Dolgolas, z brki in brado ter v olivno zeleni uniformi in s pištolo okoli pasu – to je Che, ki ga pozna ves svet. Ernesto Rafael "Che" Guevara de la Serna, rojen 14. junija 1928 v Rosariu v Argentini, je bil že pred svojo sumljivo smrtjo 9. oktobra 1967 v bolivijskem gozdu prava legenda in ikona generacije ne samo v Latinski Ameriki, ampak po vsem svetu. Chejevo zgodbo bi lahko označili kot klasično epsko zgodbo, kjer je argentinski zdravnik pustil svojo kariero, da bi pomagal revnim in deprivilegiranim prebivalcem sveta, vse skupaj pa se je začelo s potovanjem. A pojdimo lepo od začetka.

Politična zavest se je prebudila v mladih letih
Mladost Ernesta Rafaela je, z izjemo zdravstvenega stanja, saj ga je že od drugega leta dalje spremljala astma, potekala brez večjih pretresov, že v puberteti pa se je mladi Ernesto začel zanimati za politiko, saj je Peronov režim zbujal ostro nasprotovanje dijakov in študentov. Che je bil že v svojih mladih letih ostri nasprotnik režima tedanjega argentinskega predsednika Juana Perona, njegovo prepričanje pa se je rodilo iz socialističnih knjig, prebiral je Marxa, Engelsa in Lenina ter latinskoameriškega marksista, perujskega publicista Mariateguija. Ernesto je bil prepričan, da bi morali boj proti peronizmu razširiti na celotno Latinsko Ameriko in začeti boj proti bedi, odvisnosti in diktaturam.

V tem času se je spoprijateljil z Albertom Granadosom in ko se je z družino preselil v Buenos Aires, kjer se je vpisal na medicinsko fakulteto, ga je Argentina začela dušiti, začutil pa je potrebo po odkrivanju Latinske Amerike in sveta. Prekinil je študij, z Granadosom pa sta skovala načrt o velikem popotovanju po Latinski Ameriki in se na motorju Norton leta 1951 popeljala na pot po celini.

Potovanje rodilo revolucionarne ideje
Na poti sta si mladeniča služila kruh in denar z raznovrstnimi deli in spoznavala ljudi, Ernesta pa so pretresale beda preprostih ljudi in izkoriščanje delavcev ter kmetov. Tako sta prepotovala Čile, Peru, Bolivijo, Kolumbijo in Venezuelo, kjer se je Granados zaposlil, Che pa se je vrnil v Argentino in končal fakulteto. Pot ga je pozneje zanesla v Gvatemalo, kjer je prvič slišal za Fidela Castra, njegove ideje in revolucionarne načrte. Fidelovi načrti so ga popolnoma prevzeli, bil je prepričan, da je za revolucijo vredno tudi umreti, zato se je odpravil v Mehiko, kjer se je spoprijateljil z Raulom Castrom, spoznal Fidela in se pridružil skupini Kubancev, ki je pripravljala invazijo na Kubo in zrušenje režima takratnega diktatorja Fulgencia Batiste.

Priprave na invazijo so trajale skoraj leto dni, vse od prvega dne pa se je med Castrom in Guevaro razvilo tesno prijateljstvo. Nekateri so Cheja obtoževali celo slepega fanatizma in vdanosti Castru, povezovala pa ju je trdna odločenost, da v Latinski Ameriki izpeljeta revolucijo. 25. novembra 1956 je ladja z imenom Granma izplula iz mehiškega pristanišča Tuxpan in se podala na pot proti jugovzhodni obali Kube. Po pristanku na sovražnem ozemlju in izgubi večine bojevnikov, saj se je kubanska revolucija začela s porazom, so si preživeli utrli pot do Sierra Maestre. Po dveh letih bojev, kjer je Che pokazal veliko mero poguma in drznosti ter bil imenovan za komandanta, so uporniki dosegli najpomembnejšo zmago pri Santa Clari, ki je pomenila dokončen poraz Batiste. 1. januarja 1959 je Batista pobegnil z otoka, uporniki pa so prispeli v Havano in dokončno izpeljali tisto, kar je poznano kot prva in edina uspešna socialistična revolucija v Ameriki.

Castro Cheju zaupal eno najpomembnejših funkcij v državi
Po prihodu v Havano se je začel boj za oblast. Castro se je boril, da bi obdržal moč in nadzor nad vojaško oblastjo in politično podporo množic, Che pa je na otoku organiziral vojaško oblast. Za vsa prizadevanja in žrtvovanje so Kubanci Cheja v začetku leta 1959 razglasili za kubanskega državljana od rojstva, ko pa je Castro dokončno prevzel oblast na Kubi, je Cheju zaupal izvajanje kmetijske reforme in organizacijo kubanskega gospodarstva, pozneje pa ga je postavil še na čelo ministrstva za industrijo, od koder je Che oblikoval gospodarsko politiko otoka.

Za Cheja sta Kuba in uspeh revolucije na otoku predstavljala zgled za celotno Latinsko Ameriko, saj si je želel, da bi se vse države osvobodile imperialistične nadvlade. Vendar pa se je Che s svojimi idejami na Kubi vrtel v začaranem krogu, saj so ZDA Kubo osamile in začele politični pritisk na otok, podpora Castru v državah Latinske Amerike pa je začela plahneti. Sčasoma sta se Fidel in Che oddaljila, saj si v političnih idejah nista bila tako blizu kot na bojišču. Cheju so očitali preveliko zaletavost in uničenje temeljev kubanskega gospodarstva, saj njegove reforme niso bile preveč uspešne, kar je pozneje priznal tudi sam in dodal, da ni vedno verjel v Castra in njegove voditeljske sposobnosti.

Che z idejami revolucije tudi v Afriko
Leta 1965 je Che izginil s političnega prizorišča, kar je bil za Kubance velik udarec, zapustil je otok in se podal na bojišča v Kongo in Bolivijo, kjer naj bi širil ideje, ki so se kuhale v njem med osvajanjem Kube. Takrat je ameriška obveščevalna agencija CIA začela iskati Cheja, saj so se ga bali zaradi idej, ki jih je širil. Lov na upornika je trajal kar dve leti, dokler ga niso odkrili v džungli blizu majhne vasice La Higuera v Boliviji in ga usmrtili. Okoliščine Chejeve smrti so še vedno zavite v tančico skrivnosti.

Po smrti Che postal svetovni idol
Američani so bili nad Chejevim umorom navdušeni in potolaženi, saj so bili prepričani, da bo z njegovo smrtjo umrla tudi legenda. A so se ušteli, saj je tudi v 21. stoletju Che še vedno najbolj poznana in najmočnejša revolucionarna ikona in mit borca proti ameriškemu vplivu, mnoge latinskoameriške države in vlade pa odkrito častijo kult kubanskega revolucionarja in njegove ideje. Njegova podoba je postala zelo dobičkonosna tržna niša, saj jo je mogoče zaslediti na praktično vsakem koraku – na majicah, posterjih, knjigah in glasbenih ploščah, časopisih in podobno, na ulicah številnih mest Latinske Amerike pa še vedno odmeva "No lo vamos a olvidar" (Ne bomo ga pozabili). In nič ne kaže, da bi se to kaj kmalu spremenilo.

Brina Tomovič