Potem ko je Slovenija po 16 krogih glasovanja za nestalno članico Varnostnega sveta ZN-a v Generalni skupščini umaknila svojo kandidaturo, je sedež v vzhodnoevropski skupini zasedel Azerbajdžan. Ta je po mnenju Samuela Žbogarja vodil izjemno negativno kampanjo, ki je pripomogla k temu, da je Slovenija izgubila bitko. O razlogih za poraz in o slovenski kandidaturi smo se pogovarjali z nekdanjim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom ter nekdanjim veleposlanikom Slovenije v Franciji in Iranu in predsednikom Slovenskega društva za mednarodne odnose Jožefom Kuničem.

Kaj pomeni to, da je Slovenija izgubila bitko za nestalni sedež v Varnostnem svetu ZN-a? Bo to oslabilo njen mednarodni položaj, o katerem je Samuel Žbogar zadnje mesece govoril, da je zelo dober?
Rupel: Gre za poraz v tekmi, pred katero je bilo slišati napovedi o gotovi zmagi. Poraz ni dobra stvar, mednarodni položaj Slovenije pa zaradi poraza ni boljši. To moramo obžalovati vsi.
Kunič: Ocenjujem, da mednarodnega položaja Slovenije neuspela kandidatura v ničemer ni poslabšala. Ustvaril se je pač interesni blok Ruske federacije, ki povsem logično podpira Azerbajdžan kot državo (tako kot z vsemi nekdanjimi članicami Sovjetske zveze, z izjemo Baltov), s katero želi kar najtesneje sodelovati. Kitajska ima seveda jasne pragmatične interese, predvsem vezane na energente, za islamski blok pa je po svoje razumljivo, da je glasoval v korist islamski državi.

Je neuspeh v Varnostnem svetu ZN-a velik udarec za slovensko zunanjo politiko?
Rupel: Demokratične volitve so vedno tveganje. Slovenska vlada oz. MZZ bi nemara lahko drugače ocenil to tveganje, predvsem pa bi si moral zagotoviti zanesljivejšo podporo, predvsem med stalnimi članicami Varnostnega sveta, kjer pa podpore ni bilo. Gre za udarec zunanji politiki v tem smislu, da ni bila sposobna pravočasno oceniti možnosti slovenske kandidature.
Kunič: Nikakor ne. Že to, da je premagala Madžarsko, je velik uspeh. Slovenska diplomacija je storila, kar je pač zmogla. Morda bi ji pomagalo jasnejše stališče do palestinske države, ne pozabimo pa tudi, da ima Slovenija trenutno takšno notranjepolitično situacijo, iz katere se ne da jasno predvideti, v katero smer se bo naša zunanja politika razvijala.

Veliko se govori tudi o častnem umiku Slovenije, ki ni podlegla negativni kampanji tekmice in ki naj bi jo prepoznali tudi številni svetovni diplomati? Kako vi vidite umik kandidature?
Rupel: Gre za neuspeh, ki ga nekateri skušajo prikazati s prijaznejšimi besedami. Zaradi neuspeha boli srce, tako je to. Treba bo samokritično oceniti, zakaj nam ni uspelo.
Kunič: Če se Slovenija ne bi umaknila, bi brez dvoma še za lep čas blokirala delovanje Generalne skupščine ZN-a in ustvarjala slab, lahko celo nevzdržen položaj. To je bila v tej situaciji prava poteza, ki jo mednarodna skupnost zagotovo ceni.

Veliko se je govorilo o negativni kampanji Azerbajdžana, a nihče ni omenjal večjih podrobnosti njihove kampanje. Kakšna je bila ta po vašem mnenju, kako je Azerbajdžan kupoval glasove držav?
Rupel: Podrobnosti ne poznam. Pri volitvah žal velja količina. Azerbajdžan se je bojeval s pomočjo množice podobno usmerjenih držav, ki jih je sicer nagovarjala tudi Slovenija, vendar te države Slovenije očitno niso prepoznale kot primerne zagovornice njihovih interesov.
Kunič: Govoriti o negativni kampanji nasprotnika, ki je zmagal, je neprimerno. Vsak tekmec naredi to, kar pač zmore.

Kako bi vi ocenili kandidaturo Slovenije? Je zunanje ministrstvo dobro opravilo svojo nalogo, bi vi kaj spremenili ali naredili drugače?
Rupel: Na MZZ-ju je v zadnjih letih namesto sodelovanja prevladalo izključevanje. Slovenija ni nastopala s polno močjo.
Kunič: Ko smo vedeli, kdo so naši tekmeci, smo, vsaj v začetni fazi, precenjevali možnosti Madžarske in premalo pozornosti posvečali Azerbajdžanu. Bolj bi bili morali sodelovati z gibanjem neuvrščenih in jasneje zavzeti stališče do palestinske državnosti. Če tega nismo bili pripravljeni storiti, saj to ni popolnoma v skladu z našimi zunanjepolitičnimi usmeritvami, potem bi morali o kandidaturi temeljiteje razmisliti. A po bitki smo vsi generali. Kandidaturo torej ocenjujem kot dobro, žal neuspešno.

Zakaj je kandidatura za nestalni sedež v Varnostnem svetu ZN-a tako prestižna, če vsi vemo, da so manjše države kot nestalne članice brez pravice do veta v bistvu brez prave moči?
Rupel: Manjše države, ki so članice VS-ja, so pomembnejše od manjših držav, ki niso članice VS-ja. Če ne bi bilo tako, se Slovenija ne bi potegovala za ta položaj. Ni pa mogoče včeraj reči, da je članstvo v VS-ju pomembno, danes pa, da ni pomembno.
Kunič: Sedež v Varnostnem svetu ZN-a ni le prestiž, prinaša konkretne rezultate. Intenzivira se sodelovanje s številnimi državami, predvsem s pomembnimi petimi stalnimi članicami, kar prinaša možnosti za mnoge druge dogovore, koristne za državo članico. Veto, do katerega imajo članice s stalnim sedežem pravico, je institut, ki je nepriljubljen in se ga skušajo vsi izogibati. Moč nestalne članice ni tako nepomembna, kot se pogosto dozdeva.

Kaj članstvo v Varnostnem svetu ZN-a po vašem mnenju prinese državi?
Rupel: Državo, ki je članica VS-ja, je treba kaj vprašati, jo kaj prositi, ji kdaj narediti kakšno uslugo. Ko ne bi bilo koristi, ne bi bilo toliko zanimanja in ne bi tolikokrat ponavljali glasovanja. Res mi je žal, da nam ni uspelo. V preteklosti nam je skoraj vedno uspelo. V letih 1998 in 1999 smo bili člani VS-ja, leta 2005 smo predsedovali OVSE-ju, bili smo člani nekaterih pomembnih komisij in agencij OZN-a, predsedovali smo Evropski uniji …
Kunič: Kot sem že dejal, ne le prestiž, ampak možnosti za konkretne koristne dogovore.