacionalistično gibanje

Hroub medtem poudarja večplastnost Hamasa. Gre za politično stranko, dobrodelno organizacijo, nacionalistično gibanje in vojaško skupino, vsi ti vidiki so med seboj prepleteni, to, katera identiteta je v ospredju, pa je odvisno od tega, koga Hamas v danem trenutku nagovarja. Na koncu pa sta glavni dve identiteti, islamistična in nacionalistična, meni Hroub, pri čemer dodaja, da je v zadnjih nekaj desetletjih vidna krepitev nacionalističnih sil v gibanju na račun religioznih. Hroub kot glavni razlog za podporo Hamasa med Palestinci in Arabci širše vidi v odporu izraelski okupaciji, ne verski identifikaciji. Dokler bi izvajalo odpor, bi gibanje po njegovem mnenju uživalo podporo, tudi če bi bilo marksistično, izključno nacionalistično, morda tudi liberalno. Odpor je torej ključen mobilizator. Hroub kot primer navaja podporo Fatahu v 60. letih, ko je odpor vodilo to gibanje, po sporazumu iz Osla, ko je Fatah postavil odpor na stranski tir oziroma ga opustil, pa je začela njegova podpora upadati. "Kar katero koli politično gibanje znotraj palestinske kolonizirane scene postavlja na obrobje ali v središče, je odpor," je dejal Hroub.

Na vprašanje, v kolikšni meri Palestinci v Gazi krivijo Hamas za trpljenje, ki jim ga po 7. oktobru lani povzroča Izrael, Hroub odgovarja, da bo za odgovor treba počakati na raziskave javnega mnenja ali morda celo volitve, a glede na pogovore s prijatelji in drugimi ljudmi v Gazi ima občutek, da precejšen del Palestincev tam krivi Hamas za obseg bolečine in uničenja, ki ju trpijo. Kot je dejal, se bo moral Hamas s tem spopasti, odgovoriti na številna težka vprašanja ter upravičiti to, kar se je zgodilo tako veliko ljudem v Gazi. Kot je pojasnil, je Hamas nakazal in tudi jasno sporočil, da ni zainteresiran za ekskluzivno vladanje v Gazi po koncu genocida. Po Hroubovih besedah je bilo že pred 7. oktobrom zaznati utrujenost Hamasa z vladanjem v Gazi. Hamas bo morda ohranil največji vpliv, ne bo pa nujno prevzel vodenja.

Hroub je spomnil, da si je Hamas prizadeval za izpustitev Marvana Bargutija, enega izmed vplivnih voditeljev Fataha, iz izraelskega zapora. Gre za ponazoritev dobrih odnosov Hamasa z delom rivalskega Fataha, ki ne predstavlja uradnega Fataha pod vodstvom Mahmuda Abasa, ki kolaborira z Izraelom, ampak prvotni, nacionalistični Fatah. Kot je še dejal Hroub, Hamas ni preračunljiv na osnovi sektaških ali ideoloških identifikacij. V času nasprotovanja sporazumu iz Osla je bil del zavezništva palestinskih skupin, med katerimi so bile razen njega in Islamskega džihada vse levo usmerjene. Glede napada 7. oktobra je Hroub dejal, da meni, da je bil napad načrtovan kot operacija manjšega obsega z namenom ugrabitve skupine vojakov, ne civilistov, ki bi jih nato zamenjali za palestinske zapornike v izraelskih zaporih. Uspeh pri prodoru pa je poveljnike na terenu presenetil, zato so razširili prvotno operacijo. A cena uspeha je lahko zelo visoka, je opozoril Hroub.

Sorodna novica "Da je Zahod Hamas po zmagi na volitvah leta 2006 marginaliziral, je bila zelo huda napaka"

Problem terorističnega narativa

Gunning je opozoril na teroristični narativ, ki se uporablja v primeru Hamasa. Ta narativ "nasilju odvzema njegov zgodovinski in politični kontekst. Predstavlja se, kot da prihaja od nikoder, in delegitimizira vsakogar, ki želi kontekstualizirati to nasilje, v najboljšem primeru kot zavedenega, v najslabšem pa kot ljubitelja teroristov". Kot je pojasnil, med tistimi, ki se ukvarjajo z mirovnimi pogajanji, velja, da izraz terorizem onemogoča možnosti za pogajanja. Označevanje celotnega odpora – ne samo napadov na civiliste, ampak tudi napadov na izraelske vojake – za terorizem, je "kolonialna dediščina". Britanci so namreč za teroriste označevali protikolonialna gibanja v Indiji in Egiptu. Oznako Hamasa za teroristično gibanje je treba po Gunningovem mnenju gledati tudi v smislu "kolonialnega odmeva".

Hamas ima dolgo zgodovino pogajanj in sprejemanja kompromisov in prekinitev ognja, ne samo z Izraelom, ampak tudi s Fatahom, je dejal Gunning. Hamas je tako poskusil s pogajanji, z oboroženim bojem in nenasilnimi akcijami, kot so bili protesti v okviru Velikega pohoda vrnitve, ki so nastali onkraj Hamasa, a jih je gibanje nato "posvojilo". Vse te različne metode niso nikamor pripeljale, je opozoril Gunning, to pa je pripravilo teren za prihod ostrejše struje znotraj Hamasa.

Gunning ima glede operacije 7. oktobra drugačno mnenje kot Hroub. Glede na število pripadnikov oboroženega krila Hamasa, ki naj bi sodelovali v napadu (med 1000 in 3000), meni, da je bil namen operacije širši od zgolj ugrabitev vojakov. Hamas je morda želel pokazati, da Izrael ni nepremagljiv. Glede večinske podpore, ki jo je Hamasov napad po razpoložljivih raziskavah med Palestinci v Gazi užival tudi sedem mesecev kasneje, je Gunning dejal, da je treba upoštevati izraelsko uničevanje življenja v Gazi vsa desetletja njegove okupacije. Ljudje namreč niso videli konca trpljenju, še posebej v času trenda normalizacije odnosov arabskih monarhij z Izraelom.

Gunning se je ukvarjal tudi z odnosom Hamasa do žensk. Gibanje je sicer "globoko patriarhalno", je dejal, obenem pa ni imelo nobenih težav s tem, da bi bile ženske izvoljene v parlament ali da bi vodile ministrstva. Tudi sam Hamas je imel več poslank in ministric. Ob tem so Gunningu številne ženske z islamističnim prepričanjem, ki niso bile del Hamasa, dejale, da jim je ravno Hamas omogočil, da so šle na univerze in se nato ustrezno zaposlile. Njihove družine jim namreč ne bi dovolile izobraževanja na univerzah, če te ne bi bile spolno segregirane ali jih ne bi preveval islamistični etos. Tako so te ženske Hamas dojele kot emancipatorno gibanje, ki je – resda znotraj islamskega okvirja – šlo proti družbeno konservativni kulturi v Gazi.

Hamas zaveznik, ne "posrednik" Irana

Rabbani je poudaril, da je Hamas nastal neodvisno od PLO-ja, a da so pretekli poskusi njegove integracije v "spečo" palestinsko krovno organizacijo propadli, bodisi zaradi zahtev Hamasa, ki so bile dojete kot nerazumne, bodisi zaradi nepripravljenosti vodstva PLO-ja (iz vrst Fataha) za sprejem razumnih predlogov za integracijo. A dokler bo na čelu palestinskega političnega sistema Mahmud Abas, zbliževanja Hamasa in PLO-ja ne bo, meni Rabbani.

Hamas je del t. i. osi odpora, neformalnega zavezništva zoper izraelsko-ameriško prevlado na Bližnjem vzhodu, ki ga sestavljajo oziroma so ga sestavljali Iran, Sirija (do padca vladavine predsednika Bašarja Al Asada), libanonsko gibanje Hezbolah, jemenski hutijevski uporniki oziroma gibanje Ansar Alah ter milice v Siriji in Iraku. Kot je dejal Rabbani, je bil Hamas "skoraj nejevoljen član te koalicije". Med letoma 2001 in 2011 je imel sedež v Damasku, a se je ob izbruhu upora proti Asadu sprl s sirskimi oblastmi in svoj sedež preselil v Doho. Zaradi tega so se tudi poslabšali odnosi z Iranom, leta 2013 po državnem udaru v Egiptu pa še s to državo. Hamas tako ni "posrednik" Teherana, kot se palestinskemu gibanju pogosto očita, poudarja Rabbani.

"Hamas ima rad volitve"

Zadnji pogovor je bil opravljen s Tamimijem, ki je bil med drugim kritičen do Hamasove ustanovne listine iz leta 1988, ker je ustvarjala vtis, da gre za verski konflikt in da problem predstavljajo Judje. To je Tamimi označil za veliko napako, ki pa se je po njegovih besedah zgodila, ker je bila večina Hamasovih voditeljev takrat v zaporu, zaradi česar je lahko en človek listino napisal in jo objavil. Hamasovo vodstvo po besedah Tamimija razume, da ne gre za versko vojno oziroma vojno med muslimani in Judi ter da se je problem začel s sionizmom. V dokumentu iz leta 2017 Hamas tako jasno sporoča, da je "v konfliktu s sionističnim projektom, in ne z Judi zaradi njihove vere". "Hamas se ne bojuje proti Judom, ker so Judje, ampak se bojuje proti sionistom, ki okupirajo Palestino. A sionisti so tisti, ki neprestano identificirajo judovstvo in Jude z njihovim lastnim kolonialnim projektom in nezakonito entiteto," piše v dokumentu.

Hamas, ki ga Tamimi označuje za "narodnoosvobodilno gibanje", je v Gazi vladal proti svoji volji, je dejal peti sogovornik. Po zmagi na volitvah leta 2006 je namreč Hamas oblikoval vlado narodne enotnosti, a so se vpletle ZDA in sprožile državni udar, po katerem je prišlo do delitve na Gazo pod Hamasom in Zahodni breg pod (do Zahoda prijaznim) Fatahom. Medtem ko Zahod Hamasu očita neke vrste diktatorsko vladavino v Gazi, pa Tamimi trdi, da je Hamas ves čas zagovarjal volitve. "Hamas ima rad volitve, saj na njih zmaguje, naj bodo študentske, sindikalne ali kakšne druge," je dejal.

Format pogovorov predstavlja tako prednosti kot slabosti knjige. Glede na to, da delo na enem mestu ponuja pet intervjujev s poznavalci Hamasa v obliki minimalno urejenih transkriptov, je vsebina lahko in hitro berljiva ter dostopna. A vendarle gre za pogovore, ne pa raziskovalno predstavitev teme s pripadajočimi opombami, zaradi česar morda knjiga predstavlja le uvod v to tematiko ali dopolnitev k njej in ne zadostne analize gibanja. A čeprav so pogovori s strokovnjaki osrednji del knjige, ta vključuje tudi nekatere informacije, ki pridejo prav ob naslednjem ukvarjanju s Hamasom. Tako knjiga med drugim predstavi odlomke ustanovne listine iz leta 1988, dokument o splošnih načelih in politikah iz leta 2017, tudi Hamasovo pojasnilo operacije 7. oktobra, seznam ključnih imen na palestinski in izraelski politični sceni ter slovarček političnih izrazov, povezanih z vprašanjem Palestine.

Izbor relevantnih sogovornikov, ki ponujajo nenavijaško razumevanje Hamasa onkraj uveljavljenega propagandnega narativa, in oblika, v kateri so njihovi vpogledi ponujeni bralstvu, skupaj predstavljata koristen prispevek k širšemu razumevanju ne samo omenjenega gibanja, temveč tudi izraelsko-palestinskega vprašanja.