Če bi Thilo Sarrazin jutri ustanovil novo stranko, bi ta dobila podporo kar 18 odstotkov volivcev. Tako govorijo zadnje ankete, ki obenem tudi govorijo, da je Sarrazin drugi najbolj priljubljeni potencialni vodja kakšne nove stranke. Vodi pa še vedno v predsedniškem boju nesrečno poraženi Joachim Gauck, čigar stranki – če bi obstajala - bi zaupala četrtina volivcev. Vodja Emnida oziroma enega največjih nemških institutov za raziskovanje javnega mnenja Klaus-Peter Schöppner je te izide komentiral: „Za to skupino volivcev je Sarrazin nekdo, ki končno pove tisto, kar številni menijo.“ To 'povedano' so seveda teze iz knjige Deutschland schafft sich ab. Wie wir unser Land aufs Spiel setzen (Nemčija ukinja samo sebe – Kako postavljamo svojo deželo na kocko), ki jo uvaja prav prejšnjemu podoben citat. Le da ga je zapisal pomemben voditelj delavskega gibanja v 19. stoletju, sicer zagovornik sindikalizma, Ferdinand Lassale. „Bistvo vsake politične omejenosti je zatajevanje in prikrivanje tistega, kar dejansko je.“
Tisto, kar naj bi se v nemški politiki danes prikrivalo, Sarrazin navede že na začetku. Ključne teze so, da preveč priseljencev živi od socialne podpore, da se muslimanski priseljenci v drugi in tretji generaciji v novo domovino ne vključujejo uspešno in da imajo priseljenci v primerjavi z Nemci preveč otrok. In če bo šlo vse skupaj tako naprej, bo – kot piše na 19. od več kot 450 strani, kot jih ima Sarrazinova knjiga – čez 300 let pravih Nemcev le še tri milijone. O tem, da o knjigi te dni razpravlja vsa Nemčija, smo že pisali. Novo pa je predvsem to, da bo upravni odbor nemške zvezne banke, katerega član je tudi Sarrazin, nemškemu predsedniku Christianu Wulffu predlagal Sarrazinovo razrešitev. Še vedno pa je sveža tudi razprava, ali bi Sarrazinovo knjigo in razmeroma veliko podporo, ki jo Sarrazin očitno uživa med ljudmi, smeli primerjati s časom, ko se je rojeval politični antisemitizem in so nastajale prve antisemitske stranke. Vsaka pavšalna trditev o tej temi je napačna, potreben pa se zdi pogled v čas okoli leta 1879.
Prva antisemitska stranka luteranskega pridigarja
Tudi takrat je svet tičal v gospodarski krizi. Sledila je zlomu borz leta 1873. Ta je bil – kako znano je to – predvsem posledica velikih borznih špekulacij, ki so se predvsem v na novo ustanovljenem Nemškem cesarstvu razmahnile po zmagi v vojni s Francijo. Po njej je v Nemčijo zaradi francoskega plačevanja vojnih reparacij pritekla ogromna količina denarja in po njej so pravila za špekuliranje na borzi postala manj stroga. Leta 1878 je nato nemški luteranski pridigar Adolf Stoecker ustanovil Krščansko-socialno stranko, ki velja za prvo stranko, ki antisemitizem naredi za osrednji nazor moderne politične stranke (Sulamit Volkov). Svoj socialni program, ki je med drugim zagovarjal visok davek na luksuzne dobrine, deseturni delavnik in reformo borze, je Stoecker utemeljil na antisemitizmu. Leto po ustanovitvi stranke je imel govor Unsere Forderungen an das moderne Judentum (Kaj zahtevamo od modernega judovstva), v katerem je razvil tezo, da bi odstranitev Judov iz trgovine prinesla zadoščenje kristjanom in vnesla pravičnost v gospodarski sistem.
S tem govorom si je Stoecker pridobil naklonjenost novega srednjega razreda, tako imenovanega mittelstanda, majhnih trgovcev in obrtnikov, ki so se med hitro industrializacijo in modernizacijo čutili vedno bolj izrinjene na rob družbe, že skoraj izenačene s proletariatom. Potem ko je istega leta še publicist Wilhelm Marr domnevno povsem prvič uporabil besedo antisemitizem, naj bi bil rojen moderni, na nacionalizmu, protikapitalizmu, protiliberalizmu in rasizmu utemeljeni antisemitizem.
Govorci molčeče večine?
Glede na problematiko priseljencev, predvsem tistih turškega rodu, lahko vzporednice med argumentacijo pred okoli 130 leti in diskurzom Sarrazina najdemo predvsem v temi, nekoč znani kot 'država znotraj države'. Med Sarrazinovimi zagovorniki najdemo še nekaj nemških mnenjskih voditeljev, kot sta Helmut Schmidt ali Roland Koch, ki je maja odstopil z mesta ministrskega predsednika zvezne dežele Hessen. Koch, ki je tako maja dopolnil seznam 'mož Angele Merkel', ki so odstopili s svojih visokih političnih položajev, je najprej dejal: „Kdor se kot tujec ne prilagodi našim pravilom, tukaj ni mesta zanj,“ nato pa še dodal: „Sem govorec molčeče večine.“ Muslimanski priseljenci v Nemčiji naj bi namreč pogosto tvorili vzporedno družbo, pravo 'državo v državo'.
Podobno je bilo z Judi. Predvsem vplivnejše in finančno mogočnejše judovske družine – Hannah Arendt govori tudi o evropski eliti približno 100 judovskih družin, ki so se medsebojno povezale kot nekakšno evropsko, nadnacionalno plemstvo – so politično emancipacijo razumele nekoliko 'narobe'. Prek emancipacije so namreč hotele doseči dvoje: politično enakost in ohranitev privilegijev, ki so jih najpomembnejše judovske družine uživale kot finančne svetovalke, 'dobaviteljice' denarja in oskrbe za vojake, pa tudi kot posrednice v mednarodnih pogajanjih. Judje so se tako znašli v novi nacionalni državi, v katere družbeni oziroma razredni sistem pa se niso vključili.
Seveda, to ni veljalo za vse Jude, kakor tudi Sarrazinove teze ne veljajo za vse priseljence. A kakor so bili takrat najbolj na očeh javnosti najvplivnejši Judje (obenem pa tudi že po videzu zelo 'judovski' priseljenci iz vzhodnih predelov Evrope, ki so vzdrževali živo podobo o judovskem krošnjarju, ki roma naokoli brez postanka in išče še tako drobne posle), so danes na očeh nemške javnosti predvsem tisti priseljenci, ki žene zadržujejo doma, ki v svojih trgovinah prodajajo le turško blago, ki so kriminalci … Junaki svetovnega nogometnega prvenstva so pač pozabljeni naslednji dan, kot je bilo v 19. stoletju hitro pozabljeno (niti ne na glas omenjano), da so Judje pomagali oskrbovati nemško vojsko, preden je Francoze porazila pri Sedanu.
Ali naj se spomnimo Gobineauja?
Čeprav Sarrazin v knjigi omenja tudi poseben judovski in baskovski gen – to je tudi tista točka, zaradi katere se je oglasil tudi Zentralrat der Juden (vrhovna organizacija judovskih skupnosti v Nemčiji) – in čeprav govori tudi o nižji prirojeni inteligenci muslimanskih priseljencev, pa njegovega pisanja vendar ni mogoče primerjati z antisemitskimi tiradami, podkrepljenimi z izpeljavami misli „očeta rasistične teorije“ (Michael D. Biddis) Arthurja de Gobineauja, ki je arijsko raso razglasil za aristokracijo sveta in zapisal: „Postopno me je prevzelo prepričanje, da je rasno vprašanje pomembnejše od vseh drugih zgodovinskih vprašanj in da je ključ do njih; prepričanje, da je neenakost ras, iz katerih zmesi je sestavljen posamezen narod, zadostno sredstvo za pojasnjevanje narodove usode.“ V resnici Nemčija potrebuje Sarrazinove teze in razpravo o njih, kajti nekaj (tudi statistično podkrepljene) resnice je v njih. Zdi se vendar legitimno, od priseljencev zahtevati nekaj prizadevanja za vključitev v gostiteljsko družbo in prav tako se zdi legitimno zahtevati omejitev priseljevanja ljudi, za katere obstaja velika možnost, da drugače kot s socialno podporo ne bodo mogli preživeti.
Posebna psihologija Juda
Vendar pa je treba paziti na ton razprave. Sarrazinove opazke, kot je tista o prejemnikih socialne pomoči, ki čezmerno ogrevajo svoja stanovanja, seveda niso na mestu. Prav takšen ton, strog, a obenem posmehljiv, je bil namreč tudi tisti, ki je privedel do fenomena, ki ga je Arendtova imenovala posebna psihologija Juda. Judje, ki so se želeli uveljaviti v večinski družbi, katera pa sama ni točno vedela, ali ga želi ali ne, katera ni znala povsem uskladiti svojega pristanka na iz razsvetljenstva izhajajoči kredo človekovih pravic in demokratizacije države in svojega strahu pred Judi, je porodila tip Juda, ki ga je mogoče prepoznati povsod; obenem se pretvarja, da je kulturno enak Nemcem, hkrati pa ta družba, ki ga sprejema kot sebi enakega, od njega zahteva drugačnost, kazanje njegovega judovstva. „Judovstvo je postalo psihološka odlika, judovsko vprašanje pa osebno vprašanje vsakega posameznega Juda,“ je še pisala Arendtova, ko je pisala o Judih, ki so formalno bili enakovredni državljani, a se v družbi vseeno niso mogli uveljaviti enako 'zlahka' kot Nemci ali nemški prebivalci Habsburške monarhije.
Resnica je, da je iz teh Judov nastalo veliko vélikih mož, saj so svoj osebni psihološki problem želeli rešiti z uveljavitvijo v družbi, od koder tudi izvira znamenita sintagma „žareča moč slave“, ki naj bi označevalo tisto, kar naj bi može, kot je bil na primer kakšen Stefan Zweig, najbolj privlačilo. A resnica je, da lahko zaledje muslimanske vere, ki ni tako povezana s študijsko etiko kot judovska, privede do drugačnih, manj ugodnih. rezultatov Prav zato je verjetno najpomembnejše, da se o Sarrazinovi knjigi govori. In še bolj, da se jo prej prebere. Kajti tudi kanclerka Merklova je pred knjigo svarila, ko je še ni mogla prebrati. Kar je nespametno in kar tudi ni zgledno. In če si kdo zdaj misli, da zakaj vendar še enkrat na plan spravljamo zgodbo z antisemitizmom … Preprosto zato, ker se je leta 1879 začenjalo tisto, zaradi česar v Nemčiji vsako razpravo oziroma kritiko priseljencev spremlja takšna zadrega.