Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

Nizam Sekheta je povedal, da takrat, ko moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje, nimaš druge izbire: "Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje."

Iz Sirije v Slovenijo, v Libijo, na Hrvaško, pa spet v Sirijo in nato v Slovenijo
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni in Hercegovini, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo. V Šoštanju je bil vodja lekarne, tistih let pa se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je začel delati v Beogradu kot prevajalec, nato pa se je odpravil v Libijo, kjer je kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije ostal dve leti.

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa se je z družino preselil v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Tudi v sanjah si nista predstavljala, da bi lahko izbruhnila vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem in takrat izgubila vse. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, glede odškodnine, ki bi jo morala dobiti, pa zadeve še vedno urejata in v dolgih vrstah čakata na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, ponovno vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje. Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je 5.000 let staro mesto na severu Sirije, zakonca Sekheta sta povedala, da je bilo lepo in kulturno mesto, domačini so bili odprti ljudje in zelo marljivi. "Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, imajo radi življenje," je povedala Medhija Sekheta.

"Tu so nam ponudili prijateljsko roko"
Na vprašanje, na kaj najprej pomisli, ko vidi vojne posnetke in ruševine na ulicah, po katerih se je sprehajala, ko je bil še mir, Medhija Sekheta odgovarja: "Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje."

Pred dobrima dvema letoma so se odločili, da zbežijo, njihova pot iz Sirije do Turčije, pa je potekala tako: "Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali 1000 metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval."

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji, ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa, da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji, a ne vesta, ali je kaj ostalo v njej. "Danes je tako, jutri je lahko popolnoma drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati," je povedala Medhija Sekheta.

Ali mislita, da bo kdaj v Siriji zavladal mir? Nizam Sekheta je odgovoril: "Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje."

"Veliko je ekonomskih migrantov, to niso Sirci"
Poročila o prebežnikih, ki prihajajo v Evropo, gledata. "Poročila gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo. Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire," je povedal Nizam Sekheta.

Medhija Sekheta pa je ob tem dodala: "Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tej situaciji moramo biti humani."

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov? Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, miselnost: "Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni." "Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati," pa je dodala Medhija Sekheta.

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), vsi bi radi delali in ustvarjali. Nizam Sekheta pravi, da svojih načrtov ne morejo uresničiti, ker nimajo kapitala, imajo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri so izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu so ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. "Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho," je dejal.

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca, a ju za zdaj še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. "Srečen sem, če lahko pomagam," je dejal Nizam Sekheta, Medhija Sekheta pa je dodala: "Lažje je pomagati, kot pa čakati na pomoč."

Tatjana Pirc, Val 202