"

Še najlažje bi jo opisali kot laično katoliško gibanje prostovoljcev, ki pomaga revnim, brezdomnim in beguncem, vodi programe za zajezitev širjenja aidsa v Afriki in posreduje pri mirovnih pogajanjih. Z njenim predsednikom Marcom Impagliazzem smo se pogovarjali ob robu delovnega sestanka med predstavniki skupnosti in slovensko parlamentarno delegacijo pod vodstvom predsednika DZ-ja Milana Brgleza.

Skupnost svetega Egidija po besedah njegovega predsednika Impagliazza, sicer profesorja na Univerzi za tujce v Perugii, "združuje sposobnosti različnih posameznikov, prostovoljcev, čisto normalnih oseb, ki del svojega časa in sredstev namenjajo pomoči potrebnim. Naše delovanje se torej spočenja z dna družbe, hkrati pa smo v stiku z državnimi ustanovami. Tako ustvarjamo nove rešitve za pomoči potrebne. In v ta naš krožek sprejemamo vse ljudi."

Skupnost je dobila ime po istoimenski cerkvi v rimskem Trastevereju. Leta 1968 jo je ustanovil takrat 18-letni Andrea Riccardi, danes predsednik Družbe Danteja Alighierija, ki upravlja italijanske kulturne centre po svetu. Prostovoljci skupnosti delujejo že v več kot sedemdesetih državah sveta. "V Sloveniji še ne delujemo, a predsedniku parlamenta sem povedal, da je vaša dežela pomembna za nas. Če se nam bo v prihodnosti hotel pridružiti kakšen Slovenec, bomo veseli. Kdo ve," pravi Impagliazzo.

Mirovniško posredovanje in medverski dialog
Pozornost mednarodne javnosti je skupnost vzbudila z uspešno mediacijo, ki je leta 1992 pripeljala do konca državljanske vojne v Mozambiku. Sledila so posredovanja v Gvatemali in tudi med anarhijo v Albaniji leta 1997. Nezanemarljiva naj bi bila njena vloga pri otoplitvi odnosov med ZDA in Kubo kakor tudi pri organizaciji zgodovinskega srečanja med papežem Frančiškom in ruskim patriarhom Kirilom februarja lani.

"Skrivnost naših uspehov je v tem, da od mirovnega posredovanja nimamo nobenih koristi, ne finančnih ne političnih. Smo krščanska skupnost, ki se je ob sklenitvi mirovnega sporazuma v Mozambiku (upodobljenega na sliki za mojim hrbtom) zavedla mirovniške moči, ki jo premore vsaka krščanska skupnost. Naš Gospod Jezus nas je namreč pozval, naj postanemo ljudje miru. K temu nas poziva tudi eden od Jezusovih blagrov: 'Blagor tistim, ki delajo za mir'," pravi Impagliazzo.

"Mirovno energijo, ki vre iz prave krščanske skupnosti, smo uporabili zato, da smo za isto mizo posadili ljudi, ki se sicer ne bi pogovarjali ali pa bi se celo bojevali med sabo. Brez kakršnih koli koristi za nas. Nesebičnost in potrpežljivost - ko pogajalcem namenimo potreben čas, da se pogovorijo in spoznajo stališča nasprotnika - sta predpogoja za naš uspeh," je dodal. Sorodna vodila jim že trideset let pomagajo pri organizaciji odmevnih mednarodnih medverskih srečanj Duh Assisija.

Humanitarni koridorji
Italija je ena od najbolj izpostavljenih evropskih držav v času migrantske krize zadnjih let. Samo lani so ladje nevladnih organizacij, obalne straže in vojne mornarice v italijanskih pristaniščih izkrcale več kot 180 tisoč oseb. Zapletenemu italijanskemu sistemu sprejemanja migrantov uspe vključiti v družbo le manjši del novodošlih, drugi pa so v glavnem prepuščeni sami sebi - tudi zato ker si večina želi v severne države Evrope. Skupnost svetega Egidija na nastali položaj odgovarja sistematično, s kapilarno prisotnostjo v lokalnih skupnostih.

"V sodelovanju s protestantskimi skupnostmi v Italiji smo oblikovali metodo sprejemanja beguncev po humanitarnih koridorjih. Dejansko bi ta model lahko uporabili v vseh evropskih državah, saj temelji na vizumskem režimu Evropske unije. Ta predvideva, da lahko pri posebnih potrebah za mednarodno zaščito vsaka država članica izdaja svoje humanitarne vstopne vizume. S sklicevanjem na to določilo smo »prepričali« našo vlado ter ministrstvi za zunanje in notranje zadeve, da nam pomagajo preseliti tisoč Sircev iz libanonskih begunskih taborišč v Italijo. Nismo jih hoteli samo nastaniti v državi, ampak docela vključiti v družbo," zatrjuje Impagliazzo: "Vidite, migrante razumemo kot obogatitev naše družbe. V Italiji jih potrebujemo zaradi različnih razlogov - tudi zato ker država preživlja izredno hudo demografsko krizo. Nekateri deli naše države so povsem izseljeni, predvsem pa se rojeva malo otrok. Pomembno je torej, da nam begunske družine s svojimi otroki pomagajo pri ustvarjanju Italije, ki bo bolj odprta in boljša."

In kakšen je odziv v lokalnih skupnostih? "Takole gre: župnije, družine in posamezniki so se prostovoljno, na lastne stroške, ponudili, da sprejmejo begunske družine in jih vključijo v svoje lokalno okolje. Poudarjam, da vsi ti priseljenci ne prihajajo v Rim, ampak jih razpršimo po vsej državi, pač glede na ponudbe, ki jih prejemamo s terena. Veste, solidarnostno gibanje je na tem področju zelo močno. Res je, da nekateri politiki razpihujejo spore med ljudmi in ustvarjajo vzdušje odpora, celo zavračanja beguncev. Toda hkrati so številni Italijani ob podobah otrok, ki so umrli v Sredozemskem morju - kot je bilo na plažo naplavljeno truplo Ajlana Kurdija - v sebi začutili krivdo. Zato so se odločili, da bodo del vsega, kar tvori njihovo življenje, namenili njim."

Papeževi begunci
Lani spomladi se je papež Frančišek z ekumenskega obiska na Lezbosu vrnil z dvanajstimi sirskimi begunci. Šest odraslih in šest otrok je zaupal v oskrbo Skupnosti svetega Egidija. V skoraj letu dni so postali medijsko najbolj oblegani rimski priseljenci. "Njihovo življenje v Rimu se odvija zelo dobro. Papež je nedavno v intervjuju za španski časopis El Pais izjavil, da je metoda Skupnosti svetega Egidija pri sprejemanju beguncev dober model tudi za druge. Papež izhaja iz osebne izkušnje: svoje begunce nam je zaupal v oskrbo, toda ti niso več samo naši gostje, saj se počasi integrirajo v italijansko družbo. Otroci so vpisani v šolo od drugega dne, odkar so prišli v Rim. Starši obiskujejo tečaj italijanskega jezika in kulture, nekateri pa so že našli zaposlitev; denimo ena od žena, ki je po poklicu biologinja. Pred nekaj dnevi so jo zaposlili v bolnišnici Bambin Gesù, izvrstni vatikanski pediatrični bolnišnici," je še povedal Impagliazzo.