Segregacija ali rasna ločenost je bila v ZDA nekaj samoumevnega, dokler niso decembra 1955 aretirali Rose Parks, ker ni hotela odstopiti sedeža na avtobusu belemu potniku.

To je bil povod za začetek boja proti segregaciji. Nenasilne demonstracije črncev in njihov krik po enakopravnosti so se postopoma razširili po Združenih državah in leta 1963 dosegli Washington. Kljub nasprotnikom rasne pravičnosti in zakonodaje o državljanskih pravicah je na shod v Washington prihajalo vse več ljudi. Odločilno pri tem je bilo sodelovanje belskih cerkva. "Neki pisec je zapisal, da je pohod združil vse tri najpomembnejše veroizpovedi bolj kakor katero koli drugo vprašanje v zgodovini naroda v času miru."

King ml. je imel 28. avgusta svoj najbolj znan govor na stopnicah Lincolnovega spomenika: "V Ameriki ne bo ne miru ne pokoja, dokler črnci ne dobijo svojih državljanskih pravic. Vrtinci upora bodo še naprej pretresali temelje našega naroda, vse dokler ne bo prišel svetel dan pravice. Moj sen je, da se bo nekoč ta narod dvignil in v resnici zaživel svojo vero – te resnice imamo za same po sebi umevne: da so vsi ljudje ustvarjeni enaki. Moj sen je, da bodo nekoč moji štirje otroci živeli v narodu, ki jih ne bo sodil po barvi kože, temveč po lastnostih njihovega značaja. Moj sen je, da se bo vsaka dolina dvignila, vsaka gora in grič pa se bosta znižala. Neravna pokrajina bo postala gladka, vijugasta se bo zravnala. Razodela se bo Gospodova slava in videlo jo bo vse človeštvo".

Na vprašanje, ali je danes rasno vprašanje v ZDA preteklost, ali so se Kingove sanje že uresničile ali pa še vedno ostajajo samo sanje, Vitorović odgovarja: "Preteklost gotovo ni, sanje tudi takrat niso bile samo sanje. Vsi problemi, ne samo rasni, ampak tudi drugi, zlasti problemi znotraj same Cerkve, pa ostajajo enako pereči oziroma so se zdaj še zaostrili. Znotraj evangelijskega krščanstva v ZDA je že takrat obstajala huda kri zoper Martina Luthra Kinga ml. in ta njegov govor, ker ga dojemajo in berejo kot izraz liberalne teologije, ki je progresivistična, ki stavi na to, da se ljudje spreminjajo z razvojem družbe za dosego določenih družbenih ciljev. To nas vedno bolj približuje Božjemu kraljestvu, s trudom v to smer lahko pridemo do tega. Kingov govor se seveda lahko bere na ta način, ampak King je govoril v kontekstu Amerike kot še vedno pretežno krščanske družbe, družbe, ki se sklicuje na krščanske vrednote, in je skušal znotraj nje doseči, kar se da."

Toleriranje nasilja ali nenasilje
Črnska skupnost ni bila notranje enotna glede tega, na kakšen način naj se upre zatiralski beli rasi. King ml. in njegovi privrženci so v boju za rasno enakost zagovarjali nenasilje, medtem ko so se Malcom X in njegovi podporniki zavzemali za upor, ki je spodbujal tudi rabo nasilja. King je o njem povedal: "Morda res pozna nekatere odgovore. Vem, da sem si pogosto želel, da bi manj govoril o nasilju, saj nasilje ne bo rešilo našega problema. In v svojih litanijah, v katerih opisuje obup črnca, ne da bi ponudil kakršno koli pozitivno, ustvarjalno možnost, čutim, da je Malcom naredil sebi in našemu ljudstvu veliko škodo."

Sociolog kulture Nenad Vitorović o Malcomu X meni: "Pri njem gre za drugačno presojo stanja znotraj ZDA in skladno s tako presojo se mu zdi včasih upravičljiva metoda, ki temelji na geslu: Z vsemi nujnimi sredstvi! Kdaj postane nasilje nujno sredstvo, je seveda stvar presoje. Znotraj skupine, s katero je delal, je bilo tudi veliko drugačnih ljudi, ampak Malcom X je gotovo tudi zelo pozitivna oseba v ameriški zgodovini. Ne da se ju izigrati enega proti drugemu, vsaj na tej ravni ne." Čeprav se King ml. z Malcom X v marsičem ni strinjal, ga je odkrito cenil in spoštoval.

Borec za državljanske pravice, a najprej pridigar
Martin Luther King ml. je bil v prvi vrsti baptistični pridigar. Sebe je nekoč opisal s temi besedami: "Moj oče je pridigar, moj ded je bil pridigar, moj praded je bil pridigar, moj edini brat je pridigar, brat mojega očka je pridigar. Tako torej nisem imel prav dosti izbire." Leta 1948 je vstopil v semenišče Crozer v Pennsyilvanii in diplomiral iz teologije. Študij je nadaljeval na Teološki šoli Univerze v Bostonu, kjer je leta 1955 doktoriral iz sistematične teologije. Malo pred tem je postal pastor v baptistični cerkvi na aveniji Dexter.

"Glede na to, da je bil protestant, je verjel v duhovništvo vseh verujočih. Svojo pastorsko poklicanost je dojemal kot neko vodstveno funkcijo, ki lahko verujoče zedini glede na družbeni kontekst in jim tudi pomaga pravilno interpretirati vrednote, za katere naj bi se zavzemali," je poudaril Vitorović.