Ne, to ni udarni povzetek scenarija za novo filmsko uspešnico, temveč kriminalna drama, ki se čisto zares piše v Argentini, deželi nogometa, tanga, sočnih zrezkov in čaja mate ter seveda kakovostnih filmov - zdaj svet spoznava, zakaj je srebrna dežela tudi država zarot. In nekaj je zagotovo, kar bo na koncu obveljalo za uradno različico primera smrti javnega tožilca Alberta Nismana, temu večina vsega hudega vajenih Argentincev ne bo verjela.

Obtoži predsednico, nato ga najdejo mrtvega
Na kratko. Tožilec Nisman, ki je desetletje preiskoval najhujši teroristični napad v Argentini, je v podrobnem 289-stranskem poročilu obtožil samo predsednico države Cristino Fernandez de Kirchner, da kuje zaroto z Iranom in da bo v zameno "žito za nafto" prikrila krvavo vlogo in odgovornost Teherana za smrt 85 ljudi v napadu na judovski center pred 20 leti. Štiri dni po bombastičnih obtožbah ga v nedeljo opolnoči najdejo mrtvega v domnevno varovanem stanovanju sredi najbolj mondene četrti Buenos Airesa.

Samo nekaj ur pozneje v ponedeljek bi moral 51-letni tožilec judovskega rodu v kongresu predstaviti svojo obtožnico proti predsednici. Policija hitro sklene, da gre za samomor, a javnost dvomi o tem, čez nekaj dni predsednica obsodi podivjane obveščevalce za umor tožilca, ki so ga izrabili za politični obračun z njo. Da, Argentino letos 25. oktobra čakajo predsedniške volitve, na katerih pa Cristina ne more več sodelovati.

Bomba, ki je ubila 85 ljudi v judovskem centru
Pred dvema desetletjema je argentinsko prestolnico Buenos Aires pretresla najhujša tragedija po umazani vojni in vojni za Falklandske otoke (Malvine). 18. julija 1994 ob 9.53 je v središču mesta v okrožju Balvanera razneslo kombi renault traffic, v katerem je bilo 275 kg eksplozivne mešanice gnojila in goriva. Usmerjena eksplozija je sesula petnadstropno stavbo največje argentinske judovske zveze (AMIA). Umrlo je 85 ljudi (67 v Amii in 18 na ulici ter sosednjih stavbah), ranjenih je bilo več kot tristo ljudi. Argentina in judovska skupnost, ki je sedma največja na svetu, sta bili v popolnem šoku.

Predtem že napad na veleposlaništvo Izraela
Samo dve leti predtem, 17. marca 1992, je bilo bombardirano veleposlaništvo Izraela, pri čemer je bilo ubitih 29 ljudi, več kot dvesto pa jih je bilo ranjenih. Odgovornost za samomorilski napad s poltovornjakom, polnim razstreliva, ki se je zaletel v veleposlaništvo, je hitro prevzel Islamski džihad, preiskava pa je pokazala, da je napad organiziral Hezbolah. Ravno šiitska milica iz juga Libanona in Hezbolahov pokrovitelj Iran sta takoj postala osumljena tudi za napad na Amio, vsaj tako je zatrjeval takratni predsednik Carlos Menem.

Neslavno propadel edini proces
Desetletje se preiskava travmatičnega dogodka ni premaknila nikamor, še proces proti skorumpiranim častnikom mestne policije, ki naj bi kot del domače naveze pogledali skozi prste in pomagali teroristom, je propadel. Pripadniki "bonaerense" so res vodili trgovino z ukradenimi avtomobili, od koder naj bi prišel kombi, a ključno obremenilno pričo je kupila obveščevalna služba (SIDE).

Pred desetletjem izbranec predsednika Kirchnerja
Novi predsednik Nestor Kirchner (2003-2007) je preiskavo Amie označil za sramotno, obudil je preiskavo na novo in leta 2005 za vodilnega tožilca imenoval Alberta Nismana, mlajšega pravnika judovskega rodu, ki je bil sicer vpleten v preiskavo primera že predtem. Nismanu so dodelili 80 članov osebja in spodoben proračun, da razišče sodobno sramoto Argentine, medtem ko so na sodiščih sočasno končno resno začeli procesirati in obsojati primere iz umazane vojne (30 tisoč izginulih 1969-1983).

Hezbolah opravil krvavo delo za Iran. A zakaj?
Oktobra 2006 je Nisman uradno obtožil vlado Irana, da je organizirala in financirala bombardiranje, ki ga je izvedel Hezbolah. Samomorilski napadalec naj bi bil 21-letni Ibrahim Husein Bero z juga Libanona. Motiv za oba napada? Argentina ni več izpolnjevala svojega dela obveznosti pri jedrskem sodelovanju, ki sta ga državi pogodbeno sklenili par let predtem, ko je bil Menem na začetku predsednikovanja odkrito naklonjen domovini svojih staršev Siriji in Iranu. A iranski motiv je vprašljiv, saj v času bombardiranj sporazum še ni bil prekinjen, ampak samo zamrznjen in sta se strani pogajali o njegovi izpolnitvi.

Uradne obtožbe in tiralice Interpola
Novembra 2007 je Interpol izdal mednarodno rdečo tiralico za šestimi visokimi predstavniki Irana in Argentina že vrsto let neuspešno zahteva izročitev osumljencev, med katerimi je tudi zdaj že nekdanji obrambni minister Ahmad Vahidi, medtem ko sta vojaškega vodjo Hezbolaha Imada Mugnijaha kmalu zatem v skupni akciji v Damasku z majhno bombo ubila Mosad in Cia. Leta tečejo, vmes je Nisman obtožil nekdanjega predsednika Menema za oviranje preiskave, a do procesa ni prišlo.

Komisijsko iskanje resnice skupaj z Iranom
Januarja 2013 se zgodi šokantni preobrat: Argentina in Iran podpišeta memorandum o razumevanju, katerega cilj je bila ustanovitev komisije za iskanje resnice v primeru Amia. Po njem bi peterica mednarodnih pravnikov, s katerimi bi se strinjali obe strani v Teheranu zaslišala iranske osumljence. Za Nismana je to izdaja preiskave, v kongresu je memorandum podprt izključno z glasovi vladajočih peronistov. A sporazum, sklenjen ob srečanju v Združenih narodih v New Yorku, se kar ne uresniči. To je grobo ozadje, do preloma leta, ko se začne drama.

Pade prva glava obveščevalne službe
Predsednica Cristina Fernandez de Kirchner, ki po smrti moža in predsedniškega predhodnika počasi končuje drugi, zadnji mandat, decembra končno odpusti sivo eminenco obveščevalne službe. Antonio "Jaime" Stiusso je direktor operacij Side, v kateri je pomemben obveščevalec že vse od leta 1972, torej še iz uvodnih let umazane vojne. Nasprotniki ga obtožujejo, da s svojimi triki, prisluškovanji in izsiljevanji drži v šahu tudi peroniste, ki z jasno levo usmerjenostjo vladajo Argentini že 12 let. V primeru Amia pa je skrivnostni Stiusso glavni vir informacij za Nismanovo preiskavo.

Konec mirnega poletja - obtožba vrha države
Z vročim argentinskim poletjem gre država na počitnice in v Buenos Airesu zavlada zatišje pred nevihto. 12. januarja Alberto Nisman preseneti družino in prekine dopust v Španiji ter se vrat na nos vrne v domovino. Zveznemu sodniku 15. januarja odda 289-stransko poročilo, v katerem na podlagi izpiskov prisluškovanj obtoži predsednico in zunanjega ministra Hectorja Timermana, prav tako argentinskega Juda, da kujeta zaroto z Iranom. Z menjavo žito za nafto in obljubo nakupa argentinskega orožja bo vlada poskrbela za umik tiralic, kar pa naj bi Interpol zavrnil. Izbruhne medijski, sodni in politični škandal, kot naročen za vroče poletne večere pod Južnim križem. V kongresu opozicija skliče za 19. januar posebno zasedanje parlamentarnega odbora, na katerega je kot priča povabljen Nisman.

KRONOLOGIJA, vredna TV-serije

18. januarja ponoči: Ker se ves konec tedna Nisman ne oglasi in vse varnostnike pošlje domov, zaskrbljena mati najame ključavničarja, da odpre stanovanje v 13. nadstropju elitni stolpnice Le Parc Tower v Puerto Maderu. V zaklenjeni kopalnici najdejo mrtvega 51-letnega tožilca s strelno rano v glavi, poleg njega pa pištolo malega kalibra 5,6 mm, morebitnega poslovilnega pisma ni nikjer.

Javnost prvi o smrti Nismana obvesti novinar Damian Pachter, ki dela za najstarejši argentinski dnevnik Buenos Aires Herald (izhaja v angleščini). Policija za civilni priči preiskave - posebnost argentinskega pravosodnega sistema - izbere natakarico in mizarja, ki kot nevtralni osebi prisostvujeta delu na kraja zločina.

19. januarja: minister za varnost Sergio Berni, sporoči, da gre za samomor. Tožilka Viviana Fein, ki preiskuje Nismanov smrt, objavi, da sodeč po obdukciji, ni bila vpletena nobena druga oseba. Zvečer predsednica Kirchnerjeva na družbenih omrežjih zapiše: "Kaj bi lahko pripeljalo človeka do tako strašne odločitve, da konča svoje življenje?"

20. januarja: Tožilka Feinova prizna, da prvi test razkrije, da ni bilo sledi smodnika na Nismanovih rokah, kar sicer zaradi majhnega kalibra ne izključuje samomora. Na ulice pridejo prvi tisoči Argentincev, ki pod vtisom poboja Charlie Hebdo skandirajo "Vsi smo Nisman" (Todos somos Nisman).

21. januarja: Preiskovalci odkrijejo tretji dostop do Nismanovega stanovanja - prehod do sosednjega stanovanja, ki je nenaseljeno in v katerem so nameščene klimatske naprave. Ob prehodnih vratih najdejo prstni in nožni odtis.

22. januarja: Informacijski tehnik in Nismanov prijatelj Diego Lagomarsino priča pred Feinovo in prizna, da je lastnik pištole, s katero je bil ubit tožilec. Po nasvetu obveščevalca Stiussa ga Nisman prosi, če mu lahko posodi pištolo, ki mu jo IT-jevec prinese v soboto, 17. januarja. Tako je uradno zadnji, ki ga je srečal živega.

Zvečer se znova oglasi predsednica, ki je medtem že spremenila mnenje. Zdaj je Cristina prepričana, da Nismanova smrt ni bil samomor, temveč da so Nismana izrabili in ga zdaj potrebujejo mrtvega, pri čemer odkrito namigne na podivjane obveščevalce, ki delujejo na svojo roko - javnost prvoobtoženega vidi v Jaimeju Stiussu. Ob tem predsednica zarote proti njej obtoži tudi skupino Clarin, največji medijski konglomerat v državi, s katerim je že sedem let odkrito na bojni nogi.

25. januarja: Novinar Pachter sporoči, da beži iz Argentine zaradi groženj in zasledovanja. Odpravi se domov - v Izrael. Sam Pachter deluje paranoično, ker je kot prvi javnost obvestil o sumljivi Nismanovi smrti in naj bi mu zato grozili. Vendar nato sama argentinska vlada prek Twitterja in državne agencije Telam objavi vse podrobnosti o letalu, s katerim Pachter beži/odhaja v Tel Aviv.

26. januarja: Predsednica v televizijskem nagovoru državi napove razpustitev Side in ustanovitev nove zvezne obveščevalne agencije (Afi). Ob tem sicer zavrne Nismanove obtožbe o zaroti z Iranom kot absurdne.

1. februarja: Informatik Lagomarsino zavrača vse obtožbe, da je kriv za Nismanovo smrt, pri čemer ga napadajo z uradnega Twitterjevega računa Case Rosade oz. argentinske predsedniške palače.

3. februarja: Tožilka Viviana Fein potrdi, da so v Nismanovih smeteh našli 26-stranski obtožni predlog, s katerim je tožilec zahteval aretacijo predsednice in zunanjega ministra.

6. februarja: Vodja obveščevalne službe, ki bo razpuščena, da dovoljenje Stiussu, da priča pred tožilko Feinovo. Izkaže se, da sta se Stiusso in Nisman večkrat pogovarjala na dan smrti. Argentinska pravosodna javnost napove za 18. februar v Nismanov spomin množično "tiho mobilizacijo brez političnih praporjev".

11. februarja: Nova analiza v najsodobnejšem laboratoriju na severozahodu države potrdi, da na Nismanovih rokah ni nobenih sledi smodnika.

13. februarja: Tožilec Gerardo Pollicita uradno vloži obtožnico proti predsednici Cristini Kirchner in zunanjemu ministru Hectorju Timermanu, da sta z iranskimi uradniki skušala prikriti in zavesti preiskavo Amie.

16. februarja: Policija samo nekaj metrov od Le Parc Towerja, v katerem je umrl Nisman, najde zooglenelo žensko truplo. V bližini najdejo kanto za bencin in steklenico etanola. Preiskovalci tokrat ne želijo izključiti morebitne povezave.

17. februarja: Clarin, ki odkrito obtožuje predsednico, objavi pričevanje 26-letne natakarice Natalie Fernandez, ki je bila pripeljana kot civilna priča preiskovalnemu postopku na kraju zločina. V pogovoru naniza kopica nepravilnosti: tožilka Feinova naj bi nosila vrečo nabojev, truplo so iz stanovanja odstranili že ob 3.30, čeprav je v mrtvašnico prispelo šele ob 5.40, dovolili so uporabo stranišča v kopalnici, kjer je umrl Nisman, lahko se je sprehajala po celotnem stanovanju, tako kot še okoli 50 ljudi, številni so brskali po Nismanovih dokumentih in jih brali, vmes so si preiskovalci kar na kraju zločina privoščili tudi čaj mate in rogljičke ("medialunas"). Pomembno: tri dni pozneje natakarica na pričevanju pred tožilko Feinovo zanika vse obtožbe in zaprosi za policijsko varstvo!

18. februarja: Hčerko, nekdanjo ženo, mater, prijatelje in stanovske kolegove Alberta Nismana je tiho pospremilo več kot 400 tisoč ljudi. Za kilometrsko pot od Trga kongresov do Majskega trga je pogrebni sprevod kljub deževju potreboval dve uri in pol. Srhljiva tišina je prevladala nad sicer vedno bučno prestolnico Argentine.

19. februarja: Nekdanja Nismanova žena in zvezna sodnica Sandra Arroyo Salgado, ki odločno zavrača, da bi nekdanji mož naredil samomor, zlasti ker se je vneto pripravljal na nastop v kongresu, hkrati pa gospodinji za naslednji dan že napisal seznam stvari za v trgovino. Potrdilo se je tudi, da je žena v stiku s Stiussom, ki je medtem v tajnosti opravil pričevanje pri tožilki Feinovi.

"Potreba po resnici me je najbolj pretresla med pohodom. Bilo je zelo težko, a smo želeli biti tam," je poudarila Sandra Arroyo Salgado, ki se tako kot celotna Argentina sprašuje, kako in zakaj je umrl Nisman.

Zakaj je umrl Nisman in kdo je kriv za Amio?
Redki komentatorji, ki v 42-milijonski državi, polni teorij zarot, še niso izgubili razuma, opozarjajo, da tudi Alberto Nisman še zdaleč ni bil svetnik (glej okvir zgoraj) in da tudi obsežna obtožba proti predsednici še zdaleč ni brez napak ter bi težko zdržala sodno presojo. Afera Nisman, ki je že zdavnaj prerasla kriminalko in bo bržkone odločala celo predsedniške volitve, hkrati znova potiska daleč v stran osnovno vprašanje: kdo je res naročil in izvedel bombardiranje Amie.