Otroci, mlajši od 18 let, niso samo bojevniki, ampak tudi strežniki, kuharji, vohuni in polagalci min. Med novačenimi otroki je kar 40 odstotkov deklic, ki jih je mogoče videti tako na bojišču kot v zaledju bojišč, kjer poleg gospodinjskih del marsikdaj služijo tudi kot spolne sužnje.

Množično so otroci med vojake novačeni v številnih državah, najhuje pa je v Afriki. Najbolj znane države, v katerih se bojujejo otroški bojevniki, so Slonokoščena obala, Burundi, Sudan, Ruanda, Uganda, Kolumbija, DR Kongo, Burma, Afganistan, Angola in Sierra Leone.

V Aziji lahko na otroške bojevnike naletimo v Indiji, Šrilanki, Indoneziji, v Evropi pa predvsem v Čečeniji in drugod po Rusiji. Veliko jih je tudi na Bližnjem vzhodu in v Latinski Ameriki. Prav te dni je celo v Veliki Britaniji izbruhnila velika afera, ko je vojska priznala, da je v Irak pošiljala vojake, ki še niso dopolnili 18 let.

Devetletnik, pripravljen na ubijanje
Velika večina otroških bojevnikov je del različnih oboroženih skupin, od katerih imajo mnoge tudi vladno podporo. Veliko skupin se bojuje proti osrednjim vladam, mnoge druži etnična, verska ali kakšna druga povezava.

Največ otroških bojevnikov je starih od 14 do 18 let, čeprav so ponekod v Afriki našli že devetletne bojevnike, izurjene za pobijanje nasprotnikov.

Raziskave kažejo, da za navidezno "prostovoljno" rekrutacijo krivi številni dejavniki. Zaradi spopadov so ekonomske, družbene in družinske strukture, v katerih živijo otroci, razrušene, vstop v vojsko, kjer imajo zagotovljeno hrano, pa je v danih okoliščinah lahko edini način, da preživijo.

"Ko so prišli v mojo vas, so vprašali mojega 17-letnega brata, ali se je pripravljen pridružiti milici. Ker je zavrnil, so ga ustrelili v glavo. Nato so vprašali mene. Nisem hotel umreti," pretresljivo govori eden izmed nekdanjih bojevnikov, takrat star 13 let.

Zločin v domačem okolju prepreči vrnitev
Med treningom so pogosto žrtve pretepanj in drugega trpinčenja in nemalo jih zaradi tega tudi umre. Velikokrat so prisiljeni tudi k jemanje mamil, kar še oteži njihovo resocializacijo po demobilizaciji. Še z dodatnimi težavami se spoprijemajo deklice, ki jih domači zaradi stigmatizacije še težje spet sprejmejo medse.

V Ugandi, Mozambiku in Salvadorju so znani primeri, ko poveljniki silijo mlade bojevnike, da zagrešijo zločine v svojih lastnih vaseh, včasih celo proti lastni družini. Ta kruta, a zelo gogosta taktika onemogoča vrnitev bojevnikov domov in pretrga vse vezi z domačim okoljem.

Konferenca v Parizu
Prav z vprašanji demobilizacije in vrnitve domov se ukvarja dvodnevna konferenca v Parizu, na kateri sodeluje okoli 50 držav, tudi Slovenija. Poleg strategije za preprečevanje novačenja otrok in pomoč otrokom pri ponovni vključitvi je ena izmed tem tudi pomoč deklicam.

Unicef, sklad ZN-a za pomoč otrokom, že več kot 20 let podrobno spremlja dogajanje na področju otroških bojevnikov in z različnimi programi, ki vključujejo demobilizacijske centre in sodelovanje z drugimi ustanovami, skuša pomagati k demobilizaciji otrok.

V svetu je zavest o tem vprašanju v zadnjih letih vse bolj prisotna, eden največjih uspehov borcev proti mladoletnim bojevnikom pa je sprejetje protokola h konvenciji o pravicah otrok, ki prepoveduje udeležbo mladoletnih ljudi v vojne konflikte.

Drugi velik mejnik je bil dosežen s statutom Mednarodnega kazenskega sodišča istega leta, ki mobilizacijo otrok, mlajših od 15 let, v vojne spopade označuje za vojni zločin.

Andrej Leban