13 dni v oktobru 1962, kolikor je skupno trajala kubanska raketna kriza, še vedno velja za čas, ko je bil svet najbližje jedrski vojni.

Po odkritju sovjetskih dejavnosti na zavezniški Kubi 15. oktobra so ZDA začele pripravo na vojni spopad. Kennedy je takrat kljub napetostim zavračal pozive k napadu na karibski otok, namesto tega se je odločil za pomorsko "karanteno" Kube, s katero so želeli preprečiti prihod nove sovjetske oborožitve v svojo soseščino. S tem so se ZDA izognile uporabi termina blokada, kar bi pomenilo razglasitev vojne.

Sorodna novica "Kube ne bodo nikoli priznali kot demokratične, dokler ne bo kapitalistična"

Najbližje vojni sta bili državi 27. oktobra, ko so ameriške vojaške ladje metale globinske opozorilne bombe na sovjetsko jedrsko podmornico. Sovjeti so še isti dan nad Kubo sestrelili ameriško vohunsko letalo U-2, pri čemer je umrl ameriški pilot.

Za uradni konec krize se šteje 28. oktober, čeprav je Sovjetska zveza rakete s Kube odstranila šele novembra, letala za prenos jedrskih bomb pa decembra.

Diplomatski dogovor, ki je takrat preprečil katastrofo, je od Sovjetske zveze zahteval, da umakne rakete, v zameno pa so ZDA dale zagotovilo, da ne bodo na silo poskušale zavzeti Kube, kot so to posredno poskušale storiti leto prej z desantom v Prašičjem zalivu.

Prav tako so ZDA privolile v umik svojih balističnih raket, ki so jih v 50. letih namestile blizu sovjetskega ozemlja v Turčiji, članici Nata.

Najhujša kriza hladne vojne je imela tudi pozitivne učinke, saj je med drugim vodila k vzpostavitvi neposredne povezave med Belo hišo in Kremljem, tako imenovanemu rdečemu telefonu. Prav tako je pripeljala do pogajanj in pogodbe o neširjenju jedrske oborožitve.