Generalni sekretar se v teh dneh mudi na svoji prvi turneji po državah Srednje Azije in med obiskom v Uzbekistanu si je iz helikopterja ogledal nekdaj četrto največje jezero na svetu, ki se je zaradi zgrešenih sovjetskih namakalnih projektov v zadnjih petih desetletjih zmanjšalo za okoli 70 odstotkov.

Z zmanjšanjem površine jezera je skoraj izginilo tudi življenje v jezeru, ki je bilo nekoč bogato nahajališče rib, zaradi česar je bilo ribištvo v Uzbekistanu pomembna gospodarska panoga. S tem pa še ni konec težav, saj je upad količine vode prinesel povečano slanost jezera in zaradi soli, ki jih prenaša veter, propadajo tudi nasadi bombaža ob jezeru. Veter občasno sol zanese celo do Skandinavije in Japonske.

Želeli napredek, prinesli propad
Nekdaj sta bili glavna dotoka jezera reki Amu Darja in Sir Darja, vendar so sovjetske oblasti njuna pritoka preusmerile v želji po povečani proizvodnji bombaža, a rezultat je prinesel katastrofalne posledice, saj je jezero začenjalo izginjati. Reki sta tako le še redko pritekli do jezera in zaradi strupenih snovi, ki so jih uporabljali za namakanje ob rekah, sta bili močno onesnaženi.

Vidno pretreseni Ban je po panoramskem ogledu poudaril, da je izsuševanje Aralskega jezera vsekakor ena najbolj pretresljivih okoljskih katastrof na svetu. Srednjeazijske voditelje je zato pozval, naj sedejo za skupno pogajalsko mizo in poskušajo poiskati rešitve vsaj za ekološke vprašanja. Zagotovil jim je, da lahko pri tem računajo na pomoč in podporo vseh usposobljenih agencij Združenih narodov.

Leta 1990 se je jezero razdelilo na večji južni del v Uzbekistanu in manjši severni del v Kazahstanu. Po razglasitvi neodvisnosti leta 1991 je Kazahstan obljubil, da bo obnovil svoj del jezera, okoli katerega vsaj četrtina prebivalstva živi pod pragom revščine.