Za žensko, ki je nekaj let veljala za najbolj osramočeno v ZDA, je svojo razvpitost dobro unovčila. In pri tem ohranila presenetljivo veliko smisla za samoironijo.

"Kaj je bil najslabši karierni nasvet, kar ste ga kdaj prejeli?" je na Twitterju pred časom svoje sledilce pobaral knjižni avtor Adam Grant.

"Praksa v Beli hiši bo zvenelo super v tvojem življenjepisu," je, ne da bi trenila, odpisala Lewinsky, mojstrica Twitterjevih iskric, s katerimi nenehno priznava vlogo, ki jo je odigrala v eni največjih političnih afer 20. stoletja.

A 48-letna Lewinsky z vlogo producentke v novi HBO-jevi serji Impeachment: American Crime Story (Odpoklic: Ameriška kriminalka) letos uživa še večji preporod, s katerim se je dodobra znebila madeža, škrlatnega znamenja, s katerim je bila zaznamovana, in se uveljavila kot opolnomočena protagonistka lastne zgodbe.

Delno sta ji šli pri tem na roke tudi gibanji #MeToo in #Time'sUp, ki sta obrnili vloge in ženskam v položajih, kot je bila Lewinskyjeva, povrnili nekaj dostojanstva, krivdo pa v celoti pripisali Billu Clintonu, mašineriji v Washingtonu in mizoginosti družbe.

Monica Lewinsky je leta 2018, na krilih #MeToo in ob 20. obletnici preiskave Kennetha Starra Clintonovega razmerja s pripravnico, za Vanity Fair napisala esej, v katerem je priznala, da je tudi zaradi tega feminističnega gibanja začela razmišljati o "dinamiki moči" med njo in takratnim ameriškim predsednikom Clintonom.

"Sama sem bila praktikantka v zgodnjih 20 letih, on pa je bil eden najvplivnejših ljudi na svetu. Zato šele danes vidim, kako problematično je, da sva se midva sploh znašla v prostoru, v katerem je prišlo do vprašanja soglasja o odnosu. Pot do tja je bila nasmetena z neprimerno zlorabo položaja in privilegiji."

A je ob tem poudarila: "Seveda, nadrejeni me je izkoristil, a vedno bom stala za svojim: bilo je sporazumno razmerje. 'Zloraba', ki je prišla pozneje, ko sem postala grešni kozel, se je zgodila zato, da bi on zaščitil svoj vplivni položaj."

In še: "Globoko spoštujem pogum žensk, ki so se postavile zase in se soočile z ustaljenimi vzorci mišljenja in institucijami. Kako pa je z menoj, mojo zgodovino, kam spadam jaz? Žal mi je, da trenutno še nimam jasnega odgovora o pomenu vseh dogodkov, ki so pripeljali do preiskave leta 1998. Še vedno predalčkam in predelujem vse, kar se mi je takrat dogajalo."

O tisti modri obleki ...

"Vse", kar se je takrat dogajalo Monici Lewinsky, je dobro znano, saj se je odvijalo vsemu svetu na očeh. V seriji ameriških političnih škandalov je bil t. i. "Zippergate" (pri nas so nekateri to prevajali kot afero "šlicgate") daleč najbolj pohujšljiv, čeprav v resnici politično popolnoma trivialen.

Če na kratko povzamemo: med letoma 1995 in 1997 je imel takrat 50-letni Clinton spolno razmerje s svojo 22-letno praktikantko Lewinsky, afera pa je prišla na dan, ko se je Monica zaupala svoji kolegici Lindi Tripp, sicer uslužbenki Pentagona, ta pa je začela pogovore z Monico Lewinsky snemati. Na koncu se je nabralo za 22 ur pogovorov, ki jih mnogi še vedno označujejo za eno največjih izdaj zaupanja.

Kot je bilo obelodanjeno na teh posnetkih, je Monica Clintona med drugim oralno zadovoljila tudi v Ovalni pisarni, pri čemer je predsednikova sperma pristala tudi na njeni modri obleki, ki se je zato pozneje znašla med dokazi v postopku za odstavitev Clintona leta 1998. Demokrat je poskus ustavne obtožbe prestal in odslužil svoj drugi mandat leta 2001.

Od trženja do resničnostnih šovov

Življenje Monice Lewinsky, ki je sicer prihajala iz premožne kalifornijske družine in je sanjala o karieri forenzične psihologinje, je bila druga zgodba.

Preiskava jo je pred ameriško (in svetovno) javnostjo popolnoma razgalila in jo zaznamovala kot prešuštnico, žensko, ki je omrežila poročenega predsednika. Pri tem je imel veliko "zaslug" razvpiti glavni preiskovalec Kenneth Starr, za katerega je dejala, da "je njeno življenje spremenil v živi pekel".

Poklicno in finančno se je po sojenju držala relativno uspešno, čeprav je zavrnila kopico donosnih ponudb tabloidov, ki so ji v zameno za vse žgečkljive podrobnosti iz Ovalne pisarne ponujali milijone. Veliko se je selila, tudi v London, kjer je na tamkajšnji Londonski ekonomski šoli magistrirala iz socialne psihologije.

Dejavna je bila v dobrodelnih kampanjah, delala v komunikaciji in trženju, čeprav je imela nekaj težav pri zaposlovanju zaradi svoje razvpitosti, vodila oddajo za zmenkarije, pospravila v žep milijon za shujševalno reklamo, leta 1999 pa objavila svojo biografijo Monicina zgodba (Monica's Story), s katero je zaslužila pol milijona dolarjev.

In čeprav se ni izogibala medijski pozornosti in se skrivala pred javnostjo, je imela zasebno precej težav najti srečo in mir. Kot je povedala v tistem intervjuju za Vanity Fair leta 2018, jo po vseh teh letih še vedno muči osamljenost.

"Tako. Zelo. Osamljena. Osamljena sem tudi v medijskem smislu – v kriznih časih so me zapustili skoraj vsi ključni ljudje, ki so me najbolje poznali. Naredila sem veliko napak, s tem se strinjam. A plavanje v morju Samote je bilo zastrašujoče," je dejala. “Želela sem si službe, moža, otrok. Želela sem si, da bi me ljudje obravnavali normalno." A je bila senca, ki je visela nad njo, prevelika.

"Tista ženska"

Tri leta pozneje se zdi, da je Monica Lewinsky končno dobila nekaj zadoščenja, z vlogo producentke serije Impeachment pa je v celotni aferi, ki je zamajala Belo hišo, 23 let pozneje končno dala še svoj glas svoji zgodbi. Kot so zapisali v reviji Vogue ta mesec: "Vsi smo dolžni Monici Lewinsky opravičilo."

"Komaj odrasla je bila. Nikdar ni stremela po življenju pod žarometi. V Belo hišo je prišla naravnost z univerze, polna negotovosti, kot jih imajo skoraj vse sveže diplomantke. A je postala sramotilni steber za vse ameriške najpritlehnejše, najbolj mizogine vzgibe. On je bil najmočnejši moški na svetu, a je bilo vse skupaj nekako njena krivda," so zapisali.

Krivda "tiste ženske", kot jo je označil tudi Clinton, ko je pred ameriško javnostjo trdil, da ni imel spolnih odnosov z njo.

Po januarju 1998 Monica Lewinsky ni bila več zasebna oseba. Postala je Rorschachov test za mizoginijo. Boksarska vreča vseh. Satiriki so bili obsedeni z njo, do danes 128 raperskih pesmi obuja njeno ime, zasmehovanje tega 22-letnega dekleta je postal nacionalni konjiček. Norčevali so se iz nje iz vsega, od izbire klobuka do njene teže do tona njenega glasu. Vse to kljub temu, kot opozarja Vogue, da je Billa Clintona na tisti točki vrsta žensk obtožila spolnega nadlegovanja in napadov ter je imel sloves ženskarja.

“Nekega dne greš spat kot anonimna oseba, naslednji dan pa se zbudiš kot javna osebnost in cel svet te sovraži. In morda boš šel v zapor. In svojo družino boš spravil na kant. In, in, in …," se spominja v nedavnem pogovoru za Hollywood Reporter.

V zadnjih letih, v tem novem, bolj tankočutnem družbenem ozračju, so se mnogi spraševali, zakaj točno je Lewinsky postala tako velika tarča in bila deležna toliko gneva, pri čemer je morda še najbližje bistvu prišla Allison Yarrow v svoji knjigi 90s Bitch: Media, Culture, and the Failed Promise of Gender Equality (Prasica 90-ih: Mediji, kultura in spodletela obljuba enakopravnosti med spoloma; 2018): “Le malo stvari bolj ogroža puritansko, moralno histerično Ameriko kot mlada ženska, ki seksa in v tem uživa. Točno tega je bila Lewinsky kriva, kazen pa je bila – in ostaja – sramotenje."

Njeno najosebnejše poglavje

Monica Lewinsky je s skoraj nadčloveško sposobnostjo to nekako preživela. Obrnila sebi v korist, kar najbolje je znala. Še vedno pa ohranja kanček previdnosti in nezaupljivosti, prevečkrat se je že opekla. “Ko tako zgodaj v življenju narediš tako gromozansko napako, kot sem jo jaz, in zaradi nje izgubiš toliko, je že sama ideja, da bi še kaj zamočil, katastrofalna. A vseeno moram tvegati, da se lahko premaknem naprej. Moram poskušati nove stvari. Moram še naprej opredeliti, kdo sem," je povedala pred dnevi v intervjuju za New York Times.

Na posebni julijski projekciji Impeachmenta je bila Monica Lewinsky (v seriji jo upodablja Beanie Feldstein) deležna gromkega aplavza. Serija pod drobnogled postavlja vidike žensk, ki so bile vsaka po svoje vpletene v afero – poleg Monice še Linda Tripp, Paula Jones, ki je Clintona obtožila spolnega nadlegovanja, in Hillary Clinton.

Le Lewinskyjevi je avtor serije Ryan Murphy ponudil dejavno vlogo pri snemanju in pri ubeseditvi same zgodbe. In čeprav se je v zadnjih letih vztrajno dvigala in uveljavljala svoje mesto kot opolnomočena ženska, kot glas proti ustrahovanju, aktivistka, je, kot piše New York Times, Impeachment najbolj osebno – in najvidnejše – poglavje v njeni rehabilitaciji. Pa čeprav je morala za to ponovno podoživeti svoje najtemnejše obdobje.

Kot pravi, bi raje videla, da ne bi bilo TV-serije na to temo. A se je zavedala, da bo to težko preprečiti, zato bi bila raje del te serije, del zgodbe, lastne zgodbe. In Murphy se je ne samo strinjal, ampak je bil tisti, ki ji je mesto producentke ponudil, potem ko je prebral njen esej v Vanity Fairu.

Kako integrirati preteklost s sedanjostjo

Znanci in tisti, ki Monico samo bežno spoznajo, jo vsi opisujejo z enakimi pridevki: topla. Velikodušna. Prijazna. Duhovita. Dostojanstvena. Bistra. Samoironična. Jo je pa zadnjih 23 let naredilo previdnejšo in zaščitniško do tega, kar si je zgradila.

Sodelovanje pri Impeachmentu zanjo ni bil najlažji zalogaj, a je bilo delo pri seriji, kot je povedala za New York Times, tudi nekakšna vaja, kako preplesti različne fragmente svoje identitete, kako "integrirati" preteklost s sedanjostjo.

Impeachment zanjo ni bilo maščevanje tistim, ki so jo prizadeli ali izdali. Tako je, denimo, vztrajala, da bo Trippova, ki je sicer umrla predlani, prikazana večplastno, da sama ne bo predstavljena kot svetnica ali mučenica, scenariste pa je tudi prosila, naj se vzdržijo komentarja dinamike med zakoncema Clinton (mimogrede, leta 2016 je volila za Hillary).