Z ministrom za zunanje zadeve, ki opravlja tekoče posle in ki je bil zadnje leto tudi sam zelo dejavno vpleten v iskanje podpore za slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta med letoma 2012 in 2013, smo se pogovarjali dva tedna pred dokončno odločitvijo v Generalni skupščini Združenih narodov. Samuel Žbogar je optimističen in prepričan, da je Slovenija ostra konkurenca Madžarski in Azerbajdžanu, ki se s Slovenijo v vzhodnoevropski skupini držav potegujeta za nestalni sedež, ter da imamo dobre možnosti za uvrstitev v drugi krog glasovanja in zmago. "Pa držite pesti 21. oktobra," nam je dejal ob slovesu, v spodnjem intervjuju pa si lahko preberete, kakšno pot je prehodila Slovenija in zakaj smo ravno mi tisti, ki bi lahko prepričali največ držav.

Kakšno podporo uživa Slovenija pri svoji kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta? Pred kratkim ste dejali, da imamo največ podpore ter da Madžarska in Azerbajdžan verjameta, da bosta s Slovenijo v drugem krogu, kar pomeni, da smo vodilni v skupini, tudi predsednik Türk je glede kandidature optimističen.
Zadnji dve leti smo zelo intenzivno gradili kampanjo za pridobitev te podpore, zelo intenzivno smo tudi iskali dejansko podporo. Zadnje leto sem se v zagotavljanje podpore zelo aktivno vključil tudi sam, v pridobivanje podpore pa sta bila vključena tudi predsednik republike in predsednik vlade kot tudi predsednika državnega zbora in državnega sveta, ki sta na potovanjih po svetu vedno omenjala našo kandidaturo in si prizadevala za podporo. To je bil torej državni projekt, za katerega pa je seveda največ delalo ministrstvo za zunanje zadeve. Naša veleposlanica in ekipa na misiji v New Yorku sta ves čas izjemno dobro delali in pridobili veliko podpore, prav tako imamo v ministrstvu posebno projektno skupino, ki se ukvarja s kandidaturo, imeli smo tudi posebnega odposlanca. To je projekt, na katerem smo delali dolgo časa, in mislim, da bi moral biti rezultat tu. Za zdaj imamo dober občutek, da bomo prišli v drugi krog, da smo močna kandidatka, da smo izvoljiva kandidatka, tako da mislim, da smo kar težka konkurenca preostalima dvema. Ne bi jih pa podcenjeval, saj ima vsaka izmed njiju neko svojo prednost. Ena izmed njiju ima na razpolago več sredstev, ki jih zelo živahno upravlja, kar je žal tudi eden izmed elementov, ki vplivajo na podporo. Druga kandidatka ima več veleposlaništev na terenu, so bolj prisotni v samih državah, kjer so lahko iskali podporo in kjer imajo tudi več bilateralnega sodelovanja, in s tem lažje dobijo podporo držav, pred kratkim so tudi predsedovali Evropski uniji, kar jim je prineslo neko dodatno vidljivost. To sta vsega spoštovanja vredni protikandidatki, a mislim, da imamo mi neko dodano vrednost, to je srčnost, ki jo drugi prepoznavajo. Tudi v naši kampanji je srčnost. Sam sem bil edini minister, ki je potoval po številnih vrhovih, kjer sem se srečal z večino ministrov, se z njimi pogovarjal, in meni se gotovo ni zgodilo vprašanje, kot se je enemu izmed naših nasprotnikov, ko ga je sogovornik vprašal, kaj jih poleg kandidature za Varnostni svet še zanima. Skozi vse naše pogovore smo iskali interes za državo, za njene težave, za njena vprašanja in tukaj mislim, da je tista srčnost, ki je prišla na plan in za katero upam, da se bo videla tudi 21. oktobra, ko bodo volitve v Generalni skupščini.

V eni svojih izjav ste dejali, da politična kriza v Sloveniji zagotovo ne bo pripomogla h kandidaturi in da obe nasprotnici to pridno izkoriščata. Kakšen bo po vaši oceni dejanski vpliv padca vlade na kandidaturo? Bi lahko Slovenija izgubila samo zato, ker nima operativne vlade?
Težko bo oceniti, kakšen bo ta vpliv. Jaz bi ponovil, da nam gotovo ne koristi, saj se je glas o tem, da smo v politični krizi, da bomo imeli volitve, da se ne ve, kakšna bo naslednja vlada in kakšna bo njena zunanja politika, razširil po Združenih narodih. Določen vpliv bo to zagotovo imelo, upamo pa, da čim manjši. Tej kandidaturi smo posvetili veliko časa, imamo določeno oceno svoje podpore in mislim, da bomo šele na volitvah videli, ali je imel padec vlade kakšen vpliv. Seveda pa bo to težko oceniti. Številke, s katerimi razpolagamo, lahko odstopajo od dejanskih glasov zaradi različnih razlogov, nekatere države lahko obljubijo podporo več kandidatkam. Politična kriza gotovo ne pomaga, koliko pa škodi, če škodi, pa bo tudi po volitvah težko reči.

Kaj je glavni slovenski cilj, če bo izvoljena za nestalno članico Varnostnega sveta, in kaj bodo po vašem mnenju prioritetna področja, s katerimi se bo morala ukvarjati Slovenija? Je na njih dobro pripravljena?
Naš osnovni in prvi cilj je ta, da smo izvoljeni v Varnostni svet. Resnično si želim te izvolitve, ne zaradi sebe ali zaradi vlade, ampak zaradi Slovenije, ker mislim, da Slovenija potrebuje infuzijo samozavesti v tem času. Sam sem v New Yorku septembra občutil ugled, ki ga ima Slovenija v mednarodni skupnosti, to spoštovanje, ki ga uživa kot država, ki je 20 let konsistentna v svoji zunanji politiki, ki ima svoje prioritete, ki je v Združenih narodih zelo vidna, zelo glasna in ki zagovarja pravičnost v mednarodnih odnosih. Vse to je prepoznano in upam, da bo prepoznano tudi na volitvah.

Če bomo izvoljeni, bomo predsedovali že prvi mesec članstva, kar je poseben izziv. Prioriteta bo seveda vodenje dela Varnostnega sveta. To so krize, ki so na dnevnem redu, mogoče bo tudi palestinsko vprašanje takrat še na dnevnem redu, pa tudi afriške in druge teme. Od "nekriznih" tem razmišljamo o preprečevanju konfliktov kot eni izmed tem, ki smo jo imeli že v svojem prvem članstvu v Varnostnem svetu in bi jo lahko obravnavali. Drugo je vprašanje sistema sankcij, kako te delujejo, katere so učinkovite, katere prizadenejo prebivalstvo, kako jih še bolj dodelati, da bi bile te učinkovite. Analize namreč kažejo, da večina sankcij nima učinkov pri spremembi politike vladajoče elite, kar lahko konkretno vidimo pri Siriji, ko uvajamo vedno nove sankcije, rezultatov pa ni. Tretja pa je okoljska varnost, podnebne spremembe kot varnostno vprašanje. Podnebne spremembe za seboj potegnejo podnebne begunce, kar prinaša težavo za sosednje države. Vemo, da bo to velik problem v Bangladešu, v Pakistanu, medtem ko sta suša in pomanjkanje vode že zdaj problem na Bližnjem vzhodu. Ta varnostni vidik okoljske problematike želimo nadaljevati, Nemčija ga je letos julija med svojim predsedovanjem že začela. Seveda je tu še zaščita ranljivih skupin v oboroženih konfliktih, pomembna tema pa je tudi transparentno delovanje Varnostnega sveta. Tej problematiki smo posvetili veliko časa, ko smo bili pred leti članica Varnostnega sveta, in prav tukaj imamo male države veliko vlogo, da razmišljamo o načinih, kako bi Varnostni svet še bolj odprli članstvu. Takrat smo imeli inovativne rešitve, verjamem, da bomo tudi tokrat naredili korak naprej.

Glede na to, da je glavnina tem v Varnostnem svetu osredotočena na Afriko in krizna žarišča, bo skušala Slovenija dati v svojem delovanju večji poudarek Zahodnemu Balkanu?
Zahodni Balkan je še zmeraj tema Varnostnega sveta, ampak počasi odhaja, saj se krize na srečo končujejo. Na dnevnem redu sta še vedno Kosovo in Srbija in njuna problematika, kar bo gotovo prisotno v našem delu. Ko bodo te teme na dnevnem redu, bomo seveda skušali biti aktivni, se pa iskanje pravih rešitev pri tej problematiki dogaja zunaj Varnostnega sveta, saj je Evropska unija dobila pooblastilo, da skuša najti rešitev med Srbijo in Kosovom. Drugih tem razen rednega poročanja o Bosni in Hercegovini pa ni več v Varnostnem svetu. Vedno, ko bodo, in če bo potreba, pa bo Slovenija med prvimi, ki se bo zavzela zanje.

Kaj bo Slovenija pridobila z nestalnim članstvom? Številni kritiki so prepričani, da gre zgolj za pretirano zapravljanje denarja, ki ne bo prineslo nobenih rezultatov.
Več razlogov je, zakaj je to članstvo pomembno. Že sama pot do članstva, kandidatura in iskanje podpore so razširili obzorja slovenski zunanji politiki, saj se veliko več ukvarjamo z državami, s katerimi se prej nismo ukvarjali. To nam ni v breme, ampak se nam odpirajo nove možnosti sodelovanja, tudi gospodarskega sodelovanja z nekaterimi državami v svetu, kjer se ravnotežje premika z zahoda proti vzhodu in ko je v svetovni politiki vse več igralcev. Poleg držav BRICS so tu tudi regionalne sile, kot sta Turčija in Mehika, in že pot do volitev nam je omogočila, da smo zelo okrepili odnose s temi državami, kar mislim, da nam v nadaljevanju lahko samo koristi. Biti član takega uglednega kluba, ki odloča o miru in varnosti, vsekakor krepi pozitivno vlogo Slovenije, dviguje ugled države in krepi blagovno znamko Slovenije. Članstvo krepi naše mesto znotraj zavezništev, katerih člani smo. Znotraj Evropske unije in Nata bomo lahko kot članica Varnostnega sveta nastopili v drugačni vlogi, v kateri bomo lahko v vse razprave prinesli novo, širšo dimenzijo. Kot članica Varnostnega sveta postaneš zanimivejši tudi za preostale države, saj si bolj viden, in če znaš to izkoristiti, ima lahko to posledice tudi za bilateralne odnose, ki pa so pogoj tudi za gospodarsko sodelovanje. Naše gospodarstvo je vedno bolj ujeto v evropskem prostoru in na Balkanu in nujno potrebuje nove trge. Menim, da lahko tudi skozi članstvo v Varnostnem svetu odpiramo vrata novemu gospodarskemu sodelovanju.

Kako pa odgovarjate na očitke, da bi se morala Slovenija bolj ukvarjati z Evropsko unijo in politiko v Uniji kot pa z Varnostnim svetom, češ da teme, ki jih obravnava ta organ, niso naš primarni fokus?
Vse teme, ki so v Varnostnem svetu, so tudi teme Evropske unije. Evropska unija želi biti globalni igralec in postaja globalni igralec. Izkazala se je na Bližnjem vzhodu, dokazuje se v Sredozemlju, pogaja se z Iranom, je zelo aktivna v Afriki, tako da so teme podobne. Znotraj Evropske unije se ne pogovarjamo več samo o pridruževanju kandidatk, ampak je Evropska unija resnično postala globalni igralec. S članstvom v Varnostnem svetu smo znotraj Evropske unije močnejši, saj imamo močnejšo besedo, ker sedimo na sestankih in imamo večje vedenje kot Slovenija, ki ni članica Varnostnega sveta.

Bi lahko slovenski izvolitvi škodila argumenta, da je bil s Hrvaško med letoma 2008 in 2009 in Bosno in Hercegovino prav zdaj Zahodni Balkan v zadnjih letih že zelo zastopan ter da bi z izvolitvijo Slovenije ali Madžarske Evropska unija v Varnostnem svetu imela kar pet članic?
Na žalost so to argumenti, ki so se pri nekaterih državah prijeli. Oba argumenta sta najmočnejša argumenta, ki jih nasprotniki uporabljajo proti Sloveniji, enega izmed njiju tudi proti Madžarski. Vse drži, resnično je bila članica najprej Hrvaška, potem Bosna in Hercegovina, zdaj pa kandidira Slovenija, in nekateri ta argument sprejemajo. Sprejemajo tudi argument, da ena izmed treh držav, Azerbajdžan, še ni bila članica Varnostnega sveta. Najtežji pa je argument o Evropski uniji. Tudi sam sem na žalost spoznal, da je razpoloženje znotraj Združenih narodov do Evropske unije drugačno, kot je bilo pred leti, in da se zaostruje. Ta argument, da so štiri članice že v Varnostnem svetu in da bi bili mi peta ter da je to ena tretjina članstva, se je zelo 'prijel'. Delijo si ga predvsem pri tistih državah, ki so že tako občutljive na Evropsko unijo, bodisi zaradi operacije v Libiji, ki jo pripisujejo članicam EU-ja, ki so sedele v Varnostnem svetu, bodisi zaradi mesta, ki ga je EU želel imeti v ZN-u. Lani je EU namreč zahteval povišanje statusa Evropske unije kot take znotraj Združenih narodov, tako da je lahko predsednik Evropske komisije Barroso letos nagovoril Generalno skupščino. Takrat se je bila velika bitka, nekatere države so bile zelo nezadovoljne, da je poleg 27 glasov v ZN-u prišla še Evropska unija. Ena izmed lekcij, ki smo jo skozi kampanjo dobili, je ta, da ima EU težavo s svojo podobo znotraj Združenih narodov in da bi veljalo razmisliti, kako iz tega ven, saj ta smer ni dobra. Tudi znotraj Varnostnega sveta vidimo, da se zadeve polarizirajo, nazadnje ob resoluciji o Siriji, ki ni bila sprejeta, ko so bile na eni strani članice Evropske unije, na drugo stran pa so se postavile preostale sile, Indija, Brazilija, Rusija in Kitajska, kar ni dobro. Dobra stran tega pa je, da je Slovenija sicer razumljena kot članica Evropske unije, toda ena izmed tistih članic, ki ima razumevanje tudi za težave tretjih držav. Tukaj imamo pozitivno podobo, ampak še vedno sem slišal veliko komentarjev o tem, da bomo peta članica, in vprašanje, kako bomo delovali kot Slovenija, če pa imamo enotno evropsko politiko. Zato ne bomo zmagali v prvem krogu, ampak verjamemo in si želimo, da bodo v drugem krogu države odločale na osnovi podobe države in na osnovi tega, kar država zastopa v Združenih narodih. Če bo tako, mislim, da bi morali biti izvoljeni.

Kot vemo, sta tako Azerbajdžan kot Madžarska že priznala palestinsko državo, Slovenija še ne. Pred kratkim ste dejali, da so v Združenih narodih zelo vidne in cenjene naše pozicije in načelna stališča glede Bližnjega vzhoda. Je to z nepriznanjem palestinske države še vedno tako?
Da, Slovenija ima v arabskem svetu in širše podobo načelne države. To smo že dokazali v Združenih narodih, v Svetu za človekove pravice, to dokazujemo tudi zdaj skozi razpravo o teh vprašanjih. Samo dejstvo, da še nismo priznali Palestine, nam ne škoduje, saj imamo znotraj Evropske unije dogovor, da s tem počakamo, da se zadeve po svoji poti odvijejo znotraj Združenih narodov. Je pa Odbor za zunanjo politiko v Državnem zboru pred kratkim sprejel sklep, s katerim je naložil vladi, da si znotraj Združenih narodov prizadeva za vse korake, ki bodo vodili k priznanju Palestine. To je zelo pomemben sklep, ki so ga v New Yorku tudi opazili, tako da mislim, da tukaj ne bomo imeli težav. Treba je iti korak za korakom. Tako bomo v ponedeljek z zunanjimi ministri EU-ja v Luksemburgu razpravljali, kako obnoviti pogajanja in ali lahko pri tem resolucija Generalne skupščine, kjer bi bili vključeni vsi parametri končne rešitve, ki manjkajo v izjavi bližnjevzhodne četverice, pomaga. Mi mislimo, da bi to pomagalo Palestincem, da pridejo za mizo in se začnejo pogajati.

Koliko bo na kandidaturo vplivala vpletenost Slovenije v mirovne misije Združenih narodov po svetu in sredstva, ki jih Slovenija namenja za razvojno pomoč? Imamo tu prednost, saj Azerbajdžan ne sodeluje v nobeni izmed misij, kar je v poročilu, ki ga je Varnostni svet izdal o posameznih kandidatkah, še posebej omenjeno?
To je naš argument, ko se predstavljamo, in mogoče smo edina kandidatka, ki govori samo o sebi. Slovenija že od leta 1997 sodeluje v mirovnih operacijah. To je zaveza, ki jo spoštujemo, uresničujemo in kateri bomo ostali zavezani tudi v prihodnje. Smo tudi ena izmed novih držav Evropske unije, ki je še najbližje izvajanju zavez glede razvojne pomoči. Seveda so nas v zadnjih dveh letih prizadeli rebalansi proračuna, ampak še vedno redno povečujemo razvojno pomoč, tudi veliko boljše jo izvajamo, bolj koordinirano, bolj fokusirano, in to tudi poudarjamo. Veliko državam v Afriki in na Karibih smo dali razvojno pomoč, ravno v sredo smo odprli šolo na Haitiju, zato tudi upamo, da bomo dobili glas te države, čeprav nismo zato šli v ta projekt. Veliko imamo takih projektov, na katere tudi spomnimo oz. seznanimo sogovornike, kar zagotovo pomaga, ko se države odločajo .

Če bo Slovenija izvoljena, bo kot opazovalka v Varnostnem svetu nastopila že novembra, delo pa bo prevzela 1. januarja, ko naj bi že predsedovala Varnostnemu svetu. Je ministrstvo pripravljeno na prevzem nestalnega članstva, tako vsebinsko kot kadrovsko? Koliko novih kadrov boste zaposlili? Kakšna je tu vloga ministra, januarja bo morda že nastopila nova ekipa?
Mislim, da smo pripravljeni, saj že imamo oblikovano ekipo, ki je do zdaj skrbela za kampanjo, zdaj pa začenja s pripravami na morebitno članstvo. Tudi za misijo že imamo izbrane kandidate, ki bodo takoj, v kolikor bomo izvoljeni, odpotovali v New York. Misija naj bi imela 12 diplomatov, tako da jo bomo povečali s sedmimi diplomati, a bomo še vedno med manjšimi. V začetku se nam je to zdelo veliko, a so nas preostale države prepričale, da je v Varnostnem svetu toliko odborov, da je 12 diplomatov minimum. Večina dela poteka na misiji v New Yorku, veleposlanica sedi v prvi vrsti s svojo ekipo, oni sodelujejo, se pogajajo, oni govorijo in nastopajo, seveda vse po navodilih z ministrstva za zunanje zadeve. Tudi stanje, ki bo v Sloveniji januarja, po mojem mnenju ne bo vplivalo na vodenje predsedovanja. Težko, da bo vlada postavljena že januarja, tako da bom, dokler bom še tukaj poslovodeči, sam dajal navodila misiji v New Yorku, ko bo prišel moj naslednik, pa bo on prevzel te posle. Zato je pomembno, da je sistem postavljen, in mislim, da imamo za to vse osnove.

Kako ocenjujete vlogo Združenih narodov v sodobnem svetu? Se strinjate s kritikami, da je organizacija zastarela in ne zmore odgovarjati svetovnim izzivom, da ne odseva več (vsaj Varnostni svet ne) razdelitve moči v svetu ter da gre za birokratski aparat, ki le zapravlja denar, v resnici pa ne naredi dovolj?
Tako enostavno verjetno ni, je pa nekaj resnice tudi v tem. Združeni narodi so edina globalna organizacija, kjer smo prisotne vse države, in verjamem, da bo kot takšna tudi ostala. V interesu nas, manjših držav, ki predstavljamo večino, je, da organizacija ostane takšna, kot je, kjer smo vsi enakopravni člani, vsaka z enim glasom. Je pa res, da so v organizaciji potrebne reforme. Reforma Varnostnega sveta je nujno potrebna. Iz številnih pogovorov, ki sem jih imel predvsem z ministri iz Afrike, je čutiti veliko občutljivost, da v Varnostnem svetu niso prisotni s stalnim sedežem. Oni to jemljejo kot zgodovinsko krivico, ki se vleče še iz kolonializma, in vse dokler obstajajo taki občutki, bo Varnostni svet izgubljal avtoriteto. Varnostni svet mora biti reprezentativen, mora odsevati trenutno stanje v mednarodnih odnosih, zato Slovenija podpira širitev stalnega članstva. Podpiramo širitev s članicami iz Afrike, z Nemčijo, Japonsko in Brazilijo, da bi bile nove sile enakopravne, s tem pa bi tudi sam organ pridobil avtoriteto. Stalno članstvo bi s seboj prineslo tudi odgovornost za svetovne probleme in mogoče se Sirija ne bi ponovila. So pa potrebne tudi reforme drugih organov. Slovenija je članica skupine 3G, t. i. Global Governance Group, kjer je približno 20 držav, ki opazujejo G20 in priznavajo, da je G20 pomembna skupina držav, ki se je s hitrimi ukrepi izkazala predvsem ob finančni krizi, a ki prevzema vedno večja pooblastila, in je zato potreben nadzor, še posebej, ker ne deluje v okviru Združenih narodov. Ampak krivično bi bilo kritizirati samo G20, da nimajo legitimnosti, ne da bi omenili Ecosoc, ki ne deluje, in bi nujno potreboval reformo. Ampak konec koncev Združeni narodi še vedno ostajajo tista organizacija, h kateri se vsi zatekamo, vsi gremo po mandat za mednarodne operacije, tako Nato za operacijo v Libiji, kot tudi Američani, ko so naleteli na težave v Iraku. Odgovornost vseh nas je, da govorimo o reformah in da pomagamo reformirati organizacijo, da bo učinkovitejša, in da bo čim manj kritik, da je to le birokratski aparat in izguba denarja.

V svojem mandatu ste se v prvem delu največ ukvarjali s Hrvaško, v drugem delu pa s kandidaturo za Varnostni svet. Kaj pa druga področja, ustvarja se namreč občutek, da ste jih kar malo zanemarili?
Ko razmišljam, kaj smo počeli v treh letih, je težko na kratko omeniti vse, bi pa nekatere uspehe vendarle izpostavil. Najprej je to seveda urejanje zadev, ki se niso uredile 20 let. To se nanaša predvsem na sosednje države, v prvi vrsti na Hrvaško, pa tudi na Avstrijo z manjšino in na Italijo, kjer smo naredili velik napredek. V treh letih mandata nam je uspelo okrepiti odnose in stike in lahko rečemo, da odnosi z vsemi sosedami še nikoli niso bili na takšni ravni, kot so danes. Druga stvar, kjer smo bili ravno tako uspešni, je, da smo skušali uravnotežiti slovensko zunanjo politiko, tako da smo širili krog prijateljev in zaveznikov. Ob zaveznikih, ki jih imamo, kot so ZDA in Evropska unija, smo krepili strateška partnerstva zunaj t. i. družinskega območja. Podpisali smo strateške dokumente s Turčijo, imeli smo pomembne obiske predsednika vlade v Indiji in na Kitajskem, intenzivirali smo odnose z Brazilijo, da ne omenjam Rusije, s katero smo prav tako podpisali številne strateške dokumente. Manjka nam le še Južna Afrika, ki je v državah BRICS, s katero pa sem prav skozi kampanjo za Varnostni svet vzpostavil zelo dobre odnose, ki bi veljalo krepiti še naprej. Tretja stvar, ki nas je okupirala in na katero sem ponosen, je ta, da smo se skušali postaviti na lastne noge. Poskušamo delovati na podlagi lastnih interesov, lastnih ocen in lastnih presoj, in v nasprotju s tem, kar piše WikiLeaks, se ne sprašujemo več, ''kaj bodo rekle ZDA'' ali ''kaj bo rekla Evropska unija'', ampak je prvo vprašanje na ministrstvu, ''kaj bo reklo slovensko javno mnenje, kaj o tem mislijo Slovenci''. Mislim, da je to pomemben preskok, tudi ko se pogovarjamo v Evropski uniji, ne govorimo več, da ''nimamo stališča, ker ga EU nima'', ampak ''imamo stališče in ga bomo usklajevali v Uniji''. Četrta stvar, kjer smo skušali biti čim bolj relevantni, je gospodarska diplomacija. Sam sem zelo zadovoljen, gospodarska diplomacija je eden mojih večjih uspehov. Priznanje gospodarstva dobim tako, da so veliki podporniki Blejskega strateškega foruma, da me vabijo na sejme in na podelitve nagrad ter da ob težavah v kakšni državi pridejo k meni. Tu smo naredili velik preboj tudi v miselnosti tega ministrstva in naše diplomatske mreže. Poleg tega velja izpostaviti našo aktivnejšo vlogo na področju razvojnega sodelovanja, o katerem sem govoril že prej. Zadnja zadeva, ki bi jo želel izpostaviti, pa je, da smo ravno s svojim tihim delovanjem vzpostavili normalnost na ministrstvu, pa tudi normativnost. Vse manj je subjektivnih odločitev, vedno več je pravil, po katerih se odločitve sprejemajo, postavljamo sistem, ki je v drugih diplomacijah že utečen, pri nas pa so bili vedno neki viharji. Verjamem, da bodo ti premiki tudi ostali.

Bi bili pripravljeni znova voditi zunanje ministrstvo v naslednji vladi, ne glede na to, kdo bi jo sestavil?
Tukaj je zelo veliko "če"-jev, saj je vse odvisno od tega, kakšna bi bila vladna koalicija in kakšno zunanjo politiko bi zagovarjala. Mislim, da smo se v tem mandatu zelo profilirali v zunanji politiki prav s svojo načelnostjo, samostojnostjo in širjenjem globalnega pogleda, in v kolikor bi se dalo to nadaljevati, človek nikoli ne zavrne ponudbe. Ampak moramo počakati na volitve, na rezultate volitev, počakati, da vidimo, kdo bo sestavljal vlado. Bi pa želel izpostaviti, da je bila to zelo dobra izkušnja, zato sem vesel in hvaležen predsedniku vlade, da mi jo je ponudil.