Zakaj se torej po drugi strani še kar oklepa spomenikov nacističnih pripadnikov, namesto govora o umiku teh spomenikov pa oblasti sankcionirajo tiste, ki jih občasno zvandalizirajo?

"Zgodba o tem, kako je spomenik nacističnim kolaborantom končal v Kanadi – državi, ki je v boju proti nacistom izgubila več kot 45.000 mož – je temačna in kompleksna, povezana z geopolitiko, zgodovinskim revizionizmom, propagando, antisemitizmom in tihim nadaljevanjem vojne, ki se je za večino ljudi končala pred 75 leti," je pisala leta 2020 v obsežnem članku na to temo ameriška liberalna revija The Nation.

Da gre za svojevrsten fenomen, priča tudi to, da ima zadeva celo svoj vpis v spletni enciklopediji Wikipedija (Seznam nacističnih spomenikov v Kanadi), posebno politično konotacijo pa je trem spomenikom v Ontariu in Alberti dala vojna v Ukrajini. Gre namreč za kipe ukrajinskim nacionalistom, ki so kolaborirali z nacistično Nemčijo in so povezani z množičnimi pokoli civilistov.

Konkretno – ti trije spomeniki so bili postavljeni ukrajinskim pripadnikom nemške 14. Waffen SS-divizije Galicija, ki se je v drugi svetovni vojni borila zoper boljševike na vzhodni fronti.

Omenjeno divizijo so sestavljali ukrajinski nacionalisti, ki so se med vojno pridružili nacistom, pripadniki 14. divizije pa naj bi skupno pobili več 100.000 ljudi, predvsem Judov in Poljakov. A zaradi njihove vloge v ukrajinski nacionalistični zavesti je ukrajinska diaspora v Kanadi te vojake počastila z obeležji.

Vsi trije spomeniki so bili vsi že vandalizirani, nanje pa so (vsaj pred začetkom ruske invazije v Ukrajini) letele ostre kritike nekaterih kanadskih medijev in različnih organizacij.

Sorodna novica Bomo z odstranitvijo kipov lahko odstranili tudi zgodovino?

A voditelji kanadske ukrajinske skupnosti, ki je v tej severnoameriški državi še posebej močna in šteje 1,3 milijona prebivalcev (štirje odstotki prebivalstva, druga največja ukrajinska diaspora za Rusijo), vztrajno zavračajo nacistične povezave upodobljenih.

Padajo kipi ... a ne nacistični

Vprašanje nacističnih spomenikov v Kanadi je vrhunec doseglo leta 2020 – v času, ko se je v Kanado iz ZDA po smrti temnopoltega Georgea Floyda na krilih pobude "Temnopolta življenja štejejo" in vsesplošne družbene ozaveščenosti razširilo protestno gibanje, ki je zahtevalo odstranitev spomenikov spornih, rasističnih zgodovinskih osebnosti, bodisi povezanih s sužnjelastništvom in kolonializmom bodisi povezanih z zloglasnim kanadskim sistemom internatov za staroselce, v katerih se je dogajalo toliko zlorab.

Posledično je bilo med letoma 2020 in 2022 v Kanadi odstranjeno mnogo spomenikov, med njimi šest kipov prvega premierja Kanade Johna A. MacDonalda, arhitekta zloglasnih sistemov internatov, še trije, povezani z omenjenimi internati, dva kipa britanskih kraljic (Viktorije in Elizabete II.) in kip britanskega raziskovalca, kapitana Jamesa Cooka.

A morda več pozornosti je leta 2020 pritegnil spomenik, ki kljub objektivni spornosti ni bil odstranjen. Junija tistega leta je namreč neznani storilec na ukrajinskem pokopališču sv. Volodimirja v Oakvillu, mestu v Ontariu z 200.000 prebivalci, porisal spomenik vojakom iz 14. SS-divizije z besedami "nacistični vojaški spomenik".

Napad na nacizem ali napad na Ukrajince?

Policija je vandalizem nad spomenikom preiskovala kot "zločin iz sovraštva", kar je med zagovorniki za človekove pravice naletelo na kar nekaj ogorčenja in nejevere. The Nation se je tako v članku z naslovom "Kanadski nacistični spomeniki" spraševal: "Zakaj v času, ko po vsem svetu padajo spomeniki, kanadske judovske skupine molčijo?"

V Kanadi je sicer z zakonom prepovedano podajati v javnosti izjave, ki “podžigajo sovraštvo proti kateri koli razpoznavni skupini". In kot je takrat obrazložila policija za časopis Ottawa Citizen, si je omenjeni grafit na spomeniku "za tarčo vzel razpoznavno skupino".

A preiskava "zločina iz sovraštva", ko gre za nacistične simpatizerje, je šokirala številne strokovnjake. "Iskreno povedano, sem osupel," je tvitnil Bernie Farber, predsednik kanadske mreže proti sovraštvu, ki je dodal, da vabi policiste na brezplačno delavnico, da jih pouči o tem, kaj zločin iz sovraštva zares je.

"Zahrbtna oblika desnega nacionalizma"

Kanadska revija NOW je ob tem v članku z naslovom "Zakaj zunaj Toronta še vedno stoji spomenik, posvečen nacistični diviziji?" obstoj spomenika povezala z bolj "zahrbtno" obliko skrajno desnega nacionalizma – "takega, ki po tiho poveličuje nacistične kolaborante, medtem ko daje kredibilnost skrajno desni znamki zgodovinskega revizionizma".

Članek v Ottawa Citizenu je pritegnil veliko pozornosti, toliko, da je ukrajinsko veleposlaništvo avtorja članka obtožilo “propagande v slogu Kremlja", policija pa je bila prisiljena podati pojasnilo. “Policisti na nobeni točki niso menili, da so nacisti tista napadena skupina, pač pa ukrajinska skupnost. Obžalujemo vsako bolečino, ki jo je povzročila dezinformacija, ki namiguje, da pristojna policija kakor koli podpira nacizem," so sporočili in posledično primer preklasificirali v "vandalizem". “Najbolj neposrečen del vsega tega je, da tak spomenik sploh obstaja,” je še tvitnil direktor policije.

Tviti ruskega veleposlaništva sprožili iskro

A omenjeni spomenik na pokopališču sv. Volodimirja ni edini, ki slavi Ukrajince, ki so se borili v vrstah nacistov – najmanj dva stojita v Edmontonu. Na tamkajšnjem pokopališču sv. Mihaela tako najdemo spomenik, posvečen 14. diviziji, ob vhodu v kompleks "Enotnosti ukrajinske mladine" pa stoji še kip Romana Šuheviča, delno financiran z davkoplačevalskimi sredstvi prek programov, katerih cilj je bil promocija multikulturalizma v Kanadi.

Oktobra letos je policija v Edmontonu vložila kazensko ovadbo proti novinarju Duncanu Kinneyju, uredniku Progress Reporta, ker naj bi lani doprsni kip Šuheviča popisal z napisom "Dejanski naci", in ga aretirala zaradi "zločina iz sovraštva".

Sorodna novica Bataljon Azov: Od neonacistične milice do odreda ukrajinske vojske

Kinney je sicer večkrat poročal o omenjenem kipu, vključno z vandalizmom nad njim, ko ga je leta 2019 nekdo porisal z besedami "nacistična smet".

Kip, postavljen leta 1973, se je znašel pod drobnogledom, ko je rusko veleposlaništvo v Ottawi leta 2017 tvitalo o "nacističnih spomenikih" v Kanadi in o tem, kako obeležje v Oakvillu poveličuje nacistično zgodovino.

To je bilo tri leta po ruski priključitvi Krima in Moskvi je bilo v interesu, da prikaže Ukrajino kot državo, zlizano z radikalnim nacionalizmom (in tudi nacizmom), pri čemer so izpostavljali tudi, kako je Ukrajina edina država, ki ima v uradno vojsko priključen bataljon z neonacističnimi povezavami (Azov, o katerem smo na naših straneh že podrobno pisali).

Da Kremelj danes "posebno vojaško operacijo" v Ukrajini upravičuje z "denacifikacijo", je, jasno, farsa, a tako Azov in nacistična simbolika kot poveličevanje Šuheviča in Bandere so sila prikladni elementi, ki jih Moskva rade volje izkoristi. Da pa Zahod pred njimi miži oz. jih pripisuje ruski propagandi, pa ni prav nič manj problematično in ima lahko še precej daljnosežne posledice.

Voda na mlin propagandi Kremlja

Kritiki spomenika izpostavljajo, da je bil Šuhevič okruten nacistični sodelavec, slavljenje njegovega lika in dela pa gre na roko propagandni mašineriji Kremlja, ki skuša delegitimizirati samo idejo ukrajinske državnosti, je leta 2018 na to temo (precej jasnovidno) poročal Radio Canada International (RCI).

Tudi ukrajinsko-kanadski zgodovinar John-Paul Himka je takrat tvite ruskega veleposlaništva označil za del propagandne kampanje Kremlja. “Njim je v interesu, da predstavijo Ukrajino kot fašistični režim, povezan z nacizmom, zato so izkoristili ta kip, saj radi ustvarjajo razkol in kaos v demokratičnih državah," je dejal Himka za RCI.

To pa ne pomeni, da nekatere od ruskih navedb ne držijo, priznava celo Himka, ki je zelo zaskrbljen nad poskusi nekaterih ukrajinsko-kanadskih voditeljev in organizacij, da bi oprali Šuhevičevo zapuščino in dejanja ter ga poveličevali.

UCC: Širjenje lažnih navedb

V kontekstu ruske priključitve Krima so kanadski mediji kritike ruskega veleposlaništva zavrnili kot del ruske "dezinformacijske kampanje". Ihor Michalchyshyn, predsednik Ukrajinsko-kanadskega kongresa (UCC), pa je očitke označil za poskus "podpihovanja kontroverznosti", "širjenja lažnih navedb", "odvračanja pozornosti od situacije v Evropi" in "netenje sovraštva med etničnimi skupnostmi v Kanadi".

Sorodna novica 90 let po veliki lakoti Ukrajina Rusijo obtožuje "oživljanja Stalinovih taktik"

“Med drugo svetovno vojno so bili Ukrajinci ujeti med genocidnima režimoma Hitlerja in Stalina in so se proti obema okupatorjema pogumno borili. Ukrajinska vstajniška armada (UPA) se je pogumno borila tako proti nemškim kot sovjetskim okupatorjem Ukrajine, ruska kampanja očrniti te borce za svobodo pa ni presenetljiva za režim, ki si tako dejavno prizadeva poveličevati Stalina, zanikati, da je bil holodomor (velika lakota) genocid, in hvaliti zločine sovjetske Rusije.”

Glede 14. divizije pa: "Veterani Galicijske divizije so se ji pridružili, ne da bi se borili za Nemčijo, ampak da bi se borili proti sovjetski komunistični tiraniji in za svobodno Ukrajino. Ne prva ukrajinska vojska, ne 14. divizija, ne UPA se niso nikdar borili proti zahodnim zaveznikom. Njihovi grobovi so kraji, kjer se jih lahko njihovi svojci spominjajo in jih počastijo, ker so se žrtvovali za svoje družine in narod.”

Himka meni, da tovrstni poskusi "pranja" zgodovine UPA-ja škodijo ukrajinski mladi demokraciji s spodbujanjem skrajne desnice v Ukrajini in negativno vplivajo na demokratične prakse znotraj ukrajinske skupnosti v Kanadi. "Osebno mislim, da ne moreš delati junakov iz izvajalcev holokavsta in etničnih čiščenj. Preprosto mislim, da to ni prav."

The Nation pa v svojem članku: "Argument je, da so bili Šuhevič in drugi počaščeni zaradi boja proti Sovjetom, ne zaradi pokola Judov. Osama bin Laden se je tudi boril proti Sovjetom – mar bi mu morali postaviti kip zaradi njegovih dosežkov na tem področju?"

"Junak Ukrajine"

Vsaka omemba Šuheviča, podobno kot Stepana Bandere, nosi izjemen čustveni naboj in je predmet žgočih polemik. Njuni podobi boste danes, ko se vojna v Ukrajini preveša v deseti mesec, našli viseti v številnih vojaških in političnih uradih po državi, njima v čast vsako leto v Kijevu in Lvovu prirejajo spominske shode (z nacističnimi simboli vred), nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Juščenko je možema v letih 2007 in 2010 celo posthumno podelil naziv "junak Ukrajine", kar je sicer regionalno sodišče v Donecku pozneje razveljavilo.

“Bandera in Šuhevič sta postala osrednji figuri v zelo nerodnem pisanju zgodovine na novo, katere cilj je bil poenotenje Ukrajine, ki je bila, vsaj takrat, precej razdeljena družba,” piše Per Rudling, profesor zgodovine na univerzi Lund na Švedskem, ki je v svojih akademskih delih obsežno popisal zgodovinski revizionizem Šuheviča.

Šuhevič je v očeh številnih Ukrajincev še vedno heroj, ki se je boril za ukrajinsko državo, zato je v času vojne tudi vstopil v Lvov, takrat poljsko ozemlje, in razglasil ukrajinsko državo, nato pa svoj boj nadaljeval s pobojem poljskih razumnikov.

Po ukazu Šuheviča so ukrajinski nacionalisti (OUN-B) s podporo dela lokalnega ukrajinskega prebivalstva začeli volinski pokol, katerega cilj je bil bodoče ukrajinske države očistiti vseh Neukrajincev. OUN-B je sprejel ukrepe za likvidacijo "tujih elementov" in jih podkrepil s plakati in letaki, ki so Ukrajince pozivali k ubijanju Poljakov.

V tem etničnem čiščenju je bilo v Voliniji in vzhodni Galiciji med letoma 1943 in 1945 ubitih od 50.000 do 100.000 Poljakov, večinoma žensk, otrok in starejših. Veliko žrtev je bilo pred smrtjo mučenih, posiljenih in razkosanih.

Za Poljsko volinski pokol genocid

Po mnenju ameriškega zgodovinarja Timothyja Snyderja, strokovnjaka za vzhodno in osrednjo Evropo, je bilo etnično čiščenje ukrajinski poskus preprečiti povojni poljski državi, da bi uveljavila svojo suverenost nad območji z ukrajinsko večino, ki so bila del predvojne poljske države (članek Vzroki ukrajinsko-poljskega etničnega čiščenja 1943 v reviji Oxford Journals, 2003).

Poljski Inštitut za nacionalni spomin je leta 2008 poboje, ki so jih zagrešili ukrajinski nacionalisti nad Poljaki v Voliniji in Galiciji, označil za izrazito genocidne, poljski parlament pa je leta 2016 sprejel resolucijo, s katero je poboje označil za genocid, klasifikacija, ki ji ukrajinski zgodovinarji oporekajo.

Šuhevič ima v Ukrajini danes 36 ulic in avenij, 16 spomenikov in kipov ter stadion, poimenovan po njem.

V času druge svetovne vojne je bilo sicer v Ukrajini skupno ubitih 800.000 Judov, 150.000 Poljakov in veliko število pripadnikov drugih narodov, številni s pomočjo omenjenih kolaborantov.

"Neodvisni zgodovinarji se v en glas strinjajo, da je bil Šuhevič definitivno vpleten v pokol okoli 100.000 Poljakov v volinskem pokolu – še več, bil je celo ključna figura tega pokola," je lani za Edmonton Journal povedal Thomas Lukaszuk, nekdanji namestnik premierja Alberte in član odbora kanadsko-poljskega zgodovinskega društva.

“Kar je nesporno, je, da je kolaboriral z nacisti, s Hitlerjevimi silami, še posebej ko je Hitler napredoval proti Sovjetski zvezi. Mislim, da je z vidika človečnosti razumljivo, da se oseb, ki imajo tako zgodovino, ne bi smelo na kakršen koli način slaviti ali jim postavljati kipe, še posebej ne v Kanadi,” je dejal.

Razpad OUN-ja na dva dela

A če so pred leti poskuse razprave o nacističnih spomenikih v Kanadi zavračali kot rusko propagando (nekaj, kar je z vojno v Ukrajini postalo še bolj aktualno), so vsaj v letih 2020–2021 številni pozivali k resnejšemu razmisleku o tovrstnih obeležjih in umazani zgodovini ukrajinskega gibanja za neodvisnost med drugo svetovno vojno – in zavezništev, ki jih je država takrat stkala, še posebej pod taktirko UPA-ja.

Začetki ukrajinskega nacionalističnega gibanja segajo še v carsko Rusijo, ob koncu ukrajinsko-sovjetske vojne leta 1921 pa se je razdelilo na zmerni pol in na bolj radikalni OUN (Organizacija ukrajinskih nacionalistov). Ta razkol je bil najočitnejši v Galiciji (današnja zahodna Ukrajina), ki je bila do prve svetovne vojne del avstro-ogrskega cesarstva.

Do leta 1941 se je OUN razdelil na dve frakciji: konservativnejšo frakcijo, sestavljeno iz starejših veteranov pod vodstvom Andrija Melnika (OUN-M), in radikalnejšo, ultranacionalistično krilo, sestavljeno iz mlajših borcev pod vodstvom Bandere in Šuheviča (OUN-B). Njihov uradni slogan je postal "Slava Ukrajini! Slava herojem!" – kar je tudi razlog, zakaj ima pozdrav "Slava Ukrajini" danes zelo sporno konotacijo.

“Obe sta bili totalitarni, antisemitski in fašistični," piše Rudling. “Ampak razlikovali sta se v taktiki: OUN-M je bil opreznejši in je skozi celotno vojno ostal zvest nacistični Nemčiji, medtem ko je OUN-B zavzel bolj neodvisno linijo do nacistične Nemčije.”

OUN je v Rusiji, skupaj s sosednjima Poljsko in Češkoslovaško, videl največjega sovražnika ukrajinske države. Še posebej "banderisti" so na Jude gledali kot na simbol "moskovskega imperializma" in so odkrito zagovarjali njihovo iztrebljenje. Leta 1941 je tako ukrajinska ljudska milica pod poveljstvom OUN-B-ja vodila pogrome, ki so vodili v pokol več kot 6000 Judov v Lvovu.

Dominique Arel, profesor na univerzi v Ottawi in predstojnik katedre za ukrajinske študije, je za RCI povedal, da ni dvoma, da je OUN neposredno sodeloval pri holokavstu. "Vsakomur, ki resno preučuje OUN, mora biti jasno, da ni bilo ničesar demokratičnega na tem gibanju. To je bilo avtoritarno gibanje, katerega vizija ukrajinske neodvisne države je bila de facto avtoritarna država z eno stranko, ultranacionalistična država."

Zagnano v vrste SS-a

Po nizu porazov nacističnih sil je bila na vzhodni fronti leta 1943 vzpostavljena ukrajinska galicijska divizija Waffen-SS-a kot podpora nemškim silam na tej fronti. 14. divizijo je sestavljalo 13.000 ukrajinskih prostovoljcev, nekateri tudi iz vrst OUN-ja, prvotno pa je bila njihova naloga obramba 80 kilometrov dolge meje blizu Lvova, kar pa je v praksi kmalu preraslo v zatiranje vsakršnega upora (beri: pobijanje lokalnega prebivalstva).

Divizija je rekrute novačila z letaki s Hitlerjevo podobo, zaradi svoje zagnanosti pa si je tudi prislužila obisk Heinricha Himmlerja, enega vodilnih nacistov in arhitekta holokavsta, ki je v svojem govoru razglabljal, kako boljše bo šlo Ukrajini, ko bo nekoč očiščena Judov, in hvalil zagnanost ukrajinskih borcev pri pobijanju Poljakov.

Po besedah Arela so se ukrajinski nacionalisti navdušeno odzvali na poziv, da se pridružijo diviziji Waffen SS, saj je na zahodu Ukrajine prevladovalo (zgodovinsko utemeljeno) stališče, da Ukrajincem nikdar ni uspelo, ker niso imeli oborožene sile, zato so jih lahko premagali tako Sovjeti kot Poljaki.

Julija 1944 je sovjetska vojska galicijsko divizijo strla, do leta 1950 pa je bil številnim pripadnikom OUN-ja, vključno s pripadniki Galicijske divizije, ki so kolaborirali z nacistično Nemčijo, odobren azil v vrsti zahodnih držav.

Kanada odprtih rok sprejela nacistične sodelavce

Kot navaja Center Simona Wiesenthala, je kanadska vlada sprejela od 1200 do 2000 veteranov Galicijske divizije, kar je obsodil kanadskojudovski kongres. Čeprav je bil celotni Waffen-SS na Nürnberških procesih razglašen za "kriminalno organizacijo", Kanada kaj dosti ni storila za pregon teh vojnih zločincev, nekdanjih pripadnikov Galicijske divizije pa ni nikdar sodno preganjala, je pokazala preiskava komisije za vojne zločince v Kanadi leta 1985, ki jo je vzpostavil takratni premier Brian Mulroney.

Preiskavo so uvedli po objavi odmevne knjige None Is Too Many (Noben je preveč: Kanada in Judje Evrope, 1933–1948) zgodovinarjev Irvinga Abelle in Harolda Troperja, ki sta se temeljito poglobila v kanadske antisemitske politike priseljevanja. Te politike, še vedno v veljavi tudi po koncu vojne, so preprečevale evropskim Judom priseljevanje v Kanado, delno zaradi neutemeljenega strahu, da bodo Judje prinesli komunizem v državo. So pa kanadske oblasti hkrati dovoljevale priseljevanje nacističnih kolaborantov, ker so jih imele za "zanesljivo nekomunistične".

Vojni zločinci dobili varni pristan v novem svetu

Tako Kanada kot ZDA so po drugi svetovni vojni sprejele kar nekaj nacističnih pripadnikov in kolaborantov. Najrazvpitejši primer je bil "operacija sponka", v sklopu katere je ameriška vlada tajno prepeljala v državo več kot 1600 znanstvenikov in inženirjev iz nacistične Nemčije, ki so Američanom pomagali zagnati njihov vesoljski program.

A to ni bil osamljen primer – ZDA in Kanada so sprejele na tisoče paznikov koncentracijskih taborišč, pripadnikov SS-a in drugih kolaborantov iz Ukrajine in držav, kot je Latvija, ki je imela svojo SS-divizijo. Omenjeni posamezniki so v "novem svetu" živeli in umrli mirno, ob tem pa se prikazovali kot "žrtve komunizma" in "borci za svobodo", da bi oprali svojo krvavo preteklost, piše The Nation, ki kot potencialne razloge, zakaj je Severna Amerika sprejemala te osebe, navaja boj proti Sovjetski zvezi v hladni vojni, kar je priznala tudi Cia, pa tudi goli antisemitizem.

Omenjena preiskava iz leta 1985 je sprožila kar nekaj napetosti med kanadsko judovsko skupnostjo in diasporami vzhodnoevropskih držav z ukrajinsko na čelu. Te so trdile, da so navedbe, da je Kanada skrivala vojne zločince in kolaborante, nič drugega kot sovjetski poskusi destabilizirati kanadsko družbo. Podobne izjave zadnja leta podajajo predstavniki kanadske ukrajinske skupnosti.

OUN v Kanadi z visoko podporo

Številni ukrajinski nacionalisti še zmeraj verjamejo, da je bila osrednja naloga Galicijske divizije obramba Ukrajine in da je pri izgradnji naroda in obrambi države včasih treba uporabiti tudi železno pest, tako kot je to učil Bandera, to pa pomeni tudi obračun z vsemi "neukrajinskimi" deli družbe.

Kot piše Rudling, se Šuhoviča v Zahodni Ukrajini in med ukrajinskimi Kanadčani spominjajo predvsem po njegovem predanem uporu proti sovjetskim silam vse do smrti. “Tako da se ga spominjajo zelo drugače – Judje in Poljaki imajo nanj povsem drugače spomin kot ukrajinski nacionalisti v Kanadi.”

Ni zanemarljivo, da je bilo ogromno tistih, ki so se priselili v Kanado, beguncev iz Volinije, kjer je imel OUN še posebej visoko podporo in so ljudje zrastli s podobami poveljnikov OUN-ja kot nekakšnih narodnih junakov.

Situacija je bila daleč od črno-bele, šlo je namreč za začaran krog sovjetskih grozodejstev nad ukrajinskim prebivalstvom in obratno. Sovjeti so med ukrajinskim prebivalstvom izvajali množične deportacije in aretacije, število žrtev naj bi se povzpelo na 100.000. “Z vidika ukrajinske nacionalne zavesti je bil OUN edini pravi množični odpor proti ruski okupaciji – in ta pogled je postal ob ruski priključitvi Krima med Ukrajinci še toliko bolj relevanten," je poudaril Arel.

Sovjetska zveza in Rusija sta nato to isto zgodovino izkoristili za protinarativ, katerega cilj je bil delegitimizirati idejo ukrajinskega nacionalizma in državništva. “Ruski narativ je, da so ukrajinski nacionalisti med drugo svetovno vojno razkrili svoj pravi obraz – so fašisti, nacisti, zato je sama ideja ukrajinske neodvisnosti zgrešena," razlaga Arel.

Ukrajinski poskusi rehabilitacije in poveličevanja OUN-ja in UPA-ja so povzročili tudi diplomatske napetosti s Poljsko in Izraelom, čeprav je bila Poljska sicer ena najtesnejših zaveznic Ukrajine pri njenem odmikanju od Moskve.

Sporni spomenik žrtvam komunizma

Jasno, to so bili drugi časi, časi pred rusko invazijo, ki je Ukrajince precej bolj poenotila (in do neke mere tudi zradikalizirala v njihovem sovraštvu do Rusov). Rehabilitacijo Bandere in Šuheviča so tako pozdravljale številne ukrajinsko-kanadske organizacije, ni pa ta poenotila Ukrajincev – raziskava iz leta 2009 je pokazala, da je imelo takrat zgolj 13 odstotkov vprašanih pozitivno stališče do UPA-ja, 45 odstotkov pa negativno, pri čemer, razumljivo, je bil največji delež negativnih stališč na rusko govorečem vzhodu Ukrajine in Krimu.

A zgodba pri Ukrajincih v Kanadi je drugačna, voditelji ukrajinske skupnosti v tej državi so pod močnim vplivom zapuščine OUN-ja. Fotografije Šuheviča in Bandere visijo po ukrajinskih kulturnih centrih po vsej državi, Šuhevič pa je bil (skupaj z drugimi nacističnimi kolaboranti in vojnimi zločinci) uvrščen na seznam več sto posameznikov, ki naj bi jih počastili s še nedokončanim, 7,5 milijona dolarjev dragim "spomenikom žrtvam komunizma", ki ga postavljajo v Ottawi.

Kot je oktobra poročala ameriška politična revija Jacobin, je edmontonska veja Lige ukrajinskih Kanadčanov v sklopu kampanje "kupi opeko" za financiranje spomenika kupila več "virtualnih opek" kot poklon Šuheviču.

Imeti nadzor nad lastno zgodovino

In prav ta del skupnosti, ki jo predstavlja Ukrajinski kanadski kongres (UCC), je dal postaviti Šuhevičev kip v Edmontonu in si prizadeva za revizionistični pogled na OUN in UPA. Nekdanji predsednik UCC-ja Paul Grod je celo zaprosil, da Kanada uradno prizna OUN in UPA kot "odporniške borce", kanadski davkoplačevalci pa da prispevajo za pokojnine veteranov teh skupin.

"Želijo si imeti nadzor nad lastno zgodovino in monopol nad tem, kako se ukrajinska zgodovina prikazuje," razlaga Himka. “Radi uporabijo narativ viktimizacije, pri čemer opozarjajo na zapiranje Ukrajincev v delovna taborišča v Kanadi na začetku 20. stoletja in na veliko lakoto (holodomor) 1932–33. To si želijo vbiti v kolektivni um skupnosti, da bi otrokom prikazali, kako so trpeli njihovi stari starši, čeprav večina Ukrajincev, ki je prišla v Kanado, ni prihajala z območij te velike lakote.”

Ironično je, kot izpostavljajo strokovnjaki, da velikega dela ukrajinskih Kanadčanov v resnici Šuhevič, Bandera in 14. divizija kaj dosti niso zanimali, dokler se ni Rusija odločila, da to izkoristi v politične namene.

Kavelj 22

Ko gre za ukrajinsko skupnost v Kanadi, je še vedno zaznati veliko odpora do razprav o bolj temačnih, bolečih poglavjih ukrajinske zgodovine brez poskusov olepšavanja dejstev, saj obstaja strah, da bi šlo to na roke ruski propagandni mašineriji, je za RCI povedal Arel.

"Upam, da bodo na neki točki s prihodom mlajših voditeljev razumeli, da ne moreš imeti demokracije, če nimaš demokratičnega političnega spomina, s čimer mislim na pripravljenost poslušati vse vrste glasov, pogledati dokaze in skušati preseči ta defenzivni narativ." Aktualna vojna je verjetno ubila tudi vsakršne take upe.

Ker če obsodiš ukrajinski naci(onali)zem, si rusko propagandno trobilo – še zlasti zdaj. Ali kot je v levousmerjeni kanadski reviji Canadian Dimension zapisal kanadski avtor in analitik Harrison Samphir: "To poveličevanje, ki ga utelešajo spomeniki 14. diviziji, predstavlja skrb vzbujajočo obliko etnonacionalizma, vsaj delno zakoreninjenega v teoriji "dvojnega genocida" – malo znani obliki zgodovinskega revizionizma, ki enači zločine nacistov in Sovjetov."

"Cilj teorije je prikazati tiste, ki so sodelovali pri množičnih pobojih in vojnih zločinih, kot junake, ki so se borili proti represivnemu komunističnemu režimu. Ta politična dvomisel prireja zgodovino in predstavlja nevarno moralno ekvivalentnost med tistimi, ki so fašizem premagali, in tistimi, ki so se z njim povezali. V najslabšem primeru teoretiki dvojnega genocida izkazujejo popolno ignoranco do ubitih, medtem ko prisostvujejo v obliki tekmovalne viktimologije, da bi upravičili preteklo nasilje nad Judi in drugimi skupinami."