Južna Amerika redko zaide na naslovnice zahodnih medijev. Prostor ji posvečamo le ob nasilnih dogodkih. Celina med Pacifikom in Atlantikom pa je veliko več kot valovi političnih sprememb, množični in pogosto nasilni protesti, pove naša novinarka Maja Ava Žiberna, ki se trenutno nahaja v Boliviji. Zakaj je za tamkajšnje prebivalstvo pomembna barva njihovih spodnjic in kako je s protesti povezana aretacija Luisa Fernanda Camache?

Čeprav so nadmorske višine neprimerljive z našimi, pa je praznični čas v marsičem podoben slovenskemu. Prestolnica Bolivije je mesto Sucre, ki je hkrati tudi sedež vrhovnega sodišča in prestolnice regije Chuquisaca. Sedež vlade in predsednika je od leta 1898 v La Pazu, ki je z dobrimi 3700 metri najvišje ležeča prestolnica na svetu. Tja je pred dobrim mesecem odpotovala novinarka Maja Ava Žiberna. Zdaj se je oglasila na Val 202 v 18. vzporedniku.

Rdeče spodnjice za ljubezen, rumene za denar

Božič in novo leto Bolivijci praznujejo v družinskem krogu in ob bogati pojedini – če imajo ljudje denar zanjo. Revščina je tam namreč očiten in pereč problem. Tudi vrstni red božičnega praznovanja je malo drugačen kot pri nas. Večerja je pozneje, po 10. uri zvečer. Ljudje so po večini katoličani in se pred tem udeležijo maše. Polnočnic, kot jih poznamo pri nas, tam ni.

"Moj božični večer se je začel ob 19.00, ko sem obiskala mašo v bližnji cerkvi Santa Clara. Ne bi se sicer oklicala za odlično poznavalko katoliških običajev, lahko pa rečem, da je program tu bogatejši kot pri nas. Po koncu maše in uradnega dela se v cerkvi pleše čuntunkis. To je njihov tradicionalni ples, ki ga decembra plešejo praktično povsod. Na ulicah, cerkvah in doma," pravi Žiberna. Po maši se domačini odpravijo k svojim družinam, kjer jedo recimo okusno juho pikano, v kateri se več ur kuha več vrst mesa, zraven pa se jé njihovo koruzo čoklo, ki je precej večja in bogatejšega okusa kot naša.

Njihova praznovanja spremlja veliko zanimivih prepričanj. Eno se vrti celo okoli spodnjega perila. Na stojnicah lahko v tem času na vsakem koraku najdete perilo v rdeči, rumeni in zeleni barvi. Če si rdeče spodnjice nadenete ob polnoči, tamkajšnje prebivalstvo verjame, da ti prinesejo ljubezen, če si oblečete rumene, pa denar.

Trgovci so takoj razpoznali priložnost, saj je seveda mogoče dobiti tudi spodnje perilo v kombinaciji obeh barv. "Če je barva spodnjic bolj prepričanje posameznikov, pa je črno na belem zapisano, da če je praznik na konec tedna, tako kot sta bila božič in novo leto, je dela prost tudi ponedeljek," o ljudskih običajih in navadah dodaja Maja Ava Žiberna.

Zanimivo je, da tudi v Boliviji še posebej ob praznikih poteka solidarnostni projekt za staroselsko indijansko prebivalstvo. Država, posamezniki in različne organizacije zanje pripravijo pakete s kruhom, pekovskimi izdelki in ostalo hrano.

Aretacija Luisa Fernanda Camacha

Kljub navidezni prazničnosti in lagodnosti pa tamkajšnjega prebivalstva že nekaj časa živi v zaostrenih političnih razmerah. Od 28. decembra potekajo protesti, ko so sredi belega dne aretirali vodjo opozicije in guvernerja najštevilčnejše regije Santa Cruz Luisa Fernanda Camacha.

"Nekdanji predsedniški kandidat leta 2020 je vsekakor tudi prvi obraz opozicije, predstavnik desnice, ki je vodil velike proteste leta 2019. Po prepričanju mnogih je desničarski populist, ki se protestov pogosto udeležuje z biblijo v rokah in rožnim vencem okoli vratu."

Pojasnimo, Camacho je velik kritik vladajoče stranke MAS (Movimiento al Socialismo). Najprepoznavnejši obraz te stranke je sicer še vedno nekdanji predsednik Evo Morales, danes pa ji predseduje Luis Arce. "Po nareku MAS-a so v četrtek aretirali Camacha z obrazložitvijo, da je pod njegovim vodstvom leta 2019 potekal državni udar. Državno tožilstvo je pojasnilo, da je Camacho obtožen terorizma zaradi svoje domnevne vloge pri odstopu levičarskega predsednika Eva Moralesa pred štirimi leti in zaradi spodbujanja protestov v Santa Cruzu novembra lani," še pove.

Obtožnica sledi aretaciji nekdanje predsednice Jeanine Anez, ki je bila pridržana lani, junija letos pa obsojena na desetletno zaporno kazen zaradi načrtovanja strmoglavljenja Moralesa. "Veliko opozicijskih voditeljev zaradi očitnih razlogov živi v tujini, predvsem v Združenih državah, ki vsekakor niso zaveznice levičarske vlade," še doda Maja Ava Žiberna.

Opozicija: Aretacija je ugrabitev Camacha in povratek v čas diktature

Nestrinjanja se pojavljajo na obeh straneh, kar daje dodatno motivacijo protestnikom na ulicah Santa Cruza de la Sierre, dogajanje opiše Žiberna. "Srečala nisem nikogar, ki bi pritrdil interpretaciji državnega tožilstva oziroma stranki MAS, da je Camacho izvedel državni udar. Vsi pa se strinjajo, da je bil na čelu upora, ko so Moralesu očitali, da je na oblast prišel z volilno prevaro in ko je protestirala vsa država."

Aktualno dogajanje in način Camachove aretacije v ljudeh vzbujata nelagodje in strah. "Ko se je prejšnji četrtek razvedelo, da so ga aretirali, sem bila ravno na tukajšnji tržnici. Novica je završala med stojnicami, da so ljudje po prenosnih radijskih sprejemnikih dogajanje spremljali z zaskrbljenostjo. Med prodajalci, ki so večinoma pripadniki indijanskega prebivalstva in ne veljajo za njegovega podpornika, ni bilo opaziti nikakršnega veselja." Na ulicah je bilo čutiti strah pred ponovitvijo scenarija izpred štirih let, ko je bila na ulicah vsa država in ko je bilo razglašeno izredno stanje po celotni Boliviji. "Ljudje se privadijo na zaostrene razmere, še posebej če jih spremljajo z razdalje. Nihče zares ne ve, kako se bo to končalo. Že zdaj je nekaj sto ljudi protestiralo tudi v drugih mestih, recimo v Cochabambi in Tariji. Za naslednji teden, 10. januarja, se napovedujejo vsesplošni protesti po vsej državi," stanje opiše Maja Ava Žiberna.

Kako pa je bila sploh izpeljana Camacheva aretacija? Aretirali so ga sredi belega dne kot največjega zločinca. Policija je ustavila avto, v katerem je vračal domov, razbila šipe in ga s pištolami, uperjenimi vanj, zvlekla iz avtomobila. To se je zgodilo na dan, ko v Boliviji praznujejo dan norcev, pri nas je to prvi april. Vse skupaj je še toliko bolj podžgalo jezo ljudi, ki so tisti dan tudi blokirali letališče.

"Camachevi zagovorniki so zaskrbljeni tudi zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Različni ministri stranke MAS pa trdijo, da za to ni nobenega razloga in da s pretiravanjem še stopnjujejo napetosti. Dejstvo je, da so Camacha odpeljali v zloglasni in slabo dostopen zapor Chonchocoro, ki bolj kot po dobrih razmerah slovi po tem, da so tam zaprti najhujši zločinci in da je v njem zaradi medsebojnih obračunov življenje izgubilo 23 ljudi."

Goreče stavbe ter nasilni spopadi med policijo in protestniki

Bolivija in druge južnoameriške države v zahodne medije najpogosteje pridejo le, ko je prisotno nasilje. Ljudje v Santa Cruzu so na ulicah že drugič v dobrih dveh mesecih, pa se takrat, čeprav so protestirali kar 36 dni, novica o tem praktično ni znašla v nobenem zahodnem mediju. Tokrat je drugače.

"Drži, da so podporniki aretiranega Camacha po prej omenjenem razvoju dogodkov šli na ulice, napadli in zažigali simbole oblasti. Tako je recimo zagorela stavba Fiscalije, kjer je sedež državnega tožilca, pa tudi državne banke Banco Unido. Drži pa tudi, da je policija prekršila vsa pravila o nenapadanju," dogajanje analizira novinarka. Med prazniki je policija nad protestniki uporabila solzivec in pretepla nekatere novinarje. Pridržali so več kot 90 ljudi, več kot 200 pa jih je ranjenih.

Novembrski protest El Paro

V mestu Santa Cruz, ki je eno izmed devetih regij Bolivije, je bila novembra ob protestu El Paro, ki pomeni zaprtje oziroma blokado mesta, tudi Maja Ava Žiberna. Prebivalci so takrat blokirali ceste, da so se lahko po mestu premikali peš ali s kolesom.

"Razlogi za El Paro so na nek način povezani tudi s tem, kaj se dogaja danes. Z globokim razkorakom v bolivijski družbi, mačehovskim odnosom oblasti do kmetijsko in gospodarsko najrazvitejših ter najbolj urbanih regij." Poleg tega je tudi najštevilčnejša regija, saj se zaradi razvitosti v primerjavi z drugimi tja priseljuje ogromno ljudi. Samo v prestolnici Santa Cruzu de la Sierri živi že več kot tri milijone prebivalcev, kar pa ni razvidno iz statističnih popisov prebivalstva.

"Novembrski El Paro je poenostavljeno rečeno predvsem miroljubna protivladna stavka tudi proti zamudam pri izvedbi državnega popisa prebivalstva. Ta je bil nazadnje izveden pred enajstimi leti. Če bi ga opravili danes, bi nedvomno pokazal, da v celotni regiji živi veliko več kot 3,8 milijona ljudi, kolikor jih zdaj beleži nacionalni statistični urad." Z novim popisom bi posledično Santa Cruz zagotovil tudi višje davčne prihodke ter politično moč v spodnjem in zgornjem domu parlamenta.

Poročali smo že, da je bil popis v osnovi predviden za leto 2023, a ga je vlada z neprepričljivimi argumenti prestavila na naslednje leto. "To pomeni, da dejansko stanje prebivalstva ne bi imelo nobenega vpliva na volitve, ker se rezultati štetja prebivalstva ne bi mogli pravočasno preliti v volilne lističe za volitve leta 2025," razloži naša novinarka v Boliviji.

Nasilni protesti tudi v Peruju

Tudi iz sosednjega Peruja od decembra naprej prihajajo posnetki o nasilnih protestih po odstavitvi levičarskega predsednika Castilla, ko je ta decembra najprej razpustil kongres in želel vladati z odloki. Ta teden so se po krajšem zatišju protestniki spet vrnili na ulice.

"V sredo so Perujci spet protestirali. Zahtevali so odstop prehodne predsednice Dine Boluarte, ki je nasledila Castilla. Ta je sicer še vedno v zaporu in naj bi tam ostal nadaljnjih 18 mesecev. Tokrat smrtnih žrtev ni bilo, je pa policija množico razgnala s solzivcem. Tudi za turiste je Peru še vedno zelo nepredvidljiv, saj so kot previdnostni ukrep v torek za nedoločen čas prekinili železniške povezave med mestom Cusco in inkovsko znamenitostjo Machu Picchu, okoli 2000 turistov pa pospremili z območja. Decembra je namreč nekaj tisoč turistov na tem območju zaradi blokad več dni ostalo ujetih."

Močno razdeljena bolivijska družba

Bolivija je od leta 2009 po ustavi večnacionalna država. V času predsedovanja Eva Moralesa so takrat uradno priznali 37 uradnih jezikov. Poleg španščine še aymara, quechua, guarani kot najbolj razširjene jezike največjih indijanskih skupnosti, poleg teh pa še številne druge, ki se manj uporabljajo. V ospredju pa niso le etnične in jezikovne razlike, ampak tudi statusne.

"Bolivija je bogata država z zelo, zelo premožnimi ljudmi. Prav tako je to država zelo podjetnih ljudi in je država z ogromno naravnimi bogastvi, kot so plin, nafta in minerali. Je tudi država, kjer pridelajo ogromno koke. Res je, da je koka kot rastlina del tukajšnje kulture, ker pomaga pri premagovanju težav z nadmorsko višino in podobno. Res pa je tudi, da te rastline pridelajo precej več, kot je prebivalci uporabljajo za samo žvečenje. Viški pridelane koke se predelujejo v kokain in s tem pomagajo bogateti tistim, ki so blizu aktualni oblasti."

Vse našteto tako ustvarja različne elite, ki se vsaka po svoje borijo za svoj del pogače in ki so ne nazadnje tudi različno izobražene. "Tudi znotraj političnih strank prihaja do napetosti zaradi boja za oblast in vzvode moči. Na kongresu vladajoče stranke MAS julija lani je tako med strankarskimi člani blizu nekdanjemu predsedniku Moralesu in tistimi bliže aktualnemu zaradi prerazporejanja moči prišlo celo do pretepa med člani iste stranke. Obstaja veliko skupin z močjo in vplivom, ki se med sabo pretepajo, obstaja pa še več takih, ki od tega nimajo nič. So kvečjemu žrtve," pravi Žiberna.

Rudnik srebra in položaj bolivijskih žensk

Potosi, ki velja za najvišje ležeče mesto na Zemlji in ki je za pol metra višje od tibetanske Lhase, je znano po svojem rudniku srebra in drugih mineralov, kot sta cink in kositer. V času španske kolonizacije je bilo to najbogatejše mesto na svetu, zahvaljujoč bogatim zalogam srebra, od katerih so obogateli predvsem kolonialni pa tudi lokalni lastniki. V njem je po nekaterih podatkih umrlo sedem milijonov ljudi. Žalostna resnica pa je, da umirajo še danes.

Tako kot pred več stoletji v času španske kolonizacije tudi danes bogastvo iz tega rudnika ni niti približno razporejeno enako. Zalog je precej manj, a dovolj, da mnogim oblastnikom, tudi iz Kanade in Japonske, prinašajo ogromno premoženja, neopisljivo razkošne nepremičnine in drage avtomobile, s katerimi se vozijo mimo ljudi, ki svoja življenja puščajo v rudniku. To so rudniški delavci, med njimi so tudi otroci, ker so na žalost po prepričanju tamkajšnjih podjetnikov za ozke rudniške tunele bolj okretni. Umirajo mladi, 90 odstotkov jih že od mladih let uživa alkohol, ki je naprodaj v bližnjih trgovinah, in živijo v kontaminiranem okolju rudnika. Na koncu rudniške verige pa so ženske vratarke rudnika.

"Živijo v barakah brez tekoče vode in sanitarij. Kot vratarke v rudnik delajo praktično cel dan in zaslužijo še manj kot njihovi možje. Na mesec prejmejo približno 700 bolivianosov ali 100 evrov. Predvsem pa so nevidne, pozabljene od vseh na več kot 4500 metrih nadmorske višine, kjer živijo in delajo, in kjer se njihovi otroci igrajo na kontaminirani rudniški zemlji," surrealno stanje opisuje novinarka.

Kljub vsemu naštetemu pa Maja Ava Žiberna Bolivijo opiše kot krasno državo čudovitih ljudi, izredno bogate zgodovine in izjemne narave, kot je na primer slano jezero Salar de Uyuni. Znana je tudi po potepuških in zelo simpatičnih psih, ki živijo svoja poulična življenja. Kljub političnim trenjem in borbi za položaje v različnih verigah njeno prebivalstvo do življenja ohranja pozitiven odnos. Bolivija res ni raj za vegetarijance, je pa kraj za številne druge dobrote – še posebej Cochabama, ki velja za kulinarično prestolnico Bolivije. Hasta luego!