Vas, le streljaj oddaljena od ruske meje s Severno Korejo, je večino leta dobesedno zamrznjena v led, v njej pa danes prebivajo le še ostareli kmetje.
Po sovjetskih podatkih je bil tu 16. februarja 1941 rojen Jurij Irsenovič Kim, sin častnika Rdeče armade, Kim Il Sunga, ki ga je Stalin pozneje pooblastil za vodenje Severne Koreje.

"Ko sva bila sama skupaj, sva seveda govorila tudi o njegovem rojstnem kraju," pravi Konstantin Pulikovski, nekdanji odposlanec Kremlja za Daljni vzhod, ki je spremljal Kima na njegovih obiskih Rusije v njegovem neprebojnem vlaku. "Govoril sem mu malce o vasi. Povedal sem mu, da je hiša njegovega očeta ohranjena in da se ga mnogo vaščanov še spominja. Skrbno je poslušal in nikdar nič zanikal. Me je pa prosil, naj tega nikdar ne omenjam, in me ni nikdar prosil, da bi šla tja."

Grožnja legendi
Obešanje Kimovih začetkov na veliki zvon, še zlasti pa potencialni obisk samega severnokorejskega diktatorja, bi ogrozilo legendo, ki jo Kimova družina goji že desetletja - namreč, da je bil Kim rojen na vrhu severnokorejske svete gore, pod dvojno mavrico, ki se je prikazala, da bi pozdravila novorojenca in novo zvezdo na nebu. "To je bilo seveda vse larifari," pravi Pulikovski. "Mišljeno je bilo za interno rabo in mi smo to spoštovali."

A resnična zgodba Kimovega rojstva je tesno povezana z osebno in politično navezo, ki jo je vedno gojil do Rusije, ene od redkih zaveznic izolirane Severne Koreje od njene ustanovitve dalje. Leta 1949 pa je Rusija s Kimovim očetom Kim Il Sungom podpisala dogovor o gospodarskem in kulturnem sodelovanju.

Brez sina v Rusijo
Kimov zadnji obisk v tujino, ki ga je opravil avgusta v svojem vlaku (letenja ga je bilo namreč preveč strah), je bil v Sibirijo, kjer se je srečal z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom. Analitiki so si obisk razlagali kot zadnji Kimov poskus uravnoteženja kitajskega vpliva z dobrikanjem Moskvi.
Poleg tega je bil Kim v tistem času tudi zaposlen z uvajanjem svojega najmaljšega sina Kim Džong Una za svojega naslednika. Ruski predstavniki so zato pričakovali, da bo Kim s seboj pripeljal svojega dediča, da bi tako zagotovil kontinuiteto dobrih sosedskih odnosov tudi po svoji smrti. A Kim tega ni storil, prihodnost odnosa, kot tudi prihodnost Severne Koreje, pa zdaj visi v zraku.

Pulikovski, ki je s Kimom stkal tesnejše prijateljstvo kot katerikoli ruski predstavnik moderne dobe ("Oba sva vodnarja, zato sva se vedno poklicala in si zaželela vse najboljše in se poskusila dobiti."), je Kimovega sina spoznal le enkrat, med družinskimi počitnicami v Pjongjangu pred nekaj leti. Kim ga je predstavil kot svojega dediča, se spominja Pulikovski, a fant ni rekel nič.

Dvojna igra
Unov značaj in celo njegov rojstni datum ostajajo skrivnost, so pa opazovalci zapopadli njegovo domnevno ljubezen do ameriške košarke in iz tega razvili tezo, da bi morda lahko ubral popustljivejšo linijo od očeta pri odnosih z Zahodom. A to so le ugibanja in strokovnjaki v Moskvi so prepričani, da se bo mlajši Kim držal pjongjanških tradicionalnih "starejših bratov" Rusije in Kitajske.
"Severna Koreja se preprosto nima kam drugam obrniti," meni Aleksander Lukin, vodja vzhodnjeazijskega oddelka na ruskem zunanjem ministrstvu. "Gospodarsko je popolnoma odvisna od Kitajske, ker v bistvu ne izdela ničesar svojega. In v zadnjih letih življenja se je Kim Džong Il skušal kar najbolj prikupiti Rusiji, predvsem zato, da bi pokazal, da njegova odvisnost od Kitajcev ni tako enostranska."

To dvojno igro bo Severna Koreja najverjetneje igrala še naprej, saj je praktično edina, ki jo Kimova družina pozna. Rusija se zdi pripravljena v tej igri še naprej sodelovati. Ko je prejšnji ponedeljek odjeknila novica o Kimovi smrti, je Kremelj poslal svoje sožalje njegovemu dediču, v torek pa se je umrlemu voditelju ruski zunanji minister Sergej Lavrov poklonil na severnokorejskem veleposlaništvu v Moskvi.
Ob tem je zelo zgovoren podatek, da Rusija geste ni ponovila tudi Češki, ko je v nedeljo umrl njen nekdanji predsednik Vaclav Havel, ki je vodil žametno revolucijo proti sovjetski vladavini. O njegovi smrti ni bilo na spletni strani Kremlja niti besede.

Kaj ima Rusija od tesnih odnosov?
A ob tem še kar ni jasno, kaj točno ima Rusija od svojih odnosov s Severno Korejo, ki Rusiji dolguje 11 milijard dolarjev še iz sovjetskih časov. "Kar se tiče trgovskih poslov, vem, da uvažajo naše celuloidne vizirje za svoje vojaške čepice, kar vam pove nekaj o njihovi industrijski relevantnosti," pravi Georgij Kunadze, nekdanji ruski veleposlanik v Južni Koreji.
"A dejstvo, da imamo na naši meji paranoični režim, ne bi smelo ublažiti naše ocene Severne Koreje. Moramo imeti v mislih, da Severna Koreja ni nikdar spoštovala svojih dogovorov z Rusijo in se ni nikdar posvetovala z nami, preden se je podala v eno od svojih pustolovščin," vključno s testiranjem jedrskega orožja v letih 2006 in 2009 ter lansko odločitvijo, da obstreljuje južnokorejski otok.

Tako, da za Rusijo Severna Koreja ostaja skoraj taka nadloga kot za Zahod, in v nekaterih ozirih celo nevarnejša, saj bi jedrska nesreča v Severni Koreji s sevanjem ogrozila prav Rusijo. A kljub temu Moskva ne kaže nobenih znakov, da bi kaj zaostrila svoje stališče do sosede. Sicer Rusija že dolgo podpira sankcije ZN-a proti severnokorejskemu jedrskemu programu, bila je celo del "šeststranskih pogovorov", ko so skušali Pjongjang prepričati, naj opusti svoje jedrske ambicije. A obenem se pa Moskva tudi na vse moči trudi, da bi se režim čutil "ljubljenega".

Avgusta, ko se je Medvedjev v Sibiriji sestal s Kimom, se je ponovno zaobljubil, da bo zgradil plinovod in železnico do Severne Koreje. Državna tiskovna agencija KCNA je srečanje opisala kot "prekipevajoče od prijateljstva". To je Pjongjangu omogočilo, da je poslal znano sporočilo tako Kitajski kot Zahodu: če nas boste šikanirali, imamo še vedno močnega zaveznika v Moskvi. Po besedah Pulikovskega, je bil to že dolgo Kimov najljubši diplomatski trik.

"Os zla"
Kmalu potem, ko je ameriški predsednik George W. Bush leta 2002 Severno Korejo označil za članico "osi zla", je Kim odpotoval v Rusijo na srečanje s takratnim predsednikom Vladimirjem Putinom, Pulikovskega pa prosil za nenavadno uslugo. "Rekel mi je: 'Konstantin, ko bo uradnega srečanja s Putinom konec, bi se rad za 10 minut z njim zasebno usedel, brez kogar koli v sobi, tudi tolmačev ne. Moram mu nekaj povedati.'"
Za tisti večer je bilo dogovorjeno zasebno srečanje, in ko je Pulikovski pospremil Kima nazaj proti meji, ni več mogel brzdati svoje radovednosti. "Vprašal sem ga: 'Tovariš Kim, če ni skrivnost, zakaj ste potrebovali tistih 10 minut?'" pripoveduje Pulikovski. "Nasmehnil se mi je in odvrnil: 'Ali je res pomembno? Bistveno je, da se Bush sprašuje, o čem sva se pogovarjala.' Zame je bil to klasični Kim. Vedno mu je uspelo najti način, da se je priplazil v tvoje misli, da se je obdal v oblak skrivnosti."