V Nikaragvi že od srede aprila potekajo protesti zaradi socialne reforme. Z njo je želel predsednik Daniel Ortega povišati socialne in zdravstvene prispevke tako za delavce kot delodajalce ter za pet odstotkov znižati pokojnine. Odziv oblasti je bil oster: v nasilnem obračunavanju s protestniki, na čelu katerih so bili najprej upokojenci, takoj pa so se jim pridružili študenti, pozneje pa tudi delavci, kmetje, akademiki in drugi, je umrlo že več kot 80 ljudi, ranjenih je več kot 800. To je najhujše nasilje po revoluciji, ki je državo pretresala v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.

Protesti so se začeli 18. aprila, kot kažejo zadnja neuspela pogajanja, pa ni videti, da se bo ena največjih političnih kriz, odkar se je levičarski Ortega pred 11 leti vrnil na čelo ene najrevnejših držav v Latinski Ameriki, kmalu končala. Protestniki mu očitajo avtokratično vodenje države, korupcijo in prevelik vpliv na kongres, sodišče, vojsko in volilno komisijo in vztrajajo, da morata Ortega in njegova žena, podpredsednica države Rosario Murillo, ki jima med drugim očitajo tudi nepotizem (vseh njunih sedem otrok je na vplivnih položaji v politiki, gospodarstvu in medijih), odstopiti. Ortega, nekdanji sandinistični upornik, je bil že na oblasti med letoma 1979 in 1990.

"Kar se zdaj tukaj dogaja, je čista anarhija," pravi sogovornik, ki živi blizu Rivasa. V Nikaragvo se je zaljubil pred tremi leti, ko je potoval po njej, in po spletu okoliščin se je odločil, da v njej obrne novo življenjsko poglavje. "Po izgubi službe sem si rekel, zdaj lahko počneš, kar hočeš. Prek spleta sem našel dva partnerja, eden je iz Kanade, drugi iz Amerike, in začeli smo uresničevati načrt o hostlu, ki sem si ga vedno želel odpreti."

Njihov hostel Ruamoko je v okrožju Popoyo na tihomorski obali Nikaragve, ki je, kot pravi, surferski raj. "Hostel smo odprli 26. decembra lani, takrat sem prišel tudi sam sem. Bili smo kar dobro zasedeni, česar smo bili seveda zelo veseli. Potem pa je aprila nastala politična kriza. Poročila spremljam vsak dan in zdi se mi, da je vsak dan slabše. Nihče nima gostov. Včeraj sem šel na pico in sem bil edini gost. Za zdaj ostajam optimističen, toda razmere so res zelo skrb vzbujajoče." Država je zdaj, tudi glede turizma, ki je v večini v rokah tujcev, popolnoma paralizirana. Kolegi, ki so v tem poslu, pravijo, da še nikoli, odkar je Ortega na oblasti, kar je 11 let, niso imeli tako malo gostov, še pove sogovornik.

Reforma, ki je dvignila na noge študente in delavce
16. aprila je bil v uradnem listu objavljen predsedniški dekret, v skladu s katerim naj bi se s 1. julijem povečale socialne obremenitve tako za delodajalce kot delavce, s petimi odstotki pa naj bi bile obdavčene tudi pokojnine. Glede obdavčitve zadnjih so se takoj pojavili očitki, da gre za kršitev ustave, kajti za področje davkov je pooblaščen parlament in to ni pristojnost predsednika. Dvig socialnih prispevkov je še dodatno razjezil prebivalce, ki so predtem ostro kritizirali že (ne)odziv oblasti na velik požar v biološkem rezervatu Indio Maiz, v katerem je zgorelo 5.500 hektarjev gozda, ki je dom domorodnih ljudstev in številnih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst.

Nezadovoljni državljani so odšli na ulice. 18. aprila so se na ulice Manague in več drugih mest odpravili študenti, starejši in drugi aktivisti, v prihodnjih tednih so se jim pridružili tudi akademiki, kmetje in podjetniki. Odziv oblasti je bil oster: Ortega je že prvi dan nad protestnike poslal varnostne sile, ki so streljale na neoborožene protestnike. Umrlo je 26 ljudi, med njimi tudi novinar Angel Gahona, ki so ga ustrelili, medtem ko je prek Facebooka predvajal dogajanje pred mestno hišo. V naslednjih dneh so se protesti širili v druga mesta, oblastniki pa so ostro napadli protestnike, da so "agresorji," da nasprotujejo miru in razvoju države. Oblasti so tudi pritisnile na več neodvisnih medijev, da ne smejo predvajati protestnih shodov, več televizij začasno ni moglo oddajati programa, državni mediji pa so se znašli pod veliko cenzuro.

"Sam spremljam neodvisne medije, kot je La Prensa, ki delujejo tudi prek družbenih omrežij, predvsem Facebooka. Objavljajo številne videoposnetke, kaj se dogaja na protestih. Na državni televiziji so s poročanjem o protestih zelo skopi, poročajo pa, da so se vsi zarotili proti predsedniku. Razmere so takšne kot v vsaki diktaturi, če se lahko tako izrazim," pravi Brkan.

Umik reforme protestov ni zaustavil
Tri dni po izbruhu protestov je predsednik Ortega, ki je za izbruh nasilja obtožil protestnike in jih kritiziral zaradi nesprejemljivega vedenja, nasilja in uničevanja, prvič nagovoril državljane in napovedal pogajanja o spremembah socialne reforme. Toda za pogajalsko mizo je povabil zgolj predstavnike delodajalcev in zavrnil predstavnike delavcev. Odziv državljanov je bil pričakovan: protesti so se še okrepili. Združenje delodajalcev COSEP je sporočilo, da so pripravljeni sesti za pogajalsko mizo pod pogojem, da policija konča nasilje, da izpustijo priprte protestnike in da se spoštuje pravica svobode govora.

Kot smo poročali, je takrat podpredsednica Nikaragve in predsednikova žena Rosario Murillo med drugim protestnike označila za "vampirje, ki hočejo kri za hranjenje svoje politične agende", policijsko posredovanje pa označila za legitimno obrambo proti "majhnim skupinicam". Ortega je 22. aprila naznanil popoln umik sporne socialne reforme in napovedal nadaljnja pogajanja o njej, pri čemer je k pogajanjem poleg delodajalcev povabil tudi kardinala Leopolda Brenesa. Cerkev, ki je v Nikaragvi zelo vplivna, naj bi odigrala vlogo posrednika v sporu.

Dan pozneje, 23. aprila, se je na ulicah prestolnice in drugih mest po državi zbralo več deset tisoč protestnikov, študentov, delavcev in podjetnikov, ki so zahtevali odstop Ortege, konec nasilja in konec cenzure medijev. Naslednji dan so oblasti izpustile 200 priprtih protestnikov, pritisk na Ortego pa se ni zmanjšal, vrste protestnikov so se množile, pridružili so se jim tudi kmetje, ki so pozvali k vsesplošni stavki, dokler ne bodo za pogajalsko mizo vključeni predstavniki vseh delov družbe.

Protesti se širijo
V dneh, ki so sledili, so se pritiski na oblasti še krepili, med drugim je zaradi obtožb o čezmerni uporabi sile policije nad neoboroženimi protestniki odstopila vodja policije Aminta Granera, generalna državna tožilka Ines Ramirez pa je napovedala preiskavo smrti protestnikov. 28. aprila so potekali množični shodi za mir in pravico, ki jih je organizirala Cerkev, na katerih se je v Managui, Matagalpi in Leónu zbralo več sto tisoč ljudi. V prestolnico so z ruralnih območij prišli tudi številni kmetje, ki so protestirali proti kitajski gradnji Nikaragovskega prekopa. Dva dni pozneje, 30. aprila, so se na ulice podali tudi podporniki Ortege.

Dogodki na začetku maja so pokazali, da se razmere še ne bodo kmalu umirile: oblasti so zavrnile prihod članov medameriške komisije za človekove pravice, ki naj bi preiskala smrti protestnikov, protesti pa so se nadaljevali in se širili, število žrtev in pogrešanih se je iz dneva v dan višalo. Katoliška cerkev, ki podpira demokratizacijo države in se zavzema za volilno reformo ter svobodne volitve, je 12. maja Ortegi dala tri dni časa, da začne pogajanja. Dan pozneje je predsednik v kratki izjavi pozval h končanju prelivanja krvi, predstavniki vojske pa so sporočili, da se vojska ne bo vključila v represivna dejanja oblasti proti državljanom.

14. maja so oblasti vendarle dovolile vstop članom medameriške komisije za človekove pravice, predstavniki študentov, civilne družbe in zasebnega sektorja pa so od mediatorke, nikaragovske episkopalne konference, prejeli vabilo na pogajanja z vlado.

Pogajanja so po štirih dneh propadla
Večdnevna pogajanja, ki so se začela 16. maja, je spremljalo nadaljevanje protestov. 21. maja je medameriška komisija za človekove pravice v preliminarnem poročilu napisala, da je bilo v protestih ubitih najmanj 76 ljudi, več kot 800 pa je ranjenih. Oblasti navajajo število 18 smrtnih žrtev. Pogajanja so se po štirih dneh končala neuspešno. Mediator v pogajanjih, kardinal Brenese je dejal, da so stališča strani preveč različna, da bi se lahko "nacionalni dialog", kot so poimenovali pogajanja, nadaljeval.

Protesti, žal z novimi smrtnimi žrtvami in ranjenimi, po nekaterih navedbah policije in aktivistov se je v zadnjih dneh število mrtvih še povišalo na 83, ranjenih je več kot 860, se nadaljujejo. Samo v petek so umrli štirje ljudje, enako je bilo v soboto.

Organizacija ameriških držav je Ortego, ki je bil leta 2016 z veliko večino (prejel je 75 odstotkov glasov, potem ko je omejil sodelovanje opozicije v kampanji) izvoljen za nov šestletni mandat, pozvala, naj razpiše predčasne volitve, vsi pozivi mednarodne skupnosti h končanju nasilja pa so za zdaj izzveneli v prazno. Oblasti ocenjujejo, da je zaradi protestov, med drugim zaradi blokad prometnih povezav, v preteklih tednih država utrpela za 250 milijonov dolarjev gospodarske škode.

"Po državi so postavljene številne barikade, s katerimi želijo prebivalci opozoriti na nevzdržne razmere in želijo vladi dati vedeti, da se ne more igrati z njimi. Pred dnevi smo skušali iti v Rivas, dve uri smo čakali pred barikadami, a brez uspeha, potem pa smo se vrnili domov. Spuščali so samo tovornjake s hrano in avtobuse," pove, kako se napete razmere odražajo na vseh ravneh življenja.

"Kot mi pripovedujejo domačini, so predstavniki vojske dejali, da se ne bo vmešavala v dogajanje, domačini pa menijo, da bi se, podobno kot v Egiptu, lahko zgodilo, da bi vojska prevzela oblast," odgovarja na vprašanje, kako domačini v njegovi bližini gledajo na možne scenarije za naprej.

In kaj načrtuje sam?
Partnerja sta mi pred dnevi dejala, naj se, če se ne počutim varnega, vrnem v Slovenijo, pa sem jima odgovoril, da se počutim varnega in da bom ostal, ne nazadnje tudi zato, ker sem vložil v hostel, pojasni in dodaja, da ostaja optimističen, da se bodo razmere vendarle kmalu umirile.