Zlati zob za milo – tako se kubanski filmar Eliecer Jimener Almeida spominja dneva, ko je njegova babica prodala svoj zlati zob, da je otrokom lahko kupila milo, da so se sploh lahko umili. To je bilo obdobje ob koncu Sovjetske zveze, se spominja Almeid, ki danes živi v Miamiju.

A skrb, ki mu ga vzbuja vnovičen nevzdržen položaj na tem karibskem otoku ni, koliko podobnih dogodkov razvrednotenja bodo prebivalci še doživeli, temveč, kako dolgo bodo v takšnem življenju zdržali, je dejal za The Economist.

Sorodna novica Predsednik Kube po množičnih protestih ZDA obtožil odgovornosti za nemire

Hrana na Kubi, ki uvozi kar 70 odstotkov živil, je zadnje tedne težko dobavljiva dobrina. Kot pravijo domačini, ima še kruh okus po postani koruzi. Pekarne v državni lasti so namreč začele petino uvožene moke za peko kruha nadomeščati z drugimi lokalnimi sestavinami, kot so koruza, bučke ali juka.

Vlada je že maja napovedala, da bo julija znižala dobavljivost moke za 30 odstotkov. V določenih mestih so tako iz previdnosti omejili celo prodajo piškotov.

S protestov poročajo o smrtni žrtvi

V nedeljo se je tako več tisoč Kubancev zbralo na protivladnih protestih zaradi pomanjkanja hrane in visokih cen med epidemijo covida-19. Po poročanju tamkajšnjih medijev je bil ubit 36-letni moški, ki naj bi bil v skupini, ki je napadla vladno poslopje, vendar pa očividci trdijo, da so bile varnostne sile tiste, ki so streljale v skupino.

Predsednik Kube Miguel Diaz-Canel je v prvem odzivu dejal, da je kubansko-ameriška mafija sprožila demonstracije z dobrimi plačili vplivnežem na družbenih medijih.

Generalni direktor Kube za zadeve ZDA Carlos de Cosio pa je tvitnil, da naj se ameriško zunanje ministrstvo in njegovi uradniki, ki so do vratu vpleteni v promocijo družbene in politične nestabilnosti na Kubi, vzdržijo hinavskega izražanja skrbi. V državi so med protesti tudi prekinili medmrežno povezavo.

Trump zabil zadnji žebelj v krsto Kubi?

Kubanska vlada, ki je bila januarja letos pod nekdanjim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom deležna novih sankcij, za nastali položaj krivi Washington. Res pa je tudi, da je država sredi najhujše gospodarske krize v zadnjih desetletjih.

Trumpova administracija je namreč ob koncu svojega mandata Kubo vrnila na seznam podpornic terorizma, ameriško zunanje ministrstvo pa je dodalo, da država že desetletja daje zaščito morilcem in ugrabiteljem iz ZDA, da podpira režim venezuelskega predsednika Nicolasa Madure in nudi zavetišče teroristom iz Kolumbije.

Nove ameriške sankcije so začele veljati 24. junija letos, kar so Združeni narodi, tako kot skorajda vsako leto od 1992, obsodili. In čeprav so ZDA največje izvoznice živil na Kubo, je bil uvoz lani najnižji po letu 2002.

Kot poroča The Economist, ZDA največ živil izvozijo ravno na Kubo. Vendar pa je predsednik ameriško-kubanske trgovinske zbornice John Kavulich dejal, da je prodaja med ZDA in Kubo leta 2020 upadla za 36,6 odstotka, na 163,4 milijona dolarjev glede na leto 2019. V prvi četrtini leta se je sicer nekoliko zvišala, menjava je bila vredna 69,6 milijona dolarjev, je bilo pa v tej številki manj živil, saj so se cene zvišale.

Podjetja, ki proizvajajo hrano na Kubi, služijo le s kubanskim pesom, ki ima izjemno nizko vrednost, hkrati pa morajo kupovati vse sestavine na tujem trgu v tuji valuti.

Napovedano pomanjkanje kruha

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko, bi lahko rekli. Dejstvo je, da so se cene hrane do maja letos dvignile tudi za 40 odstotkov, kar je največ v zadnjem desetletju.

A največja težava oblasti v Havani je stabilna denarna enota. Turizem, ki predstavlja deset odstotkov BDP-ja, je predvsem zaradi epidemije atrofiral; če je še leta 2019 Kubo obiskalo 4,2 milijona turistov, jih je lani le milijon, pa še to v prvih treh mesecih.

Kuba prav tako zaradi tropskega podnebja nima ugodnih razmer za pridelavo pšenice. Njena cena je bila aprila letos 280 dolarjev za tono, lani ob istem času pa 220 dolarjev.

Poleg tega pa je bila letos žetev sladkornega trsa, vodilnega izvoznega živila, zaradi suše najmanjša v več kot stoletju. To pomeni za manj kot 30 odstotkov ali nekaj manj kot milijon ton, s čimer je ogrožena tudi domača potrošnja.

Glede na to, da je na svetovnem trgu cena za sladkorni trs višja za okoli 70 odstotkov kot leto prej, bo država težko zapolnila izgubo. Za polovico pa se je podražil tudi ladijski tovorni prevoz, od katerega je država odvisna.

Sorodna novica Kubance bolj zanima, kje bodo kupili meso in zdravila kot pa, kdo bo na oblasti

Previdnost pri uvozu izdelkov

Slabo gospodarsko stanje je oblast na začetku leta poskusila okrepiti predvsem z denarno reformo. To je pomenilo, da so opustili t. i. konvertibilni kubanski peso (CUC), v uporabi je ostal nekonvertibilni peso (CUP), ki je v primerjavi z dolarjem devalviral za 96 odstotkov. Ravno zaradi tega so številni prebivalci in celo vlada sama začeli več trgovati z ameriškimi dolarji. Inflacija na Kubi naj bi letos dosegla 500 odstotkov.

Nova strategija države za izstop iz krize je že omenjena večja previdnost pri uvoženih izdelkih in fizična pridobitev ameriških dolarjev, saj je vrednost kubanskega pesa na izjemno nizki ravni (1 kubanski peso je vreden 0,035 evra). Seveda pa morajo domačini uvožene dobrine plačevati v dražjih dolarjih ali evrih in jih prodajati v domači valuti.

Kupovanje z dolarji v državnih trgovinah

Še dodaten preplah pa je spodbudila kubanska Centralna banka z napovedjo, da prebivalci od 21. junija za določen čas ne bodo mogli več polagati dolarjev na svoje bančne račune. To predstavlja za številne težavo, saj lahko živila v državnih trgovinah kupujejo le z debetnimi karticami, na katerih je naložena denarna vrednost v dolarjih. "Namesto da bi država stabilizirala gospodarstvo, počne ravno nasprotno," piše The Economist.

Namestnik kubanskega premierja Ricardo Cabrisas (Kuba je decembra 2019 prvič po letu 1976 dobila predsednika vlade, to je Miguel Diaz-Canel) je bil zato nedavno na državnem obisku v Parizu, kjer se je dogovarjal za reprogramiranje 3,5 milijarde dolarjev vrednega posojila tujih vlad, pri odplačevanju katerega Kuba zamuja od leta 2019. Ultimat upnikov bi lahko razložil željo kubanske vlade po povečanju obtoka dolarjev.

Svojci pošiljajo hrano na Kubo po pošti, a tudi tu so težave

Vse od februarja letos je kubanska vlada v želji po pridobitvi čim več trdne valute od tujcev zahtevala, da za sedemdnevno bivanje v državnih hotelih, namenjenih za karanteno, storitev plačajo v dolarjih (kar od junija velja tudi za nekatere domačine). Da bi pridobili čim več tudi od diaspore v tujini, pa je država začela poslovati tudi na spletu, kjer lahko svojci v spletnih trgovinah v dolarjih ali evrih svojim domačim na Kubi kupijo hrano ali darila.

Nekateri pa svojcem pošiljajo tudi pošiljke hrane iz tujine, a kaj ko je zaradi pomanjkanja nafte zdaj otežena tudi dostava. Če sta bila za dostavo iz ZDA nekoč potrebna dva tedna, so zdaj štirje.

Težave tudi pri tem, kdaj pojesti govedino

Zapleta pa se tudi pri lokalni pridelavi hrane, kot je meso. Država od kmetov zahteva prodajo živil po nekonkurenčni ceni in hkrati uvaja drakonske ukrepe glede živine.

Vse do prejšnjega meseca je bil kazniv zakol goveda, dokler ni doseglo določene starosti, ki jo je določila država.

Po novem zdaj lahko žival kmetje zakoljejo že pred določeno starostjo in meso prodajo ali ga pojedo sami. Vendar pa morajo predtem dokazati, da je krava dala vsaj 520 litrov mleka na leto. Meso pa lahko zaužijejo šele po odobritvi pristojnega organa, kar lahko traja tudi do enega tedna.

Prav tako morajo živinorejci ohranjati številčnost črede: eno kravo lahko ubijejo, če imajo tri nove teličke, kar pa je spet težava. Določene dele države pesti huda suša – v pokrajini Las Tunas je lani zaradi dehidracije poginilo 7000 glav goveda.

Nezadovoljstvo Kubancev z oblastjo je tako vse večje. In če je karizmatični Fidel Castro ljudi še imel na svoji strani, to ni uspelo ne njegovemu bratu Raulu ne trenutnemu predsedniku Miguelu Diazu-Vanelu, ljudje pa vse bolj verjamejo, da so za nastalo stanje odgovorni vodilni, in ne ZDA.