Po 10 letih vladanja se umika 86-letni Raul Castro, še prej je bil na čelu te karibske otoške države skoraj pol stoletja njegov brat Fidel Castro, ki je umrl leta 2016. A kljub menjavi na predsedniškem položaju ne gre kmalu pričakovati večjih sprememb v politiki.

Castrov naslednik, 57-letni Diaz-Canel, je bil namreč doslej prvi podpredsednik državnega sveta, in kot poudarjajo poznavalci, velja za varno izbiro za naslednika ideološke usmeritve bratov Castro. Po izobrazbi je inženir elektronike, navdušenec nad tehnologijo, ki na sestanke pogosto prihaja s tablico v roki, navaja Reuters. Njegovi osebni politični nazori so sicer precej neznani, kajti na Kubi je politična kampanja prepovedana. V javnosti je bil v zadnjih devetih letih, ko se je pridružil vladi, zadržan, njegovi someščani iz Santa Clare pa pravijo, da je topel, ljudski in učinkovit. Diaz-Canel bo prvi kubanski voditelj, ki ni sodeloval v revoluciji in prvi, ki ne bo predsednik komunistične stranke. To bo še naprej Castro.

Kot novi predsednik bo sprva najverjetneje previden in zmeren, pri čemer bo skušal zediniti vrste komunistične stranke, predvsem pa na svojo stran pridobiti konservativno vejo, čeprav si na drugi strani mladi Kubanci želijo hitrega napredka, piše Reuters. "Ne morem si zamisliti preloma v naši državi. Menim, da se mora predvsem ohraniti kontinuiteta," je po poročanju STA-ja dejal pred časom. Skupaj z Diazom bo prisegel tudi 30-članski državni svet. Čeprav bodo v novi vladi na najvišjih položajih mlajši člani komunistične stranke, bodo Castro in starejši člani še naprej v veliki meri vlekli niti razvoja. Tako bo ostalo vsaj do kongresa stranke leta 2021. Predsednik stranke še naprej ostaja Raul Castro.

"Obstajajo razlogi, zaradi katerih lahko pričakujemo, da bo bolj fleksibilen in moderen," pravi Arturo Lopez-Levy, nekdanji analitik kubanske vlade, ki je odraščal v rojstnem kraju novega predsednika Santa Clari (tam je tudi mavzolej Cheja Guevare), zdaj pa predava na Univerzi v Teksasu. "Toda ni nobenih indicev, da bi bil reformist, da bi ukinil enostrankarski sistem ali da bi prenehal favorizirati državni sektor v primerjavi z zasebnim."

Kuba po bratih Castro
Ključno poglavje v novejši zgodovini Kube predstavlja revolucija v drugi polovici 60. let, potem ko je bil prvi poskus udara leta 1953 neuspešen, zaradi česar so Fidela Castra obsodili na 15 let zapora, a ga potem po dveh letih pomilostili. Leta 1956 so uporniki na čelu z bratoma Castro in Ernestom Chejem Guevaro začeli dve leti trajajoče boje s silami diktatorja generala Fulgencia Batista, ki je, ob podpori Američanov, leta 1952 prišel na oblast z državnim udarom. 1. januarja 1959 je Batista pobegnil, revolucija na Kubi pa je poznana kot prva in edina uspešna socialistična revolucija v Ameriki.

Castro je vpeljal marksistično-leninistično ideologijo, država se je politično povezala s takratno Sovjetsko zvezo, na tisoče Batistovih podpornikov pa je pobegnilo v ZDA, katere politiki je kubanski revolucionar ostro nasprotoval. Leta 1962 je takratni ameriški predsednik John F. Kennedy proti Kubi uvedel embargo, ki je bil potem, z manjšimi spremembami, v veljavi desetletja. Ta je med drugim prepovedoval pošiljanje kakršne koli pomoči na Kubo. To je Castra še bolj zbližalo s Sovjetsko zvezo, Moskvi je na skrivaj dovolil, da na Kubi namesti jedrske rakete, usmerjene proti ZDA, kar je leta 1962 vodilo v kubansko jedrsko krizo, ko so Sovjetska zveza in ZDA prišle na rob jedrskega spopada. Ko je že kazalo, da se raketnemu spopadu ne bo več mogoče izogniti, je Moskva izstrelke umaknila. Kljub temu je Castro ostal v dobrih odnosih s sovjetskim premierjem Nikito Hruščovom.

Po revoluciji sta sledili kolektivizacija zemlje in nacionalizacija podjetij, premoženja in industrije, država je podržavila podjetja v ameriški lasti, gospodarstvo pa je postalo plansko. Velik poudarek so oblasti vseskozi namenile izobraževanju, opismenjevanju in zdravstvu, okrepili so socialne pravice za revne. To so bila tudi desetletja, ko so bili kubanski zdravniki, učitelji in vojaki Castrov ponos, pošiljal jih na različne konce sveta, predvsem v Afriko in Srednjo Ameriko.

Enostrankarski sistem je poskrbel za svoje, nasprotnikom pa je trda predla. Že kmalu po udaru se je v ZDA zateklo na stotine Kubancev, v poznejših desetletjih pa je zaradi politične represije, nezadovoljstva z življenjskim standardom in političnim sistemom, potovanja oz. odhodi tja so bili namreč prepovedani, pobegnilo na stotisoče Kubancev. Če jim je uspelo prepotovati 120-kilometrsko pot do Floride, so jim tam ameriške oblasti ponudile zatočišče, finančno pomoč in celo socialno zavarovanje, če pa so jih prijeli med potjo, so jih vrnili na Kubo, kjer so jih čakale represalije. Drugi veliki val beguncev je bil leta 1980, ko se je prek pristanišča Mariel proti floridski obali v petih mesecih odpravilo kar 125.000 kubanskih beguncev.

Najbolj množičen val je sledil potem v 90. letih, ko se je Kuba po odhodu Sovjetov po razpadu Sovjetske zveze znašla v hudi gospodarski krizi in osami. Vlada je takrat v obupu umaknila prepoved na uporabo ameriških dolarjev, dovolili so tuje naložbe, predvsem v turizmu, ključnega pomena pa je postal denar, ki so ga domov pošiljali izgnanci. Nekoč bogata proizvodnja sladkornega trsa je izgubila številne trge, državo je pestila huda lakota in revščina, ki je številne obupane Kubance pahnila v tako veliko stisko, da so se na pot proti ZDA odpravili tudi z najrazličnejšimi improviziranimi plovili, kar je bilo za številne usodno. Sledil je nov val bega. Leta 1994 je na majhnih čolnih in splavih državo zapustilo več kot 35.000 Kubancev, ki so hrepeneli po obljubljenih vsakoletnih 20.000 ameriških vizumih.

Turisti, dobrodošli!
Nov finančni vir je v 90. let predstavljal, enako je še danes, turizem: režim je odškrnil vrata in na otok so začeli prihajati turisti, ki so se čudili, da oni plačujejo z eno valuto, domačini pa z drugo. Velja vzporedni sistem: domačini "živijo" s kubanskimi pesi, tujci pa plačujejo s konvertibilnimi pesi. Na drugi strani so za pomembno finančno pipico poskrbele ZDA, s tem ko so omilile embargo in dovolile Kubancem v ZDA, da pošiljajo denar svojcem na Kubi. Še danes so številne kubanske družine v veliki meri odvisne od denarja, ki jim ga pošiljajo svojci s Floride in od drugod, s tem pa se je začelo tudi veliko razslojevanje in trgovanje na črnem trgu. Na njem je bilo namreč kljub embargu mogoče kupiti vse, od hrane, ki je ni bilo na kubanskih policah, do najnovejših televizij in drugih tehnoloških naprav.

V zadnjih 10 letih je Kuba začela novo poglavje tako na gospodarskem kot političnem področju. Raulova vlada je uvedla gospodarske reforme, med drugim je dovolila več zasebnih malih podjetij ter delno tudi tuje investicije, ohranila pa stroge omejitve za zasebno podjetništvo. Nekaterih sprememb so bil deležni vsi državljani: v primerjavi s prej lahko potujejo v tujino, doma pa lahko počitnikujejo v letoviščih, katerih vrata so bila zanje dolga leta zaprta. Dobrih 10 let lahko kupujejo tudi mobilnike in dostopajo do spleta, a ta ni tako razširjen kot drugod po svetu.

Na političnem področje je ključna otoplitev odnosov z ZDA
Po tem ko so bili politični odnosi Kube in streljaj oddaljenih ZDA pod skoraj polstoletnim vladanjem Fidela Castra zelo slabi oz. jih sploh ni bilo, so se pod Raulom Castrom, ki je po Fidelovem umiku izstopil iz bratove sence, odnosi med Havano in Washingtonom začeli vendarle izboljševati. Na oblasti sta se brata sicer uradno zamenjala leta 2008, predtem pa je bil Raul že dve leti začasni predsednik. Leta 2015 sta Kuba in ZDA po 54 letih obnovili diplomatske odnose, pri čemer je pomembno vlogo odigral papež Frančišek, marca 2016 pa je Barack Obama kot prvi ameriški predsednik po 88 letih obiskal Kubo. Zadnji ameriški predsednik, ki je obiskal Kubo v času predsednikovanja, je bil Calvin Coolidge leta 1928. Harry Truman je leta 1948 obiskal zaliv Guantanamo, ki je pod nadzorom ZDA, Jimmy Carter pa je otoško državo sicer obiskal večkrat, a potem ko je že zapustil Belo hišo. A normalizacija odnosov med državama ni trajala dolgo: zdajšnji ameriški predsednik Donald Trump je namreč junija lani oznanil, da bo preklical "popolnoma enostranski dogovor s Kubo", in uvedel omejitve na različnih področjih, tudi pri potovanjih, diplomatski stiki ostajajo, prav tako veleposlaništvi obeh držav.

Kubanci si želijo predvsem boljšega življenja
Življenje za večino Kubancev ostaja težko, saj povprečno mesečno zaslužijo 30 ameriških dolarjev. Po oceni strokovnjakov novega predsednika čaka težka naloga predvsem na gospodarskem področju, saj bo moral uvesti reforme za oživitev gospodarstva, ki stagnira. Po recesiji leta 2016 sicer okreva, a so lani izmerili le 1,6-odstotno gospodarsko rast, ključna pri tem pa sta bila kmetijstvo in turizem. Vendar pa država ostaja močno odvisna od uvoza in pomoči svoje zaveznice Venezuele, ki je gospodarsko oslabljena. Po oceni poznavalcev je najbolj nujna naloga ukinitev dvojnega monetarnega sistema, ki ovira tuja vlaganja in povzroča neuravnoteženost gospodarstva, ki je v pretežni meri še vedno v državni lasti.